Če bi bila Tita Tito …

1. 11. 2021

Tanja Buda


Če bi bila Tita Tito, bi zanjo že slišali, ker pa Tita ni bila Tito, smo nanjo pozabili. Titino usodo delijo tudi mnoge druge ženske, ki so bile bodisi pionirke socialnega dela, ali pa so pridobile izobrazbo iz socialnega dela.

Tita Škerlj-Sojar je bila po izobrazbi socialna delavka, po duši novinarka, v resnici pa je v svojem delu združevala oboje. Leta 1966 je prevzela uredništvo Naše žene, osrednje ženske revije v času socializma. Ob tej priliki so v reviji namenili prostor predstavitvi nove urednice, ki je vanjo nato vnesla predvsem socialnodelovne tematike.

Tita Škerlj-Sojar je bila rojena 11. 4. 1922 v Ljubljani. Njena družina se je v 30. letih prejšnjega stoletja preselila v Beograd, kjer je Tita kasneje želela študirati umetnostno zgodovino. Vendar je bila talentirana tudi za ples, petje in moderiranje. Prav slednje ji je kot mladinki leta 1945 (še pred koncem vojne) prineslo delo na radiu. Poklicali so jo na Radio Jugoslavija, kjer je vsakodnevno prevajala in pripravljala poročila za oddaje, namenjene Slovencem. Postala je znana po svojem radiskem nagovoru »Slovenci in Slovenke, doma in po svetu!«

Prav službovanje na radiu jo je popeljalo v svet novinarstva. Po vojni se je vrnila v Ljubljano in od leta 1946 sodelovala pri aktualno-politični redakciji na radiu. Kot »skupščinska novinarka« se je posebej ukvarjala s socialno problematiko. Skoraj 15 let je bila tudi urednica ženskih oddaj.

Tita Škerlj-Sojar se je leta 1957 vpisala na Višjo šolo za socialne delavce in diplomirala leta 1959. Diplomsko nalogo z naslovom » Pogoji za nastanek in razvoj stanovanjskih skupnosti v OBLO Ljubljana-Moste« je napisala v soavtorstvu z Dolfko Boštjančič in Danico Jelenc. Sama se je podpisala kot Marjeta Škerlj-Sojar; kdaj je prevzela ime Tita, ni znano.

Tita Škerlj-Sojar je leta 1966 zamenjala dolgoletno urednico Naše žene, Fani Košir. Kot nova urednica je dobila možnost za predstavitev svojega diplomskega dela; napisala je prispevek z naslovom Vprašanje otroških ustanov v Mostah[1]. Pri zbiranju podatkov za diplomsko nalogo ji je pomagala tudi Vida Tomšič, ki je bila takratna podpredsednica Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije.

Uredništvo je prevzela kot predstavnica mlajše generacije, na njeno mesto jo je imenovala Konferenca za družbeno aktivnost žensk Slovenije. Že pred urednikovanjem je napisala številne članke in prispevke o različnih socialnih tematikah. Zavzemala se je za odpravo srednjega (očetovega) imena v osebnem dokumentu in drugih javnih dokumentih, da se je tako končno uveljavil zakon o enakopravnosti zakonskega in zunajzakonskega položaja žensk in otrok; napisala je nekaj prispevkov, v katerih je opozarjala na težak položaj »mater samohranilk« pri skrbi za otroke. Poglobila se je tudi v tematiko zaposlenih staršev. To vprašanje jo je še posebej zanimalo, saj je izhajala iz lastnih izkušenj, kot žena Toneta Sojarja, ki je bil priljubljen urednik mladinskih radijskih iger, in mati. Tako je v svojih člankih združevala znanje, ki ga je pridobila na Višji šoli za socialne delavce, z osebnimi izkušnjami in skozi družbeno angažiranost; bila je namreč dolgoletna sodelavka Društva prijateljev mladine in od leta 1962 članica sekretariata Komisije za družbeno aktivnost žensk. Umrla je 7. junija 2000, stara 78 let.

V reviji Naša žena je dvignila največ prahu in povzročila živahno razpravo med bralkami in bralci revije s prispevkom Misli o pravem času, da si z otrokom nalagaš odgovornost[2]. V njem je naslavljala brezbrižen odnos moških (očetov) do »nezakonskih otrok«. Poudarila je, da očetje ne plačujejo (dovolj) preživnine za otroke, s katerimi ne živijo skupaj. Vendar je pri tem kritizirala predvsem sistem, ki se ji je zdel pomanjkljiv, saj so »nezakonski otroci« praviloma živeli v ekonomskem pomanjkanju. V nadaljevanju se je osredotočila na ženske, ki so same skrbele za otroke, in so bile pri preživljanju otrok velikokrat prepuščene same sebi. Opozorila je tudi na zlorabe sistema, npr. da so nekateri očetje dobivali otroški dodatek kljub temu, da za otroka niso skrbeli. Poleg tega je poudarila, da je nepravično, da morajo matere sprožiti postopek za dodelitev preživnine. Mnogo žensk po njenem mnenju ni zahtevalo preživnine, ker prvič, niso več želele imeti stikov z nekdanjim partnerjem; drugič, ker so želele dokazati, da so same sposobne skrbeti za otroka; tretjič, ker so mislile, da bo njihov odnos z nekdanjim partnerjem boljši, če od njega ne terjajo preživnine. Takšno stanje se ji je zdelo nesprejemljivo, saj taka ureditev ni bila v korist otrok. Predlagala je, naj sodišča po uradni dolžnosti odrejajo preživnine, ne glede na to, ali matere zanjo zaprosijo ali ne. Sodišča bi morala upoštevati »korist otroka, in ne samo trenutni materialni položaj staršev«[3]. Naloga socialnega varstva naj bi bila pomoč sodiščem pri zbiranju »realnih podatkov o razmerah in možnosti obeh staršev, kakor tudi pri odločanju o tem, komu naj prisodijo otroke, da bo najbolje zanje, ne pa predvsem ustreženo staršem«[4]. Opozarjala je na kadrovsko podhranjenost in prepičlo strokovnost socialnih služb, kar je šlo predvsem na škodo samskih mater. Najbolj jo je skrbel podatek, da postopek za dodeljevanje preživnine traja približno leto dni ali celo dlje, kar lahko ženskam in otrokom povzroči veliko ekonomsko stisko. Za konec je zapisala, da je potrebno preživnine prilagoditi glede na otrokove potrebe, saj osnovnošolec potrebuje manj denarja kot študent: »Enakopravnost otrok ne sme biti samo geslo na papirju. Socialistična družba ga je dolžna uresničiti«[5].

Po objavi prispevka so se v uredništvo vsula pisma bralcev in bralk. Naval je še dodatno sprožil bralec, ki je »nezakonske očete« označil kot žrtve, ker morajo plačevati preživnino. Pisma so pisale tudi bralke, ki so bile bodisi samske matere, bodisi »nezakonski otroci«; pisali so jih tudi

odvetniki, psihologi. Zaradi burne debate in velika števila pisem je Tita Škerlj-Sojar napisala, da je uredništvo vsa prejeta pisma na temo »mater samohranilk« in njihovih otrok predalo »strokovnjakom, ki bodo sodelovali pri sestavljanju zakonskih predlogov«[6].

To je torej je zgodba o Titi, socialni delavki, novinarki in družbeni akterki na področju socialnega varstva. Zgodba zaenkrat še ni popolna, upam, da najdemo še več podatkov o njej in njenem življenju. Če je med bralstvom teh vrstic kdo, ki ve več, bom zelo vesela odgovora.


[1] Škerlj, T. (1959). Naša žena. Številka 9, str. 278-279.

[2] Škerlj, T. (1965). Naša žena. Številka 9, str. 293-294.

[3] Prav tam.

[4] Prav tam.

[5] Prav tam.

[6] Škerlj, T. (1966). Naša žena. Številka 2, str. 57.

Tita Škerlj-Sojar (1922-2000), Naša žena, številka 3, 1966, str. 85.

Leave a Reply

Your email address will not be published.