Razvoj socialnega varstva v Sloveniji: postopno oblikovanje socialnih služb po 2. svetovni vojni in vizija Nike Arko

14. 12. 2021

Sara Pistotnik

Socialno varstvo dandanes jemljemo kot temeljni del socialne države; sodobna organizacija socialnih služb se nam vse prepogosto zdi samoumevna. Ker pa smo v zadnjih desetletjih priče ponovni transformaciji polja socialnega varstva, se velja spomniti, kako je nastala struktura socialnih služb v Sloveniji.

Ena od pomembnih akterk, ki je v 50. letih 20. stoletja oblikovala področje socialnega varstva in kasneje socialnega dela, je bila Nika Arko. Članica Osvobodilne fronte, po 2. svetovni vojni ena prvih diplomantk prava, je bila med letoma 1949 in 1951 urednica Naše žene, nato je postala sekretarka za socialno varstvo Ljudske republike Slovenije (LRS), kasneje pa profesorica na Višji šoli za socialno delo, ki je bila ustanovljena leta 1955 tudi na njeno pobudo (S.M., 2014). V drugi polovici 50. let, ko je bila sekretarka za socialno varstvo, je napisala več prispevkov o razvoju organizacije socialnih služb v tedanji LRS, ki so bili objavljeni v strokovni reviji Medicinska sestra na terenu[1]. Na podlagi dveh njenih besedil bom predstavila nekaj vidikov razvoja socialnega varstva iz časa, ko je bila v povojnem obdobju socialna služba, kot pravi Arko (1957: 53), »… popolnoma na novo vzpostavljena, saj v stari Jugoslaviji o socialni službi v modernem smislu sploh ne moremo govoriti«.

Za začetek si oglejmo, kako je Nika Arko umestila polje delovanja socialnih služb. Socialno politiko je opredelila kot »… dejavnost družbe in njenih organizacij, ki teži za tem, da izboljša razmere širokim delovnim množicam. … V širšem smislu zajema socialna politika vse, kar izboljšuje življenjski standard, posebej pa še skrb za materialno blaginjo delovnih ljudi« (1957: 53). Obenem je zapisala, da v tedanji družbeni ureditvi socialno varstvo izhaja iz drugih osnov kot v kapitalističnih deželah, »… kjer jih k temu sili gospodarski račun in pritisk delavskega razreda. Pri nas izhaja iz osnovnega socialističnega načela, ki je skrb za človeka, njegovo srečo in zadovoljstvo« (1956: 51).

Po 2. svetovni vojni je bila prva naloga novega socialnega varstva skrb za žrtve vojnega nasilja (sirote, osebe s hendikepom, družine »brez hranilcev« itn.), druga pa reševanje socialnih vprašanj, ki so izhajala iz predvojnega kapitalističnega izkoriščanja. Ker je bil cilj socialnega varstva odprava družbenih problemov, zvezanih z delovanjem kapitalizma, naj bi po besedah Nike Arko tedaj prevladovalo stališče, »… da bo z rešitvijo teh nalog v socialistični družbeni ureditvi socialna služba nepotrebna, da bo z rešitvijo gori postavljenih nalog polagoma odmrla« (1957: 53)«.

Kot je v svojih analizah zgodovine socialnega dela pri nas zapisala že Darja Zaviršek (2005, 2006), je bilo to stališče prisotno v večini novih socialističnih držav. Vendar je v Jugoslaviji kmalu prišlo do obratnega razvoja, saj se je postopoma začel razvoj socialističnega socialnega dela kot stroke, kasneje pa tudi kot znanstvene discipline. Tako je denimo že Nika Arko zapisala, da se stališče o socialistični ureditvi kot jamstvu za zmanjševanje socialnih problemov spreminja, saj je hitro postajalo očitno, da tudi socializem prinaša probleme: »V današnji etapi se služba socialnega varstva orientira in išče novo vsebino dela, da bo zajela vse one probleme, ki izhajajo in nastajajo iz naše družbene stvarnosti, ki nastajajo zaradi našega naglega razvoja industrije, novih industrijskih naselij, notranje migracije prebivalstva iz vasi v mesta. Tu se postavlja cela vrsta novih problemov« (1957: 53). Posebej jo je zanimala struktura družin, ki je izšla iz razpada tradicionalne patriarhalne družine zaradi zaposlovanja žensk in njihovega javnega udejstvovanja, s čimer je varstvo otrok postajalo vse bolj družbena skrb. Arko je tako razumela, da naloge socialnega varstva niso vedno enake, ampak so »pogojene v družbeni ureditvi in so prav tako v raznih državah v raznih obdobjih različne« (Arko 1957: 53). Zato je zatrdila: »… ni govora, da socialna služba v socialistični družbeni ureditvi nima mesta, nasprotno, dati ji je treba pravo mesto, jo okrepiti in razvijati naprej« (prav tam: 54).

Razvoj ustanov socialnega skrbstva je zaznamovala postopna decentralizacija socialnih služb v 50. letih 20. stoletja, ko so bile z Zakonom o pristojnosti občinskih in okrajnih ljudskih odborov skorajda vse naloge socialnega varstva prenešene na občinske ljudske odbore, torej na raven občinskih upravnih organov. V njihovo pristojnost so tedaj prešle vse naloge, ki so jih določali Zakon o skrbništvu, Zakon o razmerju med starši in otroki in Zakon o posvojitvi. Postali so tudi instanca za izplačevanje oskrbnin za osebe brez svojcev oziroma kadar ti niso imeli sredstev, kot obrazlaga Arko (1957: 55): »… dajanje denarne pomoči po posebnih predpisih (žrtve fašističnega nasilja, družine kadrovcev[2] in splošne socialne pomoči). V občinsko pristojnost so bile prenesene tudi mnoge ustanove za otroke, mladino in odrasle osebe. … Poleg teh pa spada v pristojnost občine tudi terensko delo, skratka vsa kurativna in preventivna dejavnost, to je individualno socialno delo, socialna akcija in skupinsko socialno delo. Občina je torej [postala] pristojna za večino poslov, ki zadevajo varstvo družine, varstvo odraslih oseb in socialno preventivo«.

Občinam nadrejeni okrajni sveti za socialno varstvo so sicer vodili socialno politiko na ravni nalog, ki so po obsegu in pomenu presegale občinski okvir, izvajali nadzor in koordinirali delo posameznih občin, a večinoma niso prevzemali neposrednega dela socialnih služb. Podobno velja za organe na republiški ravni, ko se je z novo ustavno ureditvijo leta 1953 utrdila vloga sveta za ljudsko zdravstvo in socialno politiko, za katerega je Zakon o državni upravi iz leta 1956 predvidel dva sveta: Svet za zdravstvo in Svet za socialno varstvo LRS.

Prispevek Nike Arko iz leta 1957, ko je bila sekretarka Sveta za socialno varstvo LRS, je izjemno pomemben, saj je v njem ob predstavitvi organizacije socialnih služb navedla tudi nekaj njihovih slabosti, ki jih je bilo po njenem mnenju nujno nasloviti. Kot največjo je izpostavila umeščenost v državno upravo, zaradi česar je bila metoda njihovega dela predvsem administrativna. Zapisala je, da se njihovi uslužbenci »… smatrajo za administrativne moči, ki se ob vsakem zmanjševanju upravnega aparata najprej črtajo prav na tem sektorju. Zelo pogosto se kader, ki dela na tem področju, menjava. Skratka, ne obravnava se kot strokovni, temveč samo kot administrativni kader in je temu primerno tudi plačan« (prav tam: 57).

Opazila je tudi težave v načinu delovanja socialnih služb, kjer več uslužbencev dela v istem prostoru. Vprašala se je: »Kako naj stranka obravnava svoje dostikrat zelo boleče in delikatne zadeve vpričo drugih ljudi! Pa tudi uslužbenec sam se ne more ob takšnih okolnostih poglobiti v probleme. Naši uslužbenci so se na te razmere navadili in zato uporabljajo pri svojem delu največkrat zgolj administrativne metode« (prav tam).

Kot zadnjo pomanjkljivost organizacije socialnih služb je omenila obravnavo individualnih problemov na nestrokoven način, saj so bili uslužbenci laiki. To je vodilo v preobremenjenost služb, ki ne zmorejo dobro voditi socialnega varstva, obenem pa je uporabnikom takšno delo pogosto škodilo, namesto da bi jim koristilo. Zapisala je: »Še enkrat poudarjam, da ima družbeno upravljanje v socialni službi zelo pomembno vlogo, vendar pa predvsem na področju preventive in v načelnem usmerjanju socialnega varstva in socialne službe. Individualne socialne primere pa morajo reševati strokovno posebej za to usposobljeni ljudje« (prav tam).

Ti poudarki so še posebej zanimivi, ker tako v teh težavak kot v nadaljevanju besedila, v katerem je podala možne rešitve, zlahka uzremo prav podobne jedrne problematike, s katerimi se ukvarjamo še danes. Gede v administracijo potopljenih socialnih služb je predlagala ločitev upravnih organov od socialnega dela. Natančneje, precej previdno je predlagala ustanovitev centrov za socialno delo kot posebnih ustanov na občinski ravni, ki bi jih vodili izkušeni socialni delavci, in ki bi se osredotočali predvsem na reševanje individualnih primerov. Hkrati je naslovila tudi težave z usposobljenostjo kadra, pri čemer je poudarila, da se je ravno za izboljševanje strokovnosti delavcev na področju socialnega varstva leta 1955 ustanovila Šola za socialne delavce. Vendar ta v letu 1957 še ni imela statusa višje šole, kar je po svojem programu bila, obenem pa socialni delavci niso bili uvedeni v uslužbenski sistem nazivov in plač. Slednjič je poudarila nujnost znanstvenega raziskovanja in analiziranja socialnih problemov. Zapisala je: »Mi vsi, ki v socialni službi delamo, poznamo probleme, nimamo pa zbrane dokumentacije, in kadar naši oblastveni organi rešujejo te probleme, jih ne moremo podkrepiti z dokumentiranim gradivom. Zato moramo končno prenehati, lahko rečem, s primitivnim prikazovanjem socialnih vprašanj, in se lotiti znanstvene obdelave tega materiala« (Arko 1957: 63).

V navedkih iz besedil Nike Arko (1956 in 1957) prepoznamo njeno vizijo razvoja socialnega dela v Sloveniji. Zanjo je bila ključna vzpostavitev več različnih institucij, ki lahko vsaka na svojem področju usmerjajo socialno politiko na širši, znanstveno utemeljeni podlagi, a tudi nudijo individualno podporo, ki jo mora izvajati strokoven kader, torej izšolani socialni delavci. Njena razmišljanja so aktualna tudi v sedanjem času.

Viri:

Arko, Nika. Sveti na področju socialnega varstva – njihov pomen in naloge. Medicinska sestra na terenu, let. 3, št. 2, 1956, str. 49-54.

Arko, Nika. Organizacija socialne službe. Medicinska sestra na terenu, let. 4, št. 2, 1957, str. 53-64.

S.M. Za družino je ostala le nedelja. Jana, 16.12.2014.

Uredništvo. Uvodna beseda. Medicinska sestra na terenu, let. 1, št. 1, 1954, str. 1.

Zaviršek, Darja. »Ti jih boš naučila nekaj, ostalo bo naredil socializem!«: Zgodovina socialnega dela med leti 1945 in 1961. V: Darja Zaviršek (ur.), »Z diplomo mi je bilo lažje delat!«, Znanstveni zbornik ob 50. obletnici izobraževanja za socialno delo v Sloveniji. Fakulteta za socialno delo, Ljubljana, 2005.

Zaviršek, Darja. Nagovor o nujnosti socialnega: Javni nagovor ob praznovanju 50. obletnice izobraževanja za socialno delo, Unionska dvorana, Ljubljana, 30. november 2005. Socialno delo, let. 45, št. 1-2, 2006, str. 87-89.


[1] Medicinska sestra na terenu je bil »instruktorsko-informativni list socialne medicine, ki naj bi obenem bil glasnik socialne pediatrije, porodništva in ginekologije« (Uredništvo, 1954), namenjen medicinskim sestram v patronažni službi. Izhajal je med letoma 1954 in 1961.

[2] Kadrovec je bila oseba, ki je služila kadrovski rok, torej je kot vojaški obveznik določeno obdobje obvezno bivala v vojski.

Leave a Reply

Your email address will not be published.