30. 12. 2021
Jelka Zorn
V raziskovalnem projektu analiziramo medijske članke zadnjega desetletja (med letoma 2011 in 2021), ki so povezani z delom socialnih delavk in delavcev, in veliko povedo o razmerju socialnega dela do družbe, in javni podobi socialnega dela.
»Otroci, ki jih zapiramo« je naslov članka z dne 1.9.2012 avtorja Uroša Škerla Krambergerja v časopisu Dnevnik. Sestavek se nanaša na otroke iz Afganistana in drugih držav, ki jih je policija zaprla v center za tujce (zapor za migrante). Iz tega in drugih člankov o življenjskih razmerah beguncev istega avtorja je razvidna odsotnost socialnega dela v problematiki. Če je bilo v času socializma, kot zapiše Darja Zaviršek (2006), socialno delo opredeljeno kot stroka, ki uresničuje cilje socialne politike (z današnje perspektive bi dodali, da na račun strokovne avtonomije), je po prelomnem obdobju 1991/92 postala ne le podaljšek socialne politike, temveč nevidna sodelavka pri nadzoru priseljevanja.
Z drugimi besedami, javno pooblastilo socialnih delavk, zagotavljati »korist otroka«, je podrejeno delitvam prebivalstva, kot jih opredeljuje zakonodaja, in izvaja ministrstvo za notranje zadeve. Medtem ko policija fizično razvršča ljudi na mejah in administrativno odloča o statusih ljudi v državi, socialne delavke policijskih delitev večinoma ne postavljajo pod vprašaj. Čeprav se zdi, da potiskanja (pushbacks[1]) na mejah niso povezani s socialnim delom, saj socialne delavke ne stojimo na mejah, pa ni mogoče spregledati sodelovanja pri strukturnem nasilju nad migranti (rasizmu, onemogočanju pravice do pravic, ali kakor koli že poimenujemo deprivacijo statusov in pripadnosti).
V članku lahko preberemo podatek, da je bilo leta 2010 v centru za tujce zaprtih šestindvajset mladoletnikov brez spremstva; leta 2011 dvanajst; najnovejše policijske statistike pa kažejo še večje razčlovečenje, saj so leta 2021 pridržali 241 otrok brez spremstva odrasle osebe (Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije. Policija 2022). V Dnevnikovem članku izpred desetih let je takratni direktor CSD Moste Polje, Marjan Vončina povedal, da druge institucije kot centra za tujce (tj. zapora za migrante) niso uspeli najti, saj so bile povsod kapacitete zasedene. »Ko smo iskali namestitve drugje, smo bili neuspešni. Nihče nam ni dal soglasja,« je povedal. Niso jih sprejeli ne krizni centri ne vzgojni zavodi. Oboji pri sprejemu mladoletnikov upoštevajo določene kriterije, pa tudi vrstni red (Škerl Kramberger 2012).
Vendar, če bi bila zasedenost namestitvenih kapacitet edina težava, februarja 2016 v dijaškem domu v Kranju ne bi zavrnili bivanja šestim begunskim otrokom, mlajšim od 15 let. Njihovemu prihodu so se uprli tako nekateri starši dijakinj in dijakov kot tudi učiteljice in učitelji gimnazije Franceta Prešerna[2] (Škerl Kramberger 2016; Košir 2016). Tako izključevanje se vleče najmanj od izbrisa leta 1992 dalje: takrat so otroci izbrisanih staršev ostali brez otroškega dodatka in subvencionirane malice.
Zapiranje v center za tujce, onemogočanje bivanja v dijaškem domu Kranj, opuščanje skrbi za otroke izbrisanih staršev so primeri neposrednega nasilja. Pogosteje kot v neposrednem nasilju so socialne službe, zlasti vladne, udeležene v strukturnem nasilju. Čeprav se je v osamosvojitvenem obdobju poudarjalo pomen varovanja človekovih pravic, demokracije in vladavine prava, izbris več kot 25.000 ljudi iz registra stalnega prebivalstva kaže nasprotno. Izbrisani so bili »test« človekovih pravic in vladavine prava: po izbrisu so se lahko sklicevali le še na človekove pravice; njihova ilegalizacija je bila institucionalizirana in vsaka naslednja vlada je stanje protiustavnosti bolj ali manj ohranjala. Kljub ustavnima odločbama leta 1999 in 2003 in razsodbi Evropskega sodišča za človekove pravice leta 2012, se je predsednik države Borut Pahor šele leta 2022, tri desetletja po izbrisu, opravičil izbrisanim v svojem imenu in v imenu države. Opravičilo naj bi vzpodbudilo globoko družbeno refleksijo, tako ki bi se odrazila v zgodovinopisju in večji občutljivosti za nesprejemljivost rasizma in drugega državnega nasilja nad ljudmi.
Kot je procese izključevanja kritično reflektirala ena od socialnih delavk, s katero smo se v okviru projekta pogovarjali, se socialne službe z izbrisom in izbrisanimi niso ukvarjale: »To je populacija, ki je bila nevidna, in je tudi nismo iskali. Vsaj jaz se ne spomnim, da bi jo nagovorili.« Enako je povedala za današnje obdobje: »Mi se tudi danes z migranti ne ukvarjamo, jih ne vidimo. To je zelo podobna zgodba. Sodelujemo postopkovno, vsebinsko pa ne. Ne vidimo jih, oziroma ne vidimo njihovih težav.«
Čeprav so danes uradno mladoletni prosilci za azil nastanjeni v dijaškem domu v Postojni, pa to ni spodkopalo zapiranja otrok, ki v Sloveniji nimajo statusa ali vloge za mednarodno zaščito. Leta 2021 so v Centru za tujce pridržali 2.367 oseb, med njimi 390 otrok, 241 brez spremstva odrasle osebe (Ministrstvo za notranje zadeve, Policija 2022). V dijaškem domu je nastanjena le tista peščica otrok brez spremstva odrasle osebe, ki jim uspe priti v Slovenijo in podati vlogo za mednarodno zaščito. Večino otrok in odraslih policisti na slovensko-hrvaški meji potisnejo nazaj na Hrvaško, hrvaška policija pa z uporabo poniževanja in fizičnega nasilja dalje v Bosno in Hercegovino. Več organizacij za spoštovanje človekovih pravic, tudi slovensko Vrhovno sodišče je taka potiskanja obsodilo kot nelegalna, torej v nasprotju z mednarodnim pravom (Škerl Kramberger, 2021). Enako kot danes migranti, pa naj gre za odrasle ali otroke, so bili nekdaj izključeni in za socialno delo nevidni izbrisani[3].
Novembra 1992 je bila sprejeta novela Zakona o socialnem varstvu (Ur. l. RS 54/92), ki predstavlja del dokumentacije, na podlagi katere so centri za socialno delo udejanjali izbris. Ta zakon je v svojem 5. členu določil, da so upravičenci po omenjenem zakonu državljani in tujci, ki imajo dovoljenje za stalno prebivanje v Sloveniji. S tem je izključil tako izbrisane kot begunce brez statusa in prebivalce z dovoljenjem za začasno prebivanje. Za razliko od te novele, predhodni »socialistični« Zakon o socialnem skrbstvu (Ur. l. SRS 35/79) upravičenosti do socialne pomoči ni pogojeval z osebnim pravnim statusom[4].
128. člen omenjene novele Zakona o socialnem varstvu je natančneje opredelil tudi policijsko vlogo centrov za socialno delo: »Centri za socialno delo so dolžni v roku treh mesecev od uveljavitve tega zakona po uradni dolžnosti ugotoviti, ali upravičenci, ki so družbeno denarno pomoč prejeli po dosedanjih predpisih, izpolnjujejo pogoje za dodelitev dajatev po tem zakonu.« Podobno je Zakon o družinskih prejemkih (Ur. l. RS 65/93, sprejet novembra 1993) v svojem 25. členu določil, da ima pravico do pomoči za opremo novorojenca mati s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji. To je pomenilo, da ženske, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva in so rodile po letu 1993, niso dobile te pomoči, pa čeprav so bile zaposlene in zdravstveno zavarovane v Sloveniji.
Če izbris »prevedemo« v bolj univerzalno terminologijo in povežemo z današnjimi procesi izključevanja, dobimo nekaj med izbrisom in pushbackom: push-away in look-away. Torej: če policisti fizično potiskajo ljudi nazaj na Hrvaško ter odrasle in otroke zapirajo v Center za tujce, pa vladne socialne službe ljudi »ne vidijo«. V luči razumevanja izbrisa, predvsem dejstva, da so javne institucije izbris najmanj desetletje reproducirale, zapiranje otrok v center za tujce žal ni presenečenje, ampak le nadaljevanje procesa zamejevanja (bordering) odrinjenih skupin ljudi od večinskega prebivalstva, dostopa do javnih storitev in pravic. Pri tem ne gre le za »slepoto« socialnih služb, temveč za sistemsko slepoto. Ta sistemska slepota je podrejanje policijski logiki, ki jo vsiljuje država oziroma vsakokratna politična oblast, socialne delavke pa tudi danes, v dvojni vlogi – podpore ljudem in uresničevanja javnih pooblastil ali socialne politike, ne dvignejo glasu proti »sistemski slepoti«. Ko javne institucije delujejo v nasprotju s svojimi strokovnimi in etičnimi načeli enakosti in solidarnosti, govorimo o tem, da se, v tem primeru, podrejajo policijski logiki.
Literatura in viri:
Border Violence Monitoring Network (b.d.): dostopno na https://www.borderviolence.eu/
Kogovšek, Neža in druge (2010): Brazgotine izbrisa. Prispevek h kritičnemu razumevanju izbrisa iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije. Ljubljana: Mirovni inštitut.
Košir, Izak (2016) Šest otrok preveč, Mladina 23.2.2016, dostopno na https://www.mladina.si/172723/sest-otrok-prevec/
Škerl Kramberger, Uroš (2016): Begunska histerija: Zaradi šestih begunskih otrok upor ljudstva v Kranju, Dnevnik 23.2.2016, dostopno na https://www.dnevnik.si/1042730579/slovenija/begunska-histerija-zaradi-sestih-begunskih-otrok-upor-ljudstva-v-kranju
Škerl Kramberger, Uroš (2021): Prelomna sodba: Slovenija mora sprejeti Kamerunca, Dnevnik 28.8.2021, dostopno na https://www.dnevnik.si/1042971911
Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije. Policija (2022): https://www.policija.si/o-slovenski-policiji/organiziranost/generalna-policijska-uprava/uprava-uniformirane-policije/center-za-tujce/statistika-ct
Zaviršek, Darja (2006): Spol in profesionalizacija socialnega dela v socializmu: primerjalna analiza. V: Darja Zaviršek in Vesna Leskošek (ur.). Zgodovina socialnega dela v Sloveniji: med družbenimi gibanji in političnimi sistemi. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo, str. 15-38.
Zorn, Jelka (2021): Nasilne meje, varnostnizacija in kriminalizacija solidarnosti. Socialno delo 60(2): 167-180.
[1] Pushback je izraz, ki opredeljuje nelegalno policijsko potiskanje iskalcev zaščite iz države in s tem onemogočanje pravice do azila. Slovenska policija potiska ljudi na Hrvaško, hrvaška policija pa v Bosno in Hercegovino. Begunci naj bi ostali na zunanjih mejah EU. Hrvaška policija je znana po fizičnem nasilju nad ljudmi na poti, obe, tako slovenska kot hrvaška, pa migrante in migrantke, tudi če so med njimi otroci, sistematično ponižujeta in ustrahujeta (Border Violence Monitoring Network, b.d.; Zorn 2021).
[2] 24 učiteljev in učiteljic je podpisalo peticijo proti njihovi namestitvi.
[3] Izbrisani so protirasistično gibanje, ki je leta 2002 protiustavni odvzem pravic poimenovalo »izbris« in skladno s tem sebe kot »izbrisani« (več o poimenovanju in aktivizmu izbrisanih glej Kogovšek in druge, 2010).
[4] Zakon o socialnem skrbstvu iz leta 1979 govori o ogroženih posameznikih, družinah, delovnih ljudeh, občanih ter uporabnikih storitev in programov.