Angela Vode – upornica z razlogom

31. 12. 2021

Mateja Jeraj

Angela Vode – učiteljica, defektologinja, publicistka, prevajalka, komunistka in feministka, upornica proti vsem enoumjem, diktaturam in totalitarizmom! Morda se motim, a se bojim, da je danes poznana predvsem kot žrtev komunistične represije v »Titovi« Jugoslaviji. Ko pa je bila vendar toliko več kot to!

»Spoznala« sem jo že pred kar nekaj desetletji. Nanjo me je opozorila kolegica, nekoč zaposlena v arhivu Inštituta za novejšo zgodovino, kamor je Vodetova davnega leta 1964 prinesla svoje spomine, v upanju, da bodo objavljeni. Tedanji recenzentom so se zdeli vredni hrambe, za objavo pa naj ne bi bili primerni. In tako ohranjeni so čakali na boljše čase. In jih dočakali. Pritegnili so bralke, pa tudi bralce. Kar se mene tiče, je bilo srečanje z njimi neke vrste »ljubezen na prve besede«. Videla sem inteligentno, radovedno in narodno zavedno deklico, ki se zgraža nad podcenjujočim odnosom nekaterih profesorjev do njenega spola, nadobudno mlado učiteljico, ki se noče ukloniti zahtevam podeželskega župnika, opazovala sem njen »sprehod« skozi sindikate, politične stranke in številna društva, v katerih je iskala prostor, kjer bi lahko kar najbolj pomagala vsem šibkim in nemočnim, spremljala sem njeno poklicno pot, ki jo je vodila od majhnih vaških šol in tovarniških prostorov do poklicnega dela defektologinje, učiteljice otrok s posebnimi potrebami, občudovala njen brezkompromisni upor proti vsem, ki so ji prepovedovali misliti s svojo glavo, sledila sem ji v nemško koncentracijsko taborišče in slutila, kaj je preživljala pozneje. Nadaljevanje spominov, neprizanesljivo kritičen prikaz povojne komunistične realnosti, je pisala skrivaj in ga hranila na varnih mestih.

Vsaka zgodba pa ima svoj začetek. In Angelina se je začela v obdobju, ko je bilo slovensko ozemlje vključeno v Avstro-ogrsko monarhijo, točneje leta 1892 v Ljubljani, ko se je železničarju Antonu in gospodinji Frančiški rodila nadobudna deklica. Že v osnovni šoli je pokazala, da nepravičnosti ne namerava ponižno sprejemati. Najprej je opazila, da se z nemškimi otroki lepše ravna kot s slovenskimi, da izhajajo iz bolj gosposkih in premožnejših družin. Pohod slovenskih učenk, okrašen z lipovimi listi, proti Nemkam, je bil njen prvi organiziran upor. Prišlo je do pretepa, v katerem so zmagale Slovenke. Na učiteljišču je v svoj »program« vključila tudi prizadevanja za boljši položaj »svojega spola«. S sošolkami je razpravljala o pomenu poklicne izobrazbe, saj zagotavlja ne le finančno neodvisnost, ampak tudi enakopravnejši odnos med zakonskima partnerjema, spraševala se je, kako lahko nevedna in zaostala mati ustrezno vzgoji svoje otroke. V času, ko naj bi bila ženska predvsem »varuhinja domačega ognjišča«, profesorji nad njenimi idejami seveda niso bili navdušeni.

»Pravo« življenje pa je spoznala šele potem, ko se je zaposlila kot učiteljica. Stalne službe brez zvez in poznanstev ni mogla dobiti. Zato je več let poučevala za določen čas – danes bi rekli, da je bila »prekarka« – v majhnih osnovnih šolah v okolici Ljubljane. Osupnile so jo pogosto strašljivo slabe materialne razmere učiteljstva, katerega preživetje je bilo povsem odvisno od lokalnih oblastnikov, civilnih in cerkvenih. Spoznala je, da so Cankarjevi Hlapci še kako realistična literatura! Ni se uklonila in tako v začetku leta 1917 ostala brez službe. Zaradi protiavstrijskega prepričanja, ki je bilo v času prve svetovne vojne še posebej nevarno, se je morala odpovedati učiteljskemu poklicu. Zaposlila se je v Jadranski banki, kjer se je srečala s skorumpiranimi finančniki. Potem se je vojna končala in Slovenke in Slovenci so se znašli v novi – jugoslovanski državi pod žezlom srbske vladarske dinastije. Banka, v kateri je bila zaposlena, se je po priključitvi nekaterih tovarn preimenovala v Strojne tovarne in livarne d.d. v Ljubljani. Angela Vode je bila premeščena v zvonarski oddelek in ugotovila, da so novi lastniki še bolj brezvestni od starih, delavci pa še bolj brezpravni. Sodelovala je pri organizaciji skupne stavke uradništva in delavstva. Po tem  so razmere v tovarni postale zanjo nevzdržne, zato je leta 1919 sprejela službo tajnice socialdemokratske stranke. Za vključitev v stranko se ni zlahka odločila. Nad slovensko socialdemokracijo ni bila preveč navdušena, zgolj materialistično pojmovanje človeka je ocenila kot »mrtvaško hladno in brezdušno«. Ravnanje pripadnikov katoliškega tabora se ji je zdelo še bolj nesprejemljivo. Iz njihovega časopisja je razbirala le nestrpnost do drugače mislečih, nekateri voditelji pa naj bi bili pripravljeni za določene ugodnosti prodati celo narodno samobitnost. Še slabše mnenje je imela o liberalcih, ki naj bi bili v socialnih, gospodarskih in političnih vprašanjih še bolj nazadnjaški, zlasti pa jo je motila njihova brezbrižnost do nacionalnega vprašanja. Ker boljše možnosti ni videla, se je kljub vsemu odločila za socialdemokrate. Po razcepu v stranki se je priključila komunistom, misleč, da si najbolj prizadevajo za delavske koristi. Zgolj s političnim delom se ni mogla preživljati, zato je začela z zasebnim študijem zdravstvene pedagogike. Hospitirala je v Pragi, Berlinu in na Dunaju. Leta 1921 je v Ljubljani opravila specialistični izpit za učenje otrok s posebnimi potrebami in se zaposlila na tedanji »pomožni šoli« v Ljubljani (predhodnica današnje osnovne šole s prilagojenim programom  Janeza Levca), kjer je poučevala do januarja 1944. Prispevke o svojem delu je objavljala v tedanjih pedagoških revijah, dejavna pa je bila tudi v učiteljskih strokovnih organizacijah. Zavzemala se je za enakopravnost učiteljic z njihovimi moškimi sodelavci, spodbujala narodno obrambno delo, organizirala pomoč revnim družinam.

Angela Vode sicer ni bila socialna delavka v današnjem smislu, saj jih takrat pri nas še ni bilo. Spremljala pa je dogajanje v svetu in v tedanjem Ženskem svetu objavljala prispevke o pionirkah socialnega dela v zahodni Evropi in ZDA, pa tudi sama se je, najsi je bila v vlogi politične delavke ali pa učiteljice, borila za odpravo socialnih krivic, še posebej tistih, ki so prizadele ženske. Zato se je vključila v tedaj zelo živahni svet ženskih društev. Kot komunistka sicer ni oporekala marksističnemu stališču, da je žensko vprašanje le del splošnega socialnega vprašanja, a je menila, da do cilja ne vodi le ena pot. Zavedala se je tudi nujnosti humanitarnega dela in je cenila ljudi, ki so ga opravljali, čeprav je pri tem večkrat prišla v spor z nekaterimi sopotniki iz socialističnih vrst: »Poznala sem nekatere, ki so bili mnenja, da je vse humanitarno delo škodljivo, ker zavira revolucionarno razpoloženje ljudstva, češ, čim bolj bodo ljudje lačni, tem prej se bodo uprli. Tisti, ki so sami trpeli lakoto, zlasti pa njihovi otroci, pa niso bili tega mnenja…« (Vode, 2000, str. 133).  S socialno problematiko je bilo posebej povezano vprašanje, ki je zadevalo samo ženske – vprašanje splava, tedaj dovoljenega le iz zdravstvenih razlogov. Svoje izkušnje je takole opisala: »Gospodarska kriza in brezposelnost sta imeli najhujše posledice zlasti za delavsko družino. V tistem času je bilo v teh družinah rojstvo otroka prava nesreča. Kaj početi z njim, v kaj ga zaviti, kam ga položiti? Bila sem v tistem času enkrat v Trbovljah, pa sem videla toliko bede, toliko obupa, ki je prehajal že v letargijo, v brezčutnost, da mi je bilo najteže spričo nemočnosti nasproti tej bedi. Najbolj me je prizadel pogled na nosečo deklico in njeno mater, ki je sama pričakovala otroka. Saj morda onidve nista to tako strašno občutili kot jaz, ker sta že otopeli… »Odpravite plod,« sem jima svetovala. »Kako, kdo bo hotel to storiti?« »Da, kdo bo hotel to storiti? Saj so bili, ki so to delali, a za drag denar. Onidve pa…. Saj nimata, sami ne vesta, kako in kaj. No, kaj morem pomagati? Lahko napravimo zbirko. (Morda smo jo napravile, kot že tolikokrat.) Toda saj primer ni bil osamljen. A zakon ne dovoljuje. Treba ga je spremeniti« (Vode, 2000, str. 158-159). Za svoje načrte sicer ni  uspela pridobiti prav veliko članic ženskih društev, a so nekatere kljub temu organizirale odmevno zborovanje. Ena od govornic je bila tudi Angela Vode. Poudarila je, da se »zdravstvene indikacije lahko poslužijo samo premožnejše ženske, ki lahko plačajo zdravnika, pa jim prekine nosečnost zaradi bolezni, medtem ko mati, ki nima sredstev, mora roditi. Odtod bogate družine lahko same regulirajo število družinskih članov, medtem ko si revne ne morejo pomagati, čeprav nimajo otrok s čim hraniti. Zato naj se zakon spremeni v toliko, odnosno dopolni, da bodo tudi socialne razmere vzrok za prekinitev nosečnosti« (Vode, 2000, str. 159-160). Zborovanje je uspelo, sprejeta je bila resolucija, naslednje dni pa »je bil ogenj v strehi«. »Klerikalke« naj bi »ves teden besnele in kuhale napad na zborovalke«. Angela Vode je bila zaradi svojega poklica še posebej »na udaru«, češ »kako da trpi oblast »take« učiteljice v prosvetni službi, ki kvarijo našo mladino« (Vode, 2000, str. 160). Odgovorila jim je z vprašanjem: »Zakaj imate pa vi samo enega otroka?« (Vode, 2000, str. 160). Odgovora ni dobila. 

Veliko nastopala na najrazličnejših zborovanjih in prireditvah v vseh predelih Jugoslavije in tudi izven njenih meja. Predavala je predvsem o vlogi žensk v družinskem, političnem, gospodarskem in kulturnem življenju, pri čemer je ob vsaki priliki opozarjala na nevarnosti napredujočega nacizma in fašizma, o delu učiteljic in o problematiki z njenega ožjega strokovnega področja – o delu z otroki s posebnimi potrebami. Ob tem je ugotovila, da ženske, bolj kot politična vprašanja in zgodovinski dogodki, zanima usoda »njihovega spola«, še zlasti v odnosu do moža in otrok. Tako je napisala knjigo Žena v sedanji družbi, v kateri je prikazala razvoj družbenega položaja žensk skozi stoletja. Nasprotovanje fašističnim pogledom je obrazložila v delu Fašizem in žena, največ pozornosti pa je nedvomno vzbudilo delo Spol in usoda v dveh delih. V prvem je skušala prikazati razlike v usodi moškega in ženske v različnih življenjskih obdobjih. Opozorila je na nespremenljive naravne danosti in na sociološke dejavnike. Ta del je bil kar dobro sprejet. Povsem drugače pa je bilo z drugim delom, v katerem je spregovorila o zakonski zvezi. Izhajala je iz marksistične teorije o tem, da se je moževa nadoblast v zakonu oblikovala ob pojavu zasebne lastnine in razredne družbe. Neusmiljeno je razkrinkala vso dvoličnost tedanje »meščanske družbe«, ki je po eni strani govorila o »svetosti zakona«, po drugi pa dopuščala sklepanje zakonov iz koristoljubja, prostitucijo, kruto ravnanje z nezakonskimi materami in njihovimi otroki itd., ter izrazila vero v lepšo bodočnost obeh spolov v socialno pravičnejši družbi. Sledil je brutalen, prostaški napad nekaterih katoliško usmerjenih časopisov, ki so ji očitali zavzemanje za »skupinske paritvene zakone«, in za »svobodno ljubezen« po vzoru »boljševiške Rusije«. Pravico je skušala najti na sodišču, a brez uspeha.

V tistem času  je  prišla še v en spor, tokrat s svojimi partijskimi tovariši. Kljub temu, da partijskega dela ni vedno povsem razumela, da so se ji zdeli ukazi, ki so prihajali iz Moskve večkrat neživljenjski in v slovenskem okolju neizvedljivi, je vseeno ostala članica slovenske komunistične partije vse do leta 1939. Po sklenitvi pakta med Hitlerjem in Stalinom so morali namreč tudi slovenski komunisti spremeniti način dotedanjega dela. Angela Vode, nekakšna »ilegalna« komunistka, ki je bila zadolžena za uveljavljanje partijskih  idej v legalnih organizacijah, pa se ni hotela odpovedati protinacističnemu delovanju. In je bila izključena iz partije. Po začetku vojne je kljub temu sodelovala v Osvobodilni fronti in bila kot predstavnica Jugoslovanske ženske zveze celo vključena v njen vrhovni plenum. Decembra 1941 se je dokončno razšla s komunisti in se posvetila humanitarnemu delu.

Oba predvojna spora sta imela daljnosežne posledice. V vojnih letih jo je najprej doletelo  maščevanje iz katoliškega tabora. Takole ga je predstavila: »Gonjo proti meni so klerikalci zaključili med vojno s tem, da so me poslali v nemško taborišče Ravensbrück. Že prej so se vrstili name napadi ob raznih prilikah, včasih indirektni, pozneje pa direktni. To je bilo mislim da trikrat na protikomunističnih predavanjih, katerih udeležba je bila obvezna. Moje klerikalne koleginje so mi posebej prinesle podpisat vabilo na predavanje. Po uvodnih besedah strankarskega mladiča se je začel napad na komunistične ženske, nato pa name poimensko in takoj je prišla vrsto moja knjiga. Govornik je bljuval žveplo in ogenj name, moje spoštovane koleginje pa so ploskale, ploskale. Vsi so gledali name« (Vode, 2000, str. 197). Sledil je napad časopisa Slovenski dom, v katerem je 29. I. 1944 izšel članek z naslovom Vloga in usoda ženske v rdeči revoluciji. V njem je bila predstavljena kot ena izmed »rdečih emancipirank«, ki s propagiranjem enakopravnosti spolov tlakuje ženskam pot v partizane in naprej v komunistično »brezno«, kamor ji sledijo ženske, »ki so zatajile svoje naravno poslanstvo« in ki celo zagovarjajo »belo kugo in zakonito odpravo plodu – danes največji narodni greh«. Čez tri dni je bila aretirana, čez teden pa odpeljana v nemško taborišče Ravensbrück. Zgolj po srečnem naključju je ne le preživela, ampak bila čez osem mesecev tudi izpuščena.

Komunistično maščevanje je bilo dolgotrajnejše in veliko bolj boleče, saj je prišlo s strani nekdanjih tovarišev, celo osebnih prijateljev. Po vojni se je lahko ponovno zaposlila na »pomožni šoli«, a ne za dolgo. Poleti 1947 je bila na t. i. Nagodetovem procesu obtožena protidržavnega delovanja in vohunstva ter obsojena na 20 let strogega zapora. Leta 1953 je bila pomiloščena in izpuščena iz zapora. Odtlej ji je bilo onemogočeno vsakršno javno delo. Objavljenih je bilo le nekaj njenih prevodov literarnih del iz svetovne literature. Leta 1958 je dobila zaposlitev kot tajnica na obrtni šoli oblačilne stroke v Ljubljani, v letu 1960 je bila upokojena, potem pa namerno pozabljena in izobčena iz javnega življenja vse do začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je lahko nastopila na radijski oddaji in dala intervju za Novo revijo. Umrla je leta 1985, aprila 1991 pa je bila zanjo tako usodna sodba iz leta 1947 razveljavljena.  

V samostojni Sloveniji je Angela Vode dobila zasluženo pozornost. Maja 1999 je Slovenska matica organizirala simpozij o njenem življenju in delu, v letih 1998-2000 so pri založbi Krtina izšle tri knjige njenih zbranih del, potem pa še cela vrsta prispevkov v različnih zbornikih, časopisih in revijah. Leta 2004 je Alenka Puhar pod naslovom Skriti spomin objavila še spominske zapise, ki jih je Vodetova pisala skrivaj in v katerih je razkrila kritične poglede na slovensko in jugoslovansko družbo socialistične dobe. Po knjigi je bil posnet tudi film z enakim naslovom; v letu 2009 ga je predvajala Televizija Slovenije. Skriti spomin sicer vsebuje krajši prikaz Angelinih dejavnih let, v filmu pa ta del njenega življenja spolzi mimo, kot bežna slika. Zato ni preveč čudno, da se je, vsaj nepoznavalcem njenega dela, vtisnila v spomin kot ženska izmučenega obraza v ponošenih oblačilih, ločena od sveta za rešetkami jugoslovanskih komunističnih zaporov. Ne morem si kaj, da se ne bi vedno znova spraševala, bi bila ona takšno podobo zadovoljna?

Spominjam se, kako mi je tedaj še najstniška hčerka ene od prijateljic rekla: »Fajn, samo kje je pa prvi del?« Skritemu spominu nikakor ne oporekam vrednosti, mislim pa, da bi si Angela Vode zaslužila še en film! Še kdo misli tako?

Vir: Vode, A. (2000). Zbrana dela Angele Vode. Spomin in pozaba. 3. knjiga. Krtina, Ljubljana.

Slika: Angela Vode, Delo, 14. maj 1998, Književni listi.

Vir: Vode, A. (1998). Zbrana dela Angele Vode. Spol in upor. 1. knjiga. Krtina, Ljubljana. str. 89.

Leave a Reply

Your email address will not be published.