Ob 8. marcu-mednarodnem dnevu žensk

8. marec 2022

Pavla Rapoša Tajnšek (upokojena predavateljica socialnega dela, poučevala na VŠSD in FSD  med 1972 in 2007)

Vsako leto se ob 8. marcu spomnim nekdanjih časov, ko je bil mednarodni praznik žensk še nekakšna dvoživka med socialističnimi pogledi na enakopravnosti žensk in med licemerjem, povezanim z likom žrtvujoče se cankarjanske matere. Ta nesrečna kombinacija mi nikoli ni bila pri srcu, seveda pa nisem hotela, niti mogla zavračati ganljivih čestitk, ki sta jih iz vrtca in osnovne šole prinašala otroka. 

Danes, ko se oziram predvsem nazaj, se spominjam že kar davnih časov, ko sem z modro pionirsko kapo, rdečo rutko in spomladanskimi šopki hodila okrog učiteljic in drugih “tovarišic” ter jim voščila za Mednarodni dan žena. Ta je sicer že takrat malce “dišal” po materinskem dnevu, predvsem pa sem sama že zgodaj dojela, da niti moja mama, niti druge ženske, ki sem jih poznala, niso tako enakopravne, kot naj bi bile. Zapostavljene so bile zlasti kmetice in tovarniške delavke, pa tudi drugim ženskam ni bilo lahko. A sem bila pri trinajstih, štirinajstih še prepričana, da bomo ženske z razvojem socialističnih družbenih odnosov nekega dne dejansko postale enakopravne.

Po letu 1958 sem kot novopečena petnajstletna gospodinja postala še bolj občutljiva za različne vidike ženske (ne)enakopravnosti. Moje takratne izkušnje so me utrdile v prepričanju, da nas bo do tja vodila zelo dolga, vijugava in negotova pot. Kot študentka sem sredi šestdesetih let v študentski reviji Tribuna objavila kritični članek ob 8.marcu, morda moj prvi članek sploh (žal ga ne hranim). Uperjen je bil proti licemerstvu in zlorabam praznika ter ženske (ne)enakopravnosti. Ko sem čez petnajst, morda dvajset let na tedanji šoli za socialno delo ob praznovanju 8.marca spregovorila o izvorih tega praznika, o Klari Zetkin, o dogodkih ob stavkah tekstilnih delavk v ZDA (1857) in v Rusiji (1917), naše sodelavke, zlasti mlajše, o zgodovini 8. marca niso veliko vedele. Nato so prišli časi, ko se je o 8. marcu govorilo bolj kot o reliktu komunizma, dokler ni nov val feminističnega gibanja ponovno opozoril na žensko (ne)enakopravnost, tako v ekonomiji in politiki kot na področjih, ki so bila v času moje mladosti večinoma v globoki temi: nasilje, spolne zlorabe.

Kot najstnica si nisem mogla predstavljati, da se bo za enakopravnost morala boriti tudi moja hči. Zdaj mi je kristalno jasno, koliko dela čaka tudi vnukinjo. Bo vsaj ona v tej borbi bolj prodorna in uspešna kot njene predhodnice? Se ji bosta na tej poti odločno in brez predsodkov pridružila njena brata, ki si s tem zaenkrat ne belita glave?

Iskreno upam, da se bodo naše vnukinje in pravnukinje bojevale skupaj z vnuki in pravnuki, za enakopravnost žensk in moških. Premorem celo toliko optimizma, da verjamem, da bodo pravnukinje in pravnuki sploh prišli, navkljub virusom, vojnam, eksistenčni ogroženosti, nesmiselnim delitvam, sprevračanju zgodovine in drugim norostim, ki nas obdajajo. Zato lahko ob mednarodnem prazniku žensk rečem le: Ne daj se, Lena! Ne daj se, Zala! Ne dajte se, hčerke, vnukinje in pravnukinje! Matere in babice vam stojimo ob strani.

Leave a Reply

Your email address will not be published.