Blog

APORIJE ZGODOVINE HENDIKEPA

Jacques Derrida: ne obstajajo hierarhične resnice; ne obstaja ena sama singularna resnica o objektivnem svetu; besede, znaki, označevalci nimajo enega samega pomena, temveč ustvarjajo neskončno število novih kontekstov. Obstajajo torej različni konteksti in nobeden ni absolutno privilegiran. V vsakem odkrivamo negotovosti, zmedo in nejasnosti. Vse to poganja naše raziskovanje, ki se ne more skleniti.  Ne obstaja to, kar bo večno normalno, in ne obstaja to, kar bo večno nenormalno. Enako velja za hendikep, invalidnost, oviranost. Obstajajo aporije. Smo negotovi in zmedeni, to pa ne pomeni, da smo intelektualno šibki ali nesposobni. Prav nasprotno: pomeni, da smo odprti, odkriti in pošteni.[1]  Sledi odkrito, pošteno intelektualno potovanje skozi zgodovino hendikepa in resnice njegovega družbenega obstoja.

Tradicionalno pojmovanje hendikepa

Ljudje so na splošno precej prepričani, da je v življenju pomembno skrbeti zase, da je vsak posameznik svoje sreče kovač, da človeku nihče ne pomaga, če si najprej ne pomaga sam.[2] Resnica pa je precej drugačna in v nadaljevanju sledi zagovor te trditve, ki je obenem tudi zagovor neodvisnega življenja hendikepiranih ljudi – zunaj institucij in ustanov torej, pa vendar skupaj.[3]

Sledi zagovor neodvisnega življenja v občestvu, ki ga spremlja zagovor družbene pravičnosti, egalitarnosti in enakega dostopa, ne le enakih možnosti.[4]

Obstajajo razlike. Moški niso ženske; ženske niso moški. Starci niso otroci in otroci niso starci. Take razlike sprejemamo od nekdaj kot naravne in samoumevne, z njimi navadno nimamo nobenih težav. Ugotovimo: obstajajo razlike med ljudmi in prav je tako.[5] Zakaj imamo potem tako pogosto tako velike težave z neko drugo razliko, zaradi katere smo trdno prepričani, da so samo nekateri ljudje hendikepirani in ranljivi, medtem ko drugi nikakor niso?[6]

Slednjo razliko poimenujemo tako, da prepoznamo nekoga kot bitje, kakršno ne želimo biti.[7] Če moški ne želi biti ženska, ker mu je dobro biti moški, je to drugače, kot če rečem, da ne želim biti hendikepiran. Hendikepa me je namreč strah, čeprav v resnici niti ne vem natančno, kaj je in kaj zastopa oziroma reprezentira.[8] Pred njim se zato skušam zavarovati, zaščititi, pred njim skušam nekam pobegniti; enako velja za ranljivost.[9] Živeti želim v svetu, v katerem ni take razlike, v katerem ni hendikepa, ni hendikepiranih ljudi, v katerem nisem ranljiv.[10] Če pa hendikepirani in ranljivi ljudje kljub vsemu že živijo, morajo živeti tam nekje daleč od mojih oči.[11]

Ne želim jih blizu, ne želim, da postavljajo s svojo navzočnostjo pod vprašaj moje predstave o življenju, o lepem, zdravem, o normalnem telesu, o identiteti in njeni določenosti, samostojnosti, neodvisnosti. Z vsem tem se preprosto nočem ukvarjati, ker me ukvarjanje s hendikepom samo frustrira in spravlja v slabo voljo, ki se lahko prevesi v depresivno razpoloženje. Naj torej nekdo nekaj naredi, družba ali država na primer, da hendikepiranih ljudi, teh ubogih bitij, ne bo [preveč] videti. Naj bodo, če je le mogoče, kar nevidni in naj bodo neslišni.[12]

Zgodovina hendikepa[13] je prav gotovo tudi zgodovina najrazličnejših razmislekov in pripovedi o različnosti človeških bitij, o nujnih in neizogibnih razlikah med njimi, o neodpravljivi diferenci, o njenih bolj ali manj smiselnih, konsistentnih in logično neoporečnih razlagah. To je obenem zgodovina pripovedi o telesu, ujetem v dimenzije nadnaravnega in čudežnega, naravnega čudesa, defekta in medicinske anomalije.[14]

Na prvi pogled bi lahko rekli, da so razmišljanja o različnosti dobra in produktivna že v osnovi, saj je trivialno res, da smo ljudje pač različni drug od drugega, tega objektivnega dejstva res ne moremo zanikati ali celo odmisliti, vendar je tako le na prvi pogled, ki je vse preveč naiven.

Zadeva namreč ni tako preprosta, kot bi si morda želeli. Ljudje so po naravi res medsebojno različni, toda to še ne pomeni, da tudi spontano sprejemajo različnost kot nevtralno, objektivno dejstvo sveta, ne pomeni, da se je ne bojijo in da različnih ljudi ne zavračajo. Ne, ljudje se ne odzivajo na različna telesa tako, da pač prepoznajo in zatrdijo njihovo različnost, saj se pogosto odzivajo tudi bistveno drugače; razlika je namreč lahko tudi travmatična in šokantna, škandalozna in kot taka povsem nesprejemljiva – lahko je vir negotovosti, stisk, tesnobe ter celo strahu in vraževerja.[15]

Ljudje se odzivajo tako, kot nam nazorno kaže zgodovina.[16] Kaže nam, da obstajajo družbene, imaginarne in simbolne konstrukcije različnosti onkraj objektivnih naravnih dejstev, ki ljudi, za katere velja prepričanje, da so hendikepirani ali disabled, vedno znova nemudoma označijo kot tujke v družbenem tkivu, kot posebne objekte, ki se jim je treba vsaj izogibati, še bolje pa je, če kot nebodigatreba kar izginejo iz vidnega polja in se nikoli več ne pojavijo.[17]

Ni nujno tako in ni bilo v vseh družbah in vseh časih tako; ne delijo vsi ljudje takih prepričanj in mnenj.[18] Pa vendar obstaja univerzalna značilnost hendikepa, ki ji lahko sledimo vedno znova, v vseh družbenih okoljih in v vseh obdobjih človeške zgodovine; sledimo načinom, kako so jo ljudje zastopali in reprezentirali, kako se odzivajo nanjo, kako jo razumejo, razlagajo in čutijo, kaj vse vzbuja v njih, kako vpliva nanje.[19]

Zgodovina hendikepa nam nadalje pokaže, na kako različne načine poteka razvrščanje ali klasificiranje teles in ljudi, kako je tako razvrščanje povezano z družbenimi normami skupnega življenja, z vrednotami in z moralnim presojanjem, kako se ljudje vedejo in kako delujejo, kako naj bi se vedli in kako naj bi delovali.[20]

Hendikep je tako vedno znova okvara, okvarjenost, manjvrednost, defekt, deviantna posebnost, motnja v sistemu, tako ali drugačno odstopanje od norm, za katere spontano velja, da so pomembne in celo odločilne za življenje občestev.[21] Pomembno torej ni le to, kar je domnevno normalno, pomembno ali celo pomembnejše je tudi to, kar je drugačno, kar odstopa.[22] Ne eno in ne drugo namreč ni nevtralno dejstvo sveta, temveč je nekaj, kar ljudje nujno razlagajo na različne načine, se pri tem tudi sami razvrščajo in kategorizirajo, zlasti pa delajo logične in drugačne napake, ker se zanašajo na nezanesljive intuicije, anekdote, mnenja in občutke, med katerimi pogosto prevladuje tesnoba.[23]

Investiranje ljudi v to, kar imajo za normalno in normativno, je zato vselej vredno še dodatne podrobne analize, zlasti pa je potrebno, ko razmišljamo o hendikepu. Ljudje se namreč želijo identificirati s tem, kar imajo spontano za normalno.[24] Ljubezen do različnosti je zato težavna ter včasih naporna in celo nemogoča, podobno kot je strast do normalnega nekaj vsakdanjega in obče sprejetega. Obstajajo velika družbena razhajanja in neravnovesja; zastopanje hendikepa je vselej zahtevno, sporno in celo nevarno, saj nikdar ni nevtralno.[25]

Strast do istega, enakega, znanega, določenega in določljivega ter domnevno normalnega pa ni dober vzvod niti za razumevanje življenja niti za načine, kako ga različni ljudje živijo. Strast do istega ali enakega tako prej ali slej vodi k temu, kar poudarja Stiker: izkoriščanje, represija, žrtvovanje, zavračanje [vsega, kar ni normalno].[26]

Še pozno v XIX. stoletju je hendikep (disability) ponekod, na primer v ZDA, kriminaliziran, kar pomeni, da so hendikepirani ljudje označeni kot bitja, ki se gibljejo na robu zakona ali so onkraj njega celo tedaj, ko še očitno ne prekršijo nobenega zakona – kot da je že sam hendikep zločin.[27] 

Populacije ljudi, ki so jih po vsem svetu od nekdaj razvrščali kot monstruozne, defektne, okvarjene, hendikepirane ali disabled, kot grde, izprijene, moralno nesprejemljive in celo zločinske, so bile skozi celotno zgodovino marginalizirane, potisnjene na rob družbenega življenja ali celo onkraj njega.[28] Prav tako je bilo na delu ločevanje teles, ki so veljala za čista, od teles, za katera so ljudje verjeli, da so okužena, nečista, tudi nemoralna in zla. Hendikepirana telesa so bila tako vedno znova higienska grožnja ter kot zastopniki zla nevarnost za moralni red in celo obstoj občestva. Nečisto telo je bilo tudi v ostrem nasprotju s čistostjo religioznega prostora.[29] Vedno je bilo zato tudi bolj pritlehno, umazano in grešno, medtem ko je bilo to, kar je veljalo za čisto, duša na primer, povzdignjeno in pretirano čaščeno; vedno znova se pojavlja in uveljavlja tudi kult lepega, čistega, močnega in zdravega telesa.[30]

Hendikep je kajpak jasen dokaz nepopolnosti človeškega telesa in sploh vsega, kar imamo za človeško.[31] Obenem je tudi dokaz pokvarjenosti in podkupljivosti človeških bitij, ki se vse prevečkrat spečajo z zlom in se mu prepuščajo – taka je zgodovinska, predvsem religiozna mantra, ki se vleče skozi stoletja in tisočletja.

Pa vendar štrli iz zgodovine Jezusova trditev, da so bolni, hendikepirani in marginalizirani prvi v božjem kraljestvu in da so bliže bogu kakor drugi ljudje.[32] Jezus dejansko postavi v ospredje etiko: ni pomembno, kako čisto je telo, pomembno je čisto srce.[33]

Zgodba o sprejemanju drugačnosti

Podobnih zgodb je bržčas več, toda za moj namen je ena povsem dovolj. Spregovoriti želim namreč o vedenju, ki ga izraža slovenska beseda mobing, v angleškem jeziku pa uporabljamo izraz bullying, ki pomeni zlorabljanje (abuse) in slabo vedenje do nekoga, ki je ranljiv, od nekoga, ki je močan, po navadi pa je tudi hierarhično nad njim; na kratko: ljudje se vedejo do drugih ljudi, kot se vedejo gospodarji do hlapcev, živine ali služinčadi. Obstaja razsežnost takega vedenja, ki jo želim posebej izpostaviti.

Kot že nekajkrat rečeno, živimo v kulturi, v kateri je pomembno biti storilen, priden in ubogljiv, kar pomeni, da je treba veliko delati. Obstaja prisila k storilnosti in pridnosti, obstaja celo hlepenje, da bi bil človek del prave elite. Nekateri ljudje zato delajo dobesedno dan in noč, da bi nekaj dokazali. Saj res, kaj bi radi dokazali? In zlasti: komu?

Začetni odgovor na vprašanje je takoj pri roki: v imaginarijih je treba ustvariti imago, podobo. Na primer podobo storilnega človeka, delovnega človeka, pridnega človeka, lepo oblečenega človeka, zdravega človeka, normalnega človeka, človeka, ki je fit … Podobe so vsekakor zelo pomembne in vtisi so tudi pomembni.

V tej luči je izjemno zanimivo vztrajanje ljudi, da spoštujejo drugače misleče ljudi, drugačne ljudi, druge ljudi. Tu se rojeva problem, ki me posebej zanima.

Kako, zaboga, sploh določijo, kdo je drugačen? Od koga je drugačen? Kdo so ljudje, ki niso drugačni, da bi bili drugi ljudje od njih sploh lahko drugačni? Če obstajajo drugačni ljudje, morajo logično nujno obstajati ljudje, ki niso drugačni. Niso drugačni glede na kaj ali na koga? Kdo je stožer, v odnosu do katerega so drugi ljudje drugačni?

Sprejemanje drugačnosti je torej lahko čista logična napaka, lahko pa je tudi cinizem. Človek namreč razmišlja takole: jaz nisem del množice ljudi, ki so drugačni, jih pa sprejemam; sicer ne vem, zakaj jih sprejemam, ampak tako se pač reče, taka je moda. Tak človek je morda zadovoljen, da ni del tiste množice drugačnih, da sam ni drugačen. Kakšen potem je, če ni drugačen, saj je vsak človek drugačen od vsakega drugega človeka; dva človeka nista bila nikoli povsem enaka in sploh ne moreta biti. Kako je potemtakem z modo sprejemanja drugače mislečih in drugače oblečenih in drugače spolno naravnanih in sploh drugačnih?

Lahko rečem, da je kljub modi slabo, kajti večina ljudi ne zna pojasniti, kako postanejo ljudje drugačni. Rečejo, da so nekateri ljudje drugačni, ne znajo pa pojasniti, kaj jih dela drugačne, zakaj so ravno oni drugačni. Trditi nekaj in pojasniti nekaj pa sta dve zelo različni zadevi.

Sedaj pa še resnična zgodba iz vsakdanjega življenja, ki ponazarja, kako nevarno je lahko, če velja človek za drugačnega, čeprav so okoli njega ljudje, ki vsi po vrsti domnevno sprejemajo drugačnost in jo cenijo.

Takole mi je govorila kolegica.

Živi človek, ki prisega na videz, na image. Torej ni pomembno, kaj se kuha v kotlu, pomembno je, da se kotel sveti navzven. To velja za institucijo, v kateri dela. Kmalu mi je postalo jasno, da ne bo prenesel, da bi kdorkoli ogrozil podobo, ki jo želi ustvariti. To pa je, da je prav on najboljši () vseh časov in kdorkoli bo prišel za njim, bo nesposoben. Institucija, kjer je zaposlen, je moška. Tako ji pravijo. In na tej moški instituciji je ženska predvsem fetiš, sužnja, mati … Ni pomembno, koliko je sposobna in koliko dejansko je strokovna pri delu, pomembno je, da je kompatibilna v pogledu naštetih fantazem. Kar pomeni, da je pomembno zlasti to, da je fejst baba. Prosim te za analizo zapisanega. Kaj vidi analitik?

Analitik vidi zlasti tole. Pomembno je, da človek dovolj hitro spozna, katere fantazme prevladujejo v okolju, v katerem se giblje. Potem ima na voljo dve možnosti. Prva je, da svoje fantazme ali imaginarne scenarije prilagodi prevladujočim, druga je, da prav te hladno analizira in da se ne odreče svoji želji, kot bi rekel Lacan. V drugem primeru tvega osamljenost, izključevanje in mobing ali bullying, ko trči na one, ki so hierarhično zgoraj. Nima veliko možnosti, da preživi, zato ima še eno možnost: da preprosto odkoraka drugam. Tam ne bo nič bolje, ker so imaginarni scenariji povsod. Če je dovolj star, skuša zdržati do upokojitve, če je mlad, si mora nujno poiskati zaveznike, če noče tvegati depresije in še česa hujšega. Ni čudno, da število ljudi na antidepresivih narašča iz dneva v dan.

Ključna razsežnost sodobnih imaginarijev je seveda veselite se, vse raste. Podobe bodo še naprej izjemno pomembne, vtisi tudi, veliko bo lučk, čudolandij in drugih bizarnosti bo vse več.

Hendikep današnjega časa

Ameriški filozof Jason Stanley je napisal knjigo z naslovom How Fascism Works.[34]V njej raziskuje idejo, da je za fašizem značilno tudi normaliziranje. To je proces, zaradi katerega so ljudje prepričani, da je nekaj normalno in da je od nekdaj tako. Verjamejo torej, da je to, kar je normalno, preprosto naravno in dano od nekdaj, čeprav v resnici ni. Tako normaliziranje je nevarno, ker ljudje prenašajo in tolerirajo normalno že po definiciji. Kar pomeni: če bi bilo normalno, da ljudem režejo vratove, bi ljudje to preprosto prenašali kot nekaj naravnega in kot nekaj, kar se dogaja od nekdaj. Ste torej res vselej pripravljeni prenašati, kar je normalno? Vprašanje je pomembno tudi zato, ker je za fašizem značilno še nekaj: popolna lojalnost do oblasti, ki je absolutno nevprašljiva, navadno pa jo zastopa en sam človek. Taka lojalnost je neposredno povezana z antiintelektualizmom, saj je zanjo potrebno, da ljudje čim manj razmišljajo in čim bolj verjamejo ljubljenemu voditelju.

Moje delo pomeni vsakdanje srečevanje z ljudmi, ki veljajo za drugačne. Vsak dan se zato srečujem z drugačnostjo. Ki je sicer dragocena, splošno vzeto, ker je tak kliše, dokler ne postane cokla. In v teh krajih postane zelo, zelo hitro natanko cokla, ovira, problem, hendikep. Diskriminacije je zato tamle zunaj, koliko hočete.

Zgodba o nevidnem in vidnem nasilju nad ljudmi ima nadaljevanje.[35] Oglašajo se mi ljudje in pripovedujejo svoje štorije, iz katerih je razvidno, da ima danes očitno posebno vlogo tudi nekakšna ljudska psihologija, na katero se seveda itak spoznajo vsi, ki imajo diplomo iz psihologije, pa tudi vsi, ki je nimajo. Morda se razvijajo celo nove oblike diskriminiranja ljudi. Ne vem, bo treba zbrati še več objektivnih podatkov. Za danes naj zadošča anekdota, pa še eno knjigo o tem sem prebral.  

Za ženske že od nekdaj velja, da so toplejše od moških, karkoli že to pomeni. Da so bolj čustvene in bolj mehke in bolj nežne in podobno. Kar samodejno pomeni, da so nekatere ženske take, da širijo okoli sebe dovolj topline in nežnosti in mehkobe, medtem ko nekatere druge tega ne širijo dovolj, saj ne morejo biti vse enake. Zlasti moški, morda predvsem šefi, hitro zaznajo ali začutijo ali dojamejo, da obstaja taka razlika, kar pomeni, da morda ni tako pomembno, kako profesionalna je ženska, koliko ve in kako pametna, iskrena in poštena je, kot je pomembno, koliko omenjene ženskosti premore in koliko je širi okoli sebe. Nekateri šefi so zato kot majhni otroci, ki nezavedno pričakujejo, da se bodo ženske okoli njih obnašale do njih, kot so se nekoč njihove matere. 

Ljudje smo seveda po rasti tudi nižji ali višji. Zopet se ponuja razlika, na podlagi katere lahko izbirajo sodelavce in sodelavke. Če je ženska prenizka, je morda ne bodo sprejeli na delovno mesto, ker so zanimivejše visokorasle ženske. Podobno velja za telesno težo. Kot morajo biti manekenke živi okostnjaki, je tudi za druge ženske pričakovano, da bodo suhe, če hočejo uspeti.

Nobenega dvoma ni, da je uspeh precej povezan z zunanjo podobo, s telesnimi značilnostmi ljudi. V knjigi z naslovom Brez besed: obvladajte znanost govorice telesa in povečajte svoj uspeh[36] tako najdemo kup nasvetov, kaj vse moramo storiti s svojimi telesi, če hočemo biti uspešni. Ob branju nastaja tudi vtis, da so ljudje pošteni in odkriti, iskreni in inteligentni, da razumejo telesno govorico in znajo razlagati čustvena stanja drugih ljudi, da so pri tem dobronamerni, blagi in sprejemajoči, vendar to preprosto ni res, kar dokazuje taista psihologija, na katero se sicer sklicujejo, ker so prebrali premalo knjig. Včasih sicer je, v veliki večini primerov pa ni.

Ali me zato preseneča, da celo visoko izobraženi ljudje verjamejo v Boga, hodijo v cerkev, molijo in so bolj ali manj prikriti rasistični laični psihologi? Seveda me ne. Me preseneča, da je tamle zunaj toliko izključevanja, diskriminacije in ločevanje ljudi na naše in njihove, na te, ki so ljudje v polnem pomenu besede, in one, ki niso, čeprav naj bi bili načelno vsi za inkluzivno družbo brez diskriminacije in brez izključevanja?Itak, da me ne. Tudi ljudje okoli Hitlerja in v njegovi vladi so imeli doktorate znanosti in visoko izobrazbo, nekateri so celo redno prebirali Kanta in Schopenhauerja in Nietzscheja, poslušali Beethovna in Wagnerja in druge klasične skladatelje, potem pa kljub temu odhajali zjutraj na delovna mesta, kjer so vedno znova ukazali onim niže na hierarhični lestvici, naj zakurijo še tisoč Judov, tisoč Slovanov in ciganov, vržejo v peč še kakega invalida in homoseksualce in vse druge ljudi, za katere so bili celo na smrtni postelji, ko so stali pod vešali, iskreno prepričani, da so premalo vredni, da bi hodili po obličju tega nesrečnega planeta, in da so prav oni zgodovinsko poklicani, da se jih znebijo za vse večne čase.

In na žalost še vedno veliko ljudi, pa naj imajo doktorate ali ne, verjame, da ima vsak človek svojo ceno, da je mogoče vsakega kupiti in da prej ali slej vsakdo poklekne. 

Vnovični premislek že znanega

Kaj se dogaja po svetu ta hip, ko tole pišem? Dogaja se (tudi) to, kar imenuje Alain Badiou novo poudarjanje temeljnih Marxovih spoznanj. To ne pomeni, da na pamet ponavljamo za Marxom, saj pomeni vnovični premislek tega, kar je spoznal.[37]

Spoznal je na primer, da v kapitalizmu tisti, ki imajo, praviloma dobivajo več in več, oni, ki nimajo, pa nimajo niti realnih priložnosti, da bi kaj dobili, če odštejemo naključja. Spoznal je, da tak način kopičenja premoženja in kapitala, denarja in presežkov spremlja tudi kopičenje življenja. Na kratko: vsak dan več istega. Različnost in drugačnost v takem svetu sploh nimata nobene vrednosti, čeprav se ju pretirano hvali.

Natanko zato so potrebne emancipatorične politike, saj emancipacije v kapitalizmu nihče nikomur ne podari. Pregnano rečeno: indeks emancipatoričnih praks združuje njihove pomene, ti pa so vezani na ustrezno poimenovanje. S tem hočem reči, da se v svetu vnovič dogaja nekaj, kar je za nekatere ljudi strašljivo in nedopustno. Naj to ponazorim z vzporednico.

Ko se zgodi v umetnosti, znanosti, filozofiji ali politiki radikalna sprememba, pa naj gre za epistemološke prelome, paradigmatske spremembe ali preprosto revolucije, se nekaj za vselej spremeni. Fizika po Einsteinu zato ne more biti več taka, kot je bila pred njim. Enako velja za glasbo po Schoenbergu ali slikarstvo po Picassu.      

Kdo bi porekel, da so take spremembe diktatorske, toda motil bi se. Svet je očitno tako narejen, da so take korenite spremembe mogoče, pri čemer ni pomembno, ali so nam všeč ali ne; všečnost ni v nikakršni povezavi z njimi. Morda ne maramo za Picassa, toda naši občutki ne spremenijo objektivnega dejstva, da je ustvaril nekaj novega.

Tu se rojeva nekaj novega.[38] Egalitarne preobrazbe, kajti prav o njih govorim, so natanko take – egalitarne. Ni nujno, da so vsem ljudem všeč. Zagotovo niso všeč ljudem, ki so na hierarhičnih lestvicah zgoraj. Torej niso všeč pripadnikom elit, bogatim ljudem, ljudem, ki imajo veliko premoženja in kapitala, saj navadno želijo ohraniti, kar jim domnevno pripada, kar so zasluženo pridobili.

Kako so v takem svetu egalitarne preobrazbe mogoče? Kako je mogoče spremeniti organiziranje delovnih mest in samega načina dela, kako je mogoče odpraviti nacionalizme, tribalizem in rasizem, če pa je toliko ljudi prepričanih, da je vse to v človekovi naravi in je čisto v redu?

Radikalne egalitarne spremembe so lahko samo nov začetek, ki preprosto ne more biti miren, prijazen prehod od starega k novemu. Nemogoče si je predstavljati, da Einstein počasi, kontinuirano prehaja od Newtona k novi, kvantni fiziki. Prav tako ne obstaja zvezen prehod k načinu razumevanja glasbe, ki ga zastopa Schoenberg. In Freud ne more gledati na paciente tako kot psihiatri, samo čisto malo drugače.

Nov začetek terja gibanje, ki zajame veliko ljudi. Ne obstaja egalitarna preobrazba družbenega življenja brez takega družbenega gibanja, v katerem so ljudje neodvisni nosilci novega. Če se novo začne spreminjati v dogmo, je kajpak vsega konec, še preden se je sploh dobro začelo. Vizija egalitarne prihodnosti tudi ne more obstati brez močne podpore države, glede česar nas je zgodovina že dodobra poučila. In dobre vizije ni brez dobrih idej, kot bi dejal stari dobri Platon.

Paradoks altruističnih kreposti

Bliža se čas velikih sprememb. Javnosti na primer ne povedo, da je veliko ljudi, ki marširajo iz Južne Amerike proti ZDA, na poti zaradi podnebnih sprememb, ki prinašajo lakoto. Ameriški predsednik jih označuje kot nevarno krdelo teroristov, v resnici pa so številni izmed njih podnebni prebežniki, če lahko tako rečem. Toda to je šele uvod v obsežnejšo pripoved o času velikih sprememb, zaradi katerih bo vse bolj jasno, da potrebujemo to, kar sledi.

Pravi cilj, ki bi ga morali imeti pred seboj, je zelo jasen že dolgo časa: rekonstrukcija ali preoblikovanje družbe tako, da revščina v njej sploh ne bo mogoča. V resnici se dogaja nekaj nezaslišanega. Oscar Wilde v že navedenem delu The Soul of Man Under Socialism[39] med drugim uporabi besedno zvezo altruistične vrline ali kreposti (altruistic virtues) in naredi miselni obrat: altruistične kreposti podpirajo delovanje, ki ravno ne vodi k orisanemu cilju! Potem potegne vzporednico, ki je danes nemara še aktualnejša, kot je bila v njegovem času.

Najhujši lastniki sužnjev so bili namreč tisti, ki so bili prijazni do njih. Kako je mogoče reči kaj takega, saj se zdi, da je zapis logično nesmiseln? Oscar Wilde ni naiven človek, zato zlahka odgovori.

Prijaznost do sužnjev le-tem onemogoča prepoznati vso grozljivost sistema, v katerem so sužnji, obenem pa preprečuje ljudem, ki ga skušajo razumeti, da bi ga dejansko dojeli v vsej grozljivosti. Zapisano nas vodi k spoznanju, zaradi katerega bi se nam morali dvigniti lasje. Največ škode namreč naredijo natanko ljudje, ki skušajo narediti največ dobrega! S svojim delovanjem objektivno vzdržujejo pri življenju sistem in vse grozljivosti, ki jih povzroča.

Ljudje, ki preučujejo delovanje sistema, izobraženi ljudje, pametni ljudje, natanko vedo, kako deluje, zato rotijo občestvo, naj omeji altruistične vzgibe po dobrodelnosti, benevolentnosti in podobnem. Trdijo namreč, da dobrodelnost demoralizira in degradira. Povsem prav imajo. Dobrodelnost ustvarja mnoštvo grehov.

Tako je razmišljal Oscar Wilde pred časom.[40] In dodal. Nemoralno je uporabljati zasebno lastnino, da bi z njo blažili grozljivost zla, ki je učinek kopičenja zasebne lastnine. To je nemoralno in nepošteno.[41]    

Sedaj pa pomislite. Vsak dan vas politiki in ekonomisti, bančniki, menedžerji in drugi, kar jih ima interes za ohranjanje kapitalizma, nagovarjajo, da postanete zasebni lastnik kapitala, če je le mogoče, da postanete podjetnik in da kopičite kapital, sledite svojim sanjam in skrbite, da vse raste.

Le tega ne povedo, najbrž niti ne vedo, da s takim delovanjem ohranjate sistem pri življenju, podaljšujete njegov obstoj in skrbite za zlo, ki ga nujno proizvaja. Sistem je namreč tak, da dolgoročno ne more obstati in preživeti, za seboj pa potegne v brezno tudi vse drugo.

Vsakdanja logika fašizma

Logika fašizma je nadvse preprosta.[42] Zlahka jo razumemo. Besedi fašizem in nacizem sicer zvenita srhljivo, toda podrobna analiza tega, na kar se nanašata, in tega, kar omogoča to, na kar se nanašata, pokaže, da so njune prvine povsem nedolžne in normalne. Vse skupaj se začne razvijati na način, ki je na prvi pogled celo privlačen in obetajoč, zato ni mogoče, da se ne bi nikoli več razvil. Obstajajo razsežnosti razmišljanja, brez katerega ni fašizma, zato jih predstavljam, in so del vsakdanjega življenja.

Prvič. Obstaja mitična preteklost. To je zlata doba, ko je bilo na tem svetu še vse v redu, ljudje so živeli harmonično, naravno, pristno, avtentično in v medsebojni slogi. Danes je življenje razrvano, ljudje so se pokvarili, in ne živijo več skladno z naravo, zato je treba nekaj narediti, kajti življenje mora potekati naravno, ker je tako najbolj prav.

Drugič. Ljudje ne vedo več, kako živeti naravno, kot so živeli v zlati dobri, ker so že pozabili, zato jih je treba poučiti. Brez propagande zato ni fašizma. In ljudem mora seči ljudem v srce, ne le v glavo. Podobe so zato zelo pomembne, saj povedo več kakor tisoč besed.

Tretjič. Ljudem se je treba približati na načine, ki so zanje razumljivi, preprosti, jasni in konkretni. Intelektualci so zato problematični, ker samo filozofirajo, to pa je ljudem preveč tuje, in jih zmede. Uporabljajte torej preproste in razumljive podobe.

Četrtič. Tamle zunaj je veliko ljudi, ki so nevarni, saj nenehno komplicirajo in ponujajo ljudem čudno učenost, ki jih samo zmede in naredi nedovzetne za propagando, podobe in ideje o zlati dobi. Ljudje morajo biti lojalni, zato je treba zarotnikom preprečiti tak dostop do ljudskih množic.

Petič. Ljudje potrebujejo tudi hierarhije, saj se drugače ne ve, kdo pije in kdo plača. Na najvišja mesta na lestvici je treba postaviti najbolj kompetentne, najčistejše, najbolj inteligentne, najbolj lojalne in najbolj kvalificirane ljudi, ki so sposobni voditi vse druge, ti pa tudi po naravi potrebujejo voditelje.

Šestič. Mi, fašisti, smo v resnici žrtve zgodovinskega izkoriščanja, nepravičnosti in vsega drugega, s čimer so nam vzeli to, kar nam upravičeno pripada. Kar nam upravičeno pripada, bomo zato vzeli nazaj. Nič več, pa tudi nič manj.

Sedmič. V občestvu morata vladati red in disciplina. Brez tega je preveč nereda in premalo discipline, ljudje premalo delajo in so premalo učinkoviti, to pa ne vodi nikamor, saj mora BDP nenehno rasti. 

Osmič. Ključne so vrednote. Danes jih je premalo, ljudi je treba vnovič pripraviti do tega, da bodo verjeli v vrednote in jih tudi živeli. Še enkrat: nagovarjati je treba zlasti njihova srca, ne le glave.

Devetič. Ljudje se delijo na moške in ženske. Vsi drugi spoli so nenormalni in ne smejo obstajati. Moški in ženske tvorijo družino, kamor spadajo še otroci. Ženske ubogajo moške, ki so genetsko in sicer nad njimi, saj so telesno močnejši in inteligentnejši.

Med in mleko za kapital

Pri rabi besede fašizem moramo biti torej skrajno previdni in natančni. Izpolnjeni morajo biti pogoji, pod katerimi ima beseda pomen, medtem ko je v nasprotnem primeru zgolj žaljivka in puhlica.[43] Ni namreč vsaka konservativna drža že tudi fašistična. Daleč od tega. Včasih so na videz napredne ideje zares fašistične, pa ljudje tega niti ne prepoznajo in ne razumejo. Celo avtoritarne ideje in prakse niso nujno fašistične. Previdnost torej ni odveč. In ravno iz previdnosti lahko rečemo, da je skrajna desnica nevarna politična drža; to kajpak še ne pomeni, da skrajna levica ni.

Nedavni primer so bile volitve v Braziliji, na katerih je imel precejšno prednost pred tekmeci Jair Bolsonaro. Številni ljudje so se spraševali, ali je fašist ali ne, tako spraševanje pa ni bilo pomembno zgolj v Braziliji, saj je pomembno tudi drugje po svetu, kajti kapitalizem je vnovič v resnih težavah, čeprav nas politiki, mediji in mainstream ekonomisti vztrajno prepričujejo, da vse raste in da smo lahko mirni.

Za fašizem zlasti potrebujemo: politično nasilje, ekstremne reakcionarne ideje, veliko denarja, ki ga zagotavljajo bogati pripadniki elite. Na kratko: o fašizmu lahko govorimo šele, ko jasno prepoznamo obrise reakcionarne prevlade nad množicami ljudmi.

Ko razmišljamo o fašizmu, moramo razmišljati tudi o politično neaktivnih ljudeh, ki se oklepajo nekaterih konservativnih idej, o katerih sem že pisal. Oklepajo se jih zato, ker iščejo, potrebujejo in tudi najdejo občutke varnosti, to temeljno, prvinsko občutenje sveta, ki ga sicer potrebuje čisto vsak človek. V negotovih časih je morda ključna prav potreba ljudi po varnosti. Kdor uspe na tak ali drugačen način zagotoviti vsaj iluzijo varnosti, gotovosti in predvidljivosti sveta oziroma vsakdanjega življenja, je že na dobri poti, da mu ljudje zaupajo. Ko govorimo o fašizmu, zato mislimo tudi na zaupanje, potrebo po varnosti in politično neaktivnost ljudi.

Psihološko vzeto, je pomembno tudi tole. Ljudje v glavnem niso naklonjeni odkritemu nasilju nad drugimi ljudmi. V resnici so razumna bitja, zato praviloma obsojajo in zavračajo odkrito nasilje nad ljudmi. Tudi če ga nezavedno podpirajo, ga v javnosti kritizirajo.

Preden prepoznamo odkrito nasilje nad ljudmi, moramo prepoznati nevidno sistemsko nasilje, ki se nam morda dolgo časa sploh ne zdi nasilno. Mislim na prefinjene napade na delavce, sindikate, delavska gibanja, poskuse delavcev, da se organizirajo in si demokratično vzamejo besedo. Prav tako mislim na izjemno natančne napade na delavske plače, zniževanje stroškov za socialne programe, privatiziranje in izkoriščanje naravnih bogastev. Nič od naštetega ni neposredno fašistično. Ljudem se prikazuje kot razumno, v najslabšem primeru kot izbiranje manjšega zla, zato da bi dolgoročno vse raslo in bi bili vsi deležni blagostanja. Pa vendar govorim o prvinah, ki lahko nenadoma pomenijo fašizem kot bolj ali manj nasilno izpostavljanje ljudi enemu samemu ekonomskemu programu, s katerim rešujejo kapitalizem pred krizami, ki so nujne in se redno pojavljajo.

V orisani perspektivi je fašizem natanko reševanje kapitalizma. Walter Benjamin je imel zato prav, ko je nekoč dejal, da je vzpon fašizma obenem neuspeh revolucije in poraz levičarjev.[44] Ko so ljudje množično nezadovoljni s kapitalizmom in jih levičarji ne znajo mobilizirati, je zelo verjetno, da jih bodo desničarji.

In danes je več kot očitno, da levičarji ne premorejo nobenega dobrega programa, kako postaviti ljudi pred kapital, medtem ko imajo desničarji več kot dobre programe, kako postaviti kapital pred ljudi, te pa prepričati, da se jim bosta cedila med in mleko, če jim sledijo.

Marx in Darwin o preživetju

Kakšna je vsakdanja lajna, ki smo jo dolžni poslušati znova in znova? Lepo oblečeni civilizirani voditelji nenehno določajo prave probleme sveta in jih kajpak tudi rešujejo. Vsi drugi so gledalci, opazovalci, navijači in kar je še tega. Skoraj brez ugovarjanja sprejemajo njihove definicije problemov in se kajpak strinjajo z ponujenim reševanjem problemov, ki pa je največkrat na njihovo škodo, saj se morajo nenehno nečemu odrekati. Človek bi sicer pripomnil, da se je v življenju tako ali tako treba odrekati, toda odrekanje, na katerega mislim, je nekaj posebnega, zlasti pa ne bi bilo nujno, če bi zares znali inteligentno reševati probleme in zasnovati – novo občestvo, v katerem takih problemov sploh ne bi bilo, kar seveda pomeni, da jih tudi reševati ne bi bilo treba. Na kaj mislim?

Mislim na obče dobro, na osnovno razsežnost evolucije, ki terja od živih bitij inteligentno reševanje problemov.  Namesto inteligentnega razumevanja in reševanja resničnih problemov sveta pa imamo na voljo zlasti novorek jastrebov, ki golobom vsiljujejo svojo voljo, ti pa jo sprejemajo ali pa so vsaj brezbrižni, kar je skoraj isto – pomembno je le to, da dajo mir. O resničnih interesih vseh ljudi odločajo politiki, ne pa resnično inteligentni ljudje – oni sami torej. Inteligentni so sicer vsi, toda to še ne pomeni inteligentne rabe inteligence. Jastrebi namreč namesto tega raje uveljavljajo svoje interese, kar pa je nekaj drugega kot raba inteligence. Zares pomembno in odločilno je torej le to, kar reče elita, medtem ko so vsi drugi nepomembni celo tedaj, ko govorijo resnico – ali pa so nepomembni zlasti tedaj!  

Razvpiti ekonomist Keynes je dober primer zapisanega. Zanj sta obstajali le dve zares civilizirani državi, ki jima je dovoljeno voditi svet: Velika Britanija in ZDA.[45] Vsi drugi lahko le sledijo. Za slavnega ekonomista je bilo pomembno predvsem reševanje kapitalizma pred njim samim, kar je samodejno pomenilo tudi reševanje pred vsako alternativo, zlasti pred socializmom in komunizmom.

Kapitalizem, ki ga tako desetletja dolgo rešujejo pred njim samim, politiki in mainstream ekonomisti še danes razumejo kot sistem, ki naj se širi in razvija, da bo svet nekoč poln obilja za vse ljudi!

Elita torej pravi, da je kapitalizem dober sistem, ki skrbi za vse ljudi. Zanje skrbi tako, da zadovoljuje njihove potrebe. Problem so le občasne tehnične motnje v obliki kriz, ki pa jih sproti odpravljajo. Za naivne ljudi je tako razumevanje kapitalizma kajpak ustrezno. Za nas, ki nismo naivni, pa ni. Živimo namreč v kapitalističnem svetu, za katerega je značilno to:

1. proizvodnjo dobrin in storitev poganja dobičkonosnost, ne potrebe ljudi;
2. poganja ga izkoriščane, ne sodelovanje;
3. nenehno nastajajo nepomirljive kontradikcije, ki jih ni mogoče razrešiti s pomočjo ekonomskega tehničnega makromenedžmenta, kot ga imenuje Roberts.[46]

In v luči zapisanega dodajam. Razhajanja v razumevanju sodobnega življenja so velika. Zlasti je velik strah pred revolucijo in korenitimi spremembami načina življenja. Ljudje bi zato radi demokracijo brez populizma, kar je seveda leseno železo. Leseno železo pa je tudi želeti preobrazbo družbe brez tveganja, ki ga prinese vsaka preobrazba. In če kdo vendarle pomisli na revolucijo, se brž izkaže, da bi jo rad brez revolucionarjev, kot da se lahko zgodi sama od sebe.

Dolgoročno pa smo vsi mrtvi, dodaja Roberts, če ne prekinemo norega ritma kapitalistične proizvodnje, ki je že dodobra preobrazila globalno podnebje in povzročila orjaško škodo.[47] Brez radikalne spremembe bodo katastrofe tako obsežne, da človeštvo morda preprosto ne bo preživelo. Tehnično popravljanje liberalnega kapitalizma tako dolgoročno ne bo rešilo civilizacije. 

V luči zapisanega je Marx neposredno povezan z Darwinom: vrsta, ki ne uspe dovolj hitro inteligentno rešiti problema lastnega preživetja, odide na smetišče evolucijske zgodovine.

Desni simboli in programirana neenakost

Ljudje imajo radi simbole. Radi imajo psihologijo simbolov. Prav tako imajo radi globinsko psihologijo. Zato imajo radi tudi Karla Gustava Junga, ki združuje vse troje, ne maraj pa na primer Freuda. V teh temnih časih se ljudje tudi vse bolj ukvarjajo s simboli na področju, kjer se prepletata politika kot performans, estetika umetnosti in globinska psihologija. Delo na sebi je zato normalna dnevna dejavnost, da bi se ljudje prebili do avtentičnih globin lastnih osebnosti, politični spektakli takisto, politiki se ponujajo ljudem v presojo kot blagovne znamke, ti pa lahko špekulirajo zlasti o tem, kdo je naš in kdo mora ostati onkraj zidov, tehničnih ovir, rezilnih žic in drugih ograj. Filozofska ideja enakosti ali egalitarnosti je vse manj pomembna, politiki in drugi pripadniki elite imajo vse bolj v rokah interpretacije sveta in tega, kdo je ljudstvo. Zaradi njihovih razlag se ljudstvo tudi oblikuje in preoblikuje, zato še samo prispeva k razlagam, kaj na primer pomeni biti pravi Slovenec in kdo to nikakor ne more biti ali postati.

Simboli imajo pri tem pomembno vlogo; globinska psihologija in čut za globinsko razmišljanje o svetu tudi. Mešanica vsega tega pomaga vzpostavljati navidezne konsenze o ljudeh, ljudstvu in svetu. Podnebne spremembe so zato daleč in so še vedno sorazmerno nepomembne, njihove učinke prelagamo na čas naših vnukov in pravnukov, kajti v tem trenutku je aktualno ustvarjanje navideznih konsenzov, kot rečeno, zaradi katerih se človek dobro počuti in ima občutek, da je med svojimi, da ima svet globok pomen in smisel, da je življenje vredno živeti in da vse raste, zahvaljujoč kapitalizmu.

Ljudje se prek simbolov in globinske psihologije gnetejo skupaj, stiskajo se drug k drugemu, da bi izsilili občutek, da je politika učinkovit menedžment, da je mogoče upravljati z oblastjo, z državo, s svetom, z ljudmi, da je, skratka, vse zgolj stvar menedžmenta, menedžerske vednosti in menedžerskih kompetenc, pa morda še tehnologije in kajpak denarja, do katerega imajo dostop.

Kolektivne simbolizacije moči so zato več kot očitne, mediji so fascinirani, da ne rečem zaslepljeni z njimi, globalno kolektivno razmišljanje postaja norma, ljudje so vse bolj prepričani, da je neenakost dobra, da je prav, da imajo eni več, drugi pa manj, saj je truizem, da dva človeka nista povsem enaka. Razmišljanje je kot naročeno in omogoča osvoboditev, občutek je, kot bi z ramen padlo breme.

Zadeva je zares nora, kot poudarja Jacques Rancière: neoliberalni menedžerji ustvarjajo občutek, da politike ne potrebujemo več, da je mrtva, da potrebujemo le že upravljanje, ki pritiče njim, kajpak, toda obenem smo priča novi zlorabi politike, ki pomaga ustvarjati konsenze in vse drugo, o čemer govori tudi zale zapis, saj menedžerji ne morejo ustvariti ljudstva.[48] 

Programirana neenakost dobiva med ljudmi oporo v preprostih simbolih, katerih razlage ponuja preprosta in vsem ljudem dostopna globinska psihologija. Ljudje so navdušeni, prepričani, da je svet zelo preprost, kot so preproste njegove razlage. V svoji nevednosti rade volje sledijo ljubljenim voditeljem, ki skušajo razmišljati kot menedžerji in trdijo, da bo z malo več upravljanja svet še bistveno boljši, kot je. Identitetni simboli so zelo pomembni in morajo biti zelo vidni, da bi se ljudje hitro in zlahka prepričali, da je res tako.

V orisani perspektivi se ljudje delijo na zmagovalce in poražence, naše in vaše, pri tem pa je zelo pomembno simboliziranje trpljenja ljudi, kajti naši trpijo zaradi vaših, kar pomeni, da morajo slednji ostati onkraj zidov. Zaradi zidov ter označenih in zastraženih meja se bo trpljenje samodejno zmanjšalo in naši bodo zopet srečni, kot so nekoč, v zlati dobi, že bili.

Čisto nekaj drugega pa se začne dogajati, ko se ljudje nepričakovano, brez vnaprejšnjih dogovorov in brez programov, začnejo zbirati in zahtevati svet, utemeljen na egalitarnosti, svet, v katerem ni naših in vaših, svet, v katerem se vsi zavedamo, da lahko preživimo samo skupaj. V teh časih zlasti zaradi skupnega problema, ki ga ima čisto vsak človek na tem planetu, pa če ga hoče imeti ali ne – podnebne spremembe. Nobene logike namreč ni, da jih bodo naši preživeli, vaši pa ne.

Proti posvetovalni demokraciji

Kako je mogoče, da so ljudje na cestah, v rokah držijo transparente in protestirajo proti temu, da bi Slovenija uradno sprejela in podprla mednarodno deklaracijo, ki se imenuje Marrakesh Political Declaration?[49] Sprejeta je bil drugega maja letos, predstavniki številnih držav, ki so jo oblikovali, pa se pisno zavezujejo, da bo program dela, ki sledi deklaraciji, usklajen s principi dela na petih področjih akcijskega načrta, ki se imenuje Valletta Joint Action Plan (JVAP). Začetno vprašanje zastavljam zato, ker preprosto ne verjamem, da so protestniki do včerajšnjega dne natančno prebrali dokument, kar pomeni, da bodisi ne vedo, zakaj so sploh na ulicah, bodisi zgolj sledijo ljubljenemu voditelju, ki trdi, da bo na referendumu vprašal ljudstvo, če je sploh voljno slediti dokumentu, ker meni, da ni dovolj dober. Sam sem ga natančno prebral, zato lahko že sedaj rečem, da smo priča čisti manipulaciji, ki ji bo verjetno sledilo še več manipuliranja. Naj grem po vrsti.

Dokument, deklaracija torej, izrecno poudarja, da bodo akcijski načrti posamičnih držav, ki ga bodo sprejele in s tem podprle, sledili načelom delovanja na petih področjih, ki jih citiram v nadaljevanju.  

Prvo področje. Razvojne koristi migracij (development benefits of migration). Podpisniki deklaracije so očitno ugotovili, da so migracije tudi produktivne, koristne za posamezne države, da migranti prispevajo k rasti DBP-ja, da so delavci, katerih delovno silo velja izkoristiti v obče dobro.

Naprej. Analiziranje pravih vzrokov za migracije in nasilno razseljevanje ljudi (addressing root causes of irregular migration and forced displacement). Pojasnilo ni potrebno, saj tudi moja stara mama takoj razume, za kaj se zavzemajo podpisniki.

Drugo področje. Legalne migracije in mobilnost ljudi (legal migration and  mobility). Tudi tu komentar ni potreben, saj ni že kar vsaka migracija nelegalna.

Tretje področje. Zaščita ljudi in nudenje azila (protection and asylum). Velja kot zgoraj.  

Četrto področje. Boj zoper neregularne migracije, tihotapljenje ljudi in trgovino z njimi (prevention of and fight against irregular migration, migrant smuggling and  trafficking in human beings). Da se ne ponavljam.

Peto področje. Vračanje ljudi, vnovično sprejemanje, vključevanje v družbo (return, readmission and reintegration).

Že iz tega kratkega uvodnega razmišljanja o vrednosti in pomenu deklaracije, ki se prav tako izrecno sklicuje na človekove pravice, zaščito ljudi, zlasti žensk in otrok, na povečano pozornost na boj zoper ksenofobijo, rasizem in diskriminiranje ljudi (increased attention to the fight against xenophobia, racism and discrimination), je razvidno, da je z nekaterimi ljudmi v tej deželi nekaj hudo narobe, če v dokumentu prepoznavajo nevarnosti, grožnje in druge katastrofalne probleme, zaradi katerih bi bilo treba spraševati ljudstvo, kaj meni o njem.

V tem primeru sem proti demokraciji, če ta pomeni spraševanje ljudstva o pomenu dokumenta, ki ga najverjetneje ni natančno prebralo, preštudiralo, ustrezno razložilo, kritično ovrednotilo v širšem in celo globalnem političnem, družbenem, ekonomskem in zgodovinskem kontekstu, če filozofski in znanstveni kontekst kar izpustim, da ne bo vsega preveč, saj je znano, da ljudje malo berejo in neradi kritično razmišljajo, kar ni čudno, saj številni niti ne znajo. Takih ljudi preprosto ne sprašujete o pomenu dokumentov ali pa jim s propagando položite v usta, kaj morajo reči, to pa ni nič drugega kot manipulacija.

Poročilo iz podpodja

• Kako pa je v praksi? Takole mi vedno znova poročajo ženske, žrtve spolnega nasilja, o čemer sva z Ano pred časom napisala štiri knjižice.

V službi me nadleguje moški, ki je precej višje na položaju, kot sem sama. Me kliče v pisarno in vabi na kosilo. Ne morem se mu ogniti. Danes sem sicer skušala prijazno zavrniti povabilo na kosilo, vendar me ni slišal. Moram pa v njegovo pisarno, ker me vedno znova pokliče. Ker mi je nadrejen, se moram odzvati, ne morem si privoščiti in mu reči, da ne pridem.  Ko pridem v pisarno, vstane in stol ponudi meni. Ko delam na njegovem računalniku, ker želi, da mu nekaj pokažem, pravi, da sam ne zna, stoji tesno za mano in se me slučajno (!) večkrat dotakne. Kar se tiče dotikov, še nekako preživim, najbolj me je strah tega, da ne vem, kam gleda, ko stoji za mano, in ne vem, kaj si misli. Ne vem, kaj mi lahko naredi.

To je tako tipična pripoved, da bi jih lahko nanizal še sto enakih ali zelo podobnih, pa bi komaj popraskal po površini. In ženske so po navadi nemočne. Bojijo se posledic. Ne postavijo meje, kot se reče v žargonu. Vse vedo: da je meja potrebna, da gre za spolno nadlegovanje, da jim moški kratijo pravico do nedotakljivosti, da nimajo take pravice … Vednost ne pomaga dosti.

Seveda ne pomaga, ker je položaj izjemno zahteven. Če kaj storijo, če na primer nežno postavijo mejo, so lahko posledice strašne. Če ne storijo ničesar, ne morejo vedeti, kaj vse še sledi. Možakarja lahko tožijo, a na sodišču potrebujejo dokaze. Zadeva je tako zapletena, da večina žensk raje molče trpi in prenaša vse skupaj, obenem pa upa, da ne bo še slabše.

Ne sprenevedajmo se: takih zgodb je brezmejno veliko. Psihološko vzeto, so namreč taki moški izjemno nevarni. V resnici so kastrirani slabiči in spolno nedozoreli tipi, toda zaradi položaja, ki ga imajo, hierarhije pa so še vedno povsod, imajo moč, si želijo moči in so sposobni zlorabiti jo, kadar hočeš.Pomembno vlogo pri tem tradicionalno razumevanje žensk. Melinda R. Yorkv knjigi z naslovomOdnos do spola in nasilje nad ženskami[50] raziskuje prav vpliv tradicionalnega razmišljanja o spolni vlogi žensk na spolno nadlegovanje, spolno nasilje in nasilje nad ženskami za zaprti vrati doma.  

Pomembno vlogo pri tem ima socialni kapital, ugotavlja. To ne pomeni, da je spolnega nadlegovanja žensk nujno manj tam, kjer imajo ljudje več socialnega kapitala, povezava med obema pa vseeno ni zanemarljiva, kar pomeni, da je spodbujanje in razvijanje socialne in čustvene inteligence že v otroštvu pomemben dejavniki v boju zoper nasilje nad ženskami oziroma zoper vsako nasilje.

Prav socialna in čustvena inteligenca sta področji, ki sta še vedno precej zanemarjeni. Ne le za zaprtimi vrati domov, pač pa tudi v vrtcih in kasneje v šolah. In skoraj nemogoče je pričakovati, da bodo ljudje socialno in čustveno inteligentni, če se niso nikoli poučili, kaj to sploh je. 

Za drugačno šolanje otrok s posebnimi potrebami

 Drugačna šola je zavezana potrebi po družbenem opolnomočenju. Erik Olin Wright je leta 2006 priobčil članek o socialistični alternativi.[51] Njegovo takratno razmišljanje je zelo pomembno za moje tokratno razmišljanje o alternativi v šolskem polju. Pomembno je zato, ker oriše temeljne koordinate našega skupnega življenja, med katere se umešča tudi šolsko polje. To ne obstaja v praznem prostoru, zato je vsako resno razmišljanje o spremenjeni šoli obenem nujno tudi razmišljanje o spremenjenem družbenem življenju ljudi. Šola namreč ni neodvisna od njega. Prav nasprotno: zelo je odvisna. Koordinate družbenega življenja, iz katerih pri svojem razmišljanju izhaja Wright, so: poglabljanje družbenih neenakosti; povečevanje gospodarske polarizacije in negotovosti na delovnih mestih; orjaške korporacije, ki vladajo medijem in kulturnemu življenju ljudi; politike, ki jih vse bolj obvladujejo ljudje z debelimi denarnicami, same pa se ne odzivajo na ljudi, ki takih denarnic nimajo. Potreba po močni alternativi kapitalizmu, piše Wright,[52] je tako velika, kot je bila vselej. Alternative torej ne potrebuje le slovenska šola, dodajam, potrebuje jo sam kapitalizem, znotraj katerega obstaja.

Ko razmišljajo pedagogi, učitelji, psihologi, socialni delavci in drugi o opolnomočenju ljudi, na primer o opolnomočenju ranljivih družbenih skupin, manjka čisto malo, da bi začeli razmišljati še o tem, kar imenuje Wright družbeno opolnomočenje (social empowerment). Emancipatorična teorija družbenega življenja ljudi je kajpak osnovni vzvod takega opolnomočenja.[53]

Erik Wright zelo natančno in prepričljivo izriše emancipatorično teorijo družbenega življenja. V njenem jedru so zelo preproste ideje, kot je ta, da pomeni emancipacija ljudi preoblikovanje družbenega sveta, in ne le notranjega jaza tega ali onega posameznika. Ne pomeni le dela na sebi, temveč pomeni tudi delo na družbi, če smem tako reči.

Vsako resno razglabljanje o emancipaciji ljudi, o družbenem opolnomočenju, o solidarnosti in večji družbeni pravičnosti, o inkluziji ranljivih družbenih skupin, o demokraciji in bratstvu ima pred seboj tri naloge, poudarja Wright.

Prva naloga. Sistematično diagnosticiranje obstoječega sveta in kritika sveta, kakršen dejansko je. Druga naloga. Oblikovanje vizije trajne in uspešne alternative. Tretja naloga. Razumevanje ovir na poti k njenemu uresničevanju, možnosti za njeno uresničevanje in dilem, ki se pri tem porajajo.

Izhodišče našega delovanja in razumevanja sveta je zato sorazmerno preprosto. Wright piše takole: za emancipatorično družbeno znanost ni dovolj, da zgolj pokaže na obstoj trpljenja in neenakosti v svetu, saj mora pokazati, da pojasnjevanje enega in drugega terja razumevanje posebnih lastnosti obstoječih institucij in družbenih struktur – prepoznati mora načine, kako sistematično škodijo ljudem.

Ljudje si namreč ne škodijo sami, povzročanje škode ni v njihovi naravi, nihče nima naravne želje, da bi škodil samemu sebi, vzvodi za vse to ležijo v družbenih procesih. Natanko zato potrebujemo to, kar imenuje Wright radikalno demokratično egalitarno razumevanje pravičnosti. Tako razumevanje ima dve pobočji.

Prvič. Družbena pravičnost. V pravični družbi, poudarja Wright, imajo vsi ljudje enak dostop do materialnih in družbenih dobrin, ki so potrebne za to, da njihova življenja cvetijo. Drugič. Politična pravičnost. V politično pravični družbi so ljudje enako opolnomočeni, da prispevajo h kolektivnemu nadzorovanju pogojev in odločitev, ki vplivajo na njihova vsakdanja življenja. V luči zapisanega si ne želimo več istega, več tega, kar vsak dan ponuja kapitalizem, temveč si želimo karizmatičnega razmišljanja o bodočnosti, v kateri ljudje sami odločajo o lastnih življenjih in ne prepuščajo odločitev eliti, korporacijam ali državi, zlasti pa si želimo tega, kar imenuje Wright znanstveno utemeljeni koncept vitalnih alternativnih institucij (a scientifically grounded conception of viable alternative institutions).[54]

Morda je najpomembnejše spoznanje tole. Kapitalizem sistematično preprečuje ustvarjanje pogojev za svobodno življenje ljudi in za njegovo napredovanje, kar pomeni, da univerzalna emancipacija, kot jo je razumel že Marx, v takem svetu kljub našim željam kratko malo ni mogoča.

Rušilnim učinkom kapitalizma na življenja večine ljudi se zato lahko upremo le s sredstvi in na načine, ki jih imenuje Wright non-capitalist.[55]  Potrebujemo raziskovanje takih načinov, potrebujemo kreativnost velikega števila ljudi, to pa nas pripelje nazaj v šolske klopi, kajti tam bi se morali mladi učiti takega razmišljanja, raziskovanja in delovanja že od malih nog. Ali še enkrat rečeno z izjemnim marksističnim sociologom: civilna družba ne sme biti zgolj arena aktivnosti, druženja in komuniciranja, temveč mora biti tudi arena družbene moči (social power), s katero se ljudje upirajo ekonomski moči (economic power).

Avtizem in logika spoštovanja

Obstaja in se uporablja izraz autistic subject. To je vsak človek, ki je subjekt (latinsko: subiectus), podložnik torej, kategoriziranja in razvrščanja ljudi na te, ki so avtistični, in one, ki niso. Še preprosteje: klinično razvrščanje otrok se zelo težko ogne discipliniranju in normaliziranju, ker so razvrščevalci sami navadno že disciplinirani in normalizirani, kar pomeni, da samodejno zaznavajo ljudi kot objekte, ki jih je mogoče razvrščati. Medicina namreč še vedno uspeva vsiljevati staršem, otrokom in celo drugim strokovnjakom preproste modele normalnega in patološkega. Vse skupaj pa ni brez povezave s širšim okvirom družbenega življenja, znotraj katerega se dogaja še nekaj drugega, kajti otroci so prej ali slej dolžni sesti v šolske klopi. In zares je naivno misliti, da se tam razvrščanje, kategoriziranje, discipliniranje in normaliziranje čez noč čudežno konča.

Pravzaprav ni težko ugotoviti, za kaj so šole. Zgodovina nam pove, da so doslej obstajali štirje cilji, v odnosu do katerih so odločevalci določali načine in oblike šolanja šolajoče se mladine.

Prvič. Otroke so razporejali ali klasificirali tako, da so se natanko ujemali z togo določenimi družbenimi in ekonomskimi koordinatami sveta. Tako se je natančno vedelo, kdo se šola na ta boljših šolah, kdo na ta slabših in kdo se sploh ne šola, kdo se šola dolgo časa in kdo čisto malo, od koga se pričakuje visoka izobrazba in od koga se izobraženosti sploh ne pričakuje. Drugič. Šolanje je potekalo tako, da so v otrocih spodbujali občutke nacionalne pripadnosti, patriotizma in domoljubna čustva, tako da se je natančno vedelo, kdo dovolj spoštuje očetnjavo in kdo jo spoštuje premalo, kdo je hvaležen in kdo je prislovično nehvaležen. Tretjič. Namen šolanja je bil tudi podrejanje otrok ekonomskim interesom države oziroma globalnega kapitalizma, kar je pomenilo, da je bilo pomembno zlasti to, kako dobro zna kdo delati z rokami. Četrtič. Znanje, ki so ga vlivali otrokom v možgane, je bilo pomembno, pogosto pa je bilo pomembnejše vraževerje, zato je religija z veseljem vedno znova pristavila lonček, na katerem je pisalo moralna vzgoja, ki nič nič drugega kot vzgoja za bogaboječnost, klečeplazenje in podrejanje avtoritetam, proti katerim ne upaš uporabljati svojih možganov niti tedaj, ko imaš prav.

Do danes je že tisočkrat dokazano, da je laže uspeti v šoli, če si telesno zmogljiv in privlačen, če pripadaš premožni družini, prevladujoči kulturi ali rasi. Psihologi so že zdavnaj dokazali, da ljudje, ki so na hierarhičnih lestvicah niže, manj govorijo, da so manj slišani, ko vendarle spregovorijo, da jih drugi ljudje ne jemljejo resno, da se manj naučijo, da so pri učenju manj učinkoviti in v življenju manj uspešni. 

Šele ob koncu dvajsetega stoletja in na začetku enaindvajsetega so se začele izrisovati koordinate novega, korenitega razmišljanja, zlasti pa novega prakticiranja edukacijskih idej, ki se že rojevajo onkraj orisanih ciljev, zlasti pa onkraj neoliberalnega novoreka o podjetništvu in šolanju za uspeh. Ključna beseda novih razmišljanj in novih praks, ki jo želim izpostaviti, je znana vsem, le da jo vsakdanje življenje vse prepogosto pomendra ali pa spremeni v prazen kliše oziroma nepomembno puhlico: spoštovanje.

Beseda spoštovanje izvira iz latinske besede respectus, ki pomeni dobesedno pogled nazaj in ozir. Kaj to pomeni? Pomeni vzeti si čas, veliko, če je treba, in pogledati vnovič, še enkrat, premisliti še enkrat, ogledati si nekaj še enkrat, vzeti v obzir. In če je treba pogledati še v tretje, pogledaš še v tretje. Potem ugotoviš, da pomeni spoštovati nekoga ali nekaj bistveno nekaj drugega, kot si verjel do tistega trenutka, ker si pač nisi vzel dovolj časa, da bi kaj zares dojel. Pa še nekaj ti postane jasno: kako zelo potrebuješ, da te spoštujejo drugi ljudje.  

Nikoli ne odstopi od hendikepa

Recimo, da je avtizem hendikep. Podobno je hendikep, če nimaš ene roke ali noge, če imaš mišično distrofijo, če si osamljen, če imaš kriv nos, če se ti zdi, da te nihče ne mara, če si prepričan, da nimaš lepe postave, da imaš preveč kilogramov, da so drugi pametnejši od tebe, da nisi dovolj normalen. Za trenutek privzemimo, da je tako. Potem lahko razmišljamo naprej. S hendikepom zlasti danes ni enostavno živeti, ker živimo v kulturi popolnosti. Vse mora biti namreč popolno: izdelki, dobrine, blago na svobodnih trgih, ljudje, njihova telesa, njihove duše, njihove kariere, njihov uspeh. V taki kulturi je tudi jasno, da so ljudje narejeni zlasti za uspeh, o katerem naj bi nenehno sanjali. Pa je to sploh res? Je sploh mogoče, da bi bilo res, ali pa je zgolj iluzija, v katero naivno verjamemo z vztrajnostjo, ki jemlje sapo? Razmišljamo lahko tudi bistveno drugače.

S hendikepom se je mogoče učiti in naučiti živeti. Ne za uspeh, ne za popolnost, ne zaradi njega, pač pa zaradi same narave hendikepa in zaradi dejstva, da smo ljudje bitja, ki potrebujemo drug drugega še veliko bolj kakor uspeh in popolnost. In kaj je pri tem najlepše?

Da drugi ljudje niso nič boljši od nas, da ima vsakdo kak simptom, da je vsakdo po svoje hendikepiran, čuden, nor ali zmešan, da je solidarnost skozi trpljenje in hendikep nekaj najboljšega, kar se lahko zgodi človeškemu bitju. Da se razvija spoštovanje prav zaradi tega, ker človek vztraja in se uči živeti s hendikepom in z drugimi ljudmi. Da spoštuje druge in njihovo vztrajanje, ko se učijo živeti s svojim hendikepom. Da sprejema njihovo čudnost, prav kakor si želi, da bi oni sprejemali njegovo.

Ljudje niso normalni ali nenormalni, niso popolni ali nepopolni. Daleč od tega; nikoli niso bili in nikoli ne bodo. Vsi po vrsti so hendikepirani že zato, ker so končna, smrtna bitja. Toda hendikep ni nekaj, kar bi bilo treba nujno odpraviti, da bi bilo vse popolno. To je šele norost!    

Človeško bitje je zmožno deliti življenje s hendikepom z drugimi ljudmi. Morda je najpomembnejša življenjska lekcija prav ta: naučiti se deliti hendikep. Ne odpravljati ga, ne zmanjševati ga, temveč ga deliti. Prav zato zagovarjam nekaj paradoksnega in na pogled norega: vztrajanje v hendikepu. Prepričan sem, da je to eden temeljev solidarnosti, egalitarnosti in pravičnosti.

Tej lekciji lahko dodam Darwinovo lekcijo: evolucija ni odvisna od popolnega prenašanja genskega materiala na potomce, temveč od mutacij. Daniel Dennett zato v knjigi z naslovom Od Bakterije do Bacha in nazaj[56]zapiše, da so mutacije kot kopiranje napak the ultimate source of all novelty. Popolno kopiranje nečesa seveda ne more ustvariti ničesar novega že po definiciji.

Logika plenjenja in zaton razuma

Michel Foucault je dal dober podnaslov knjigi z naslovom Norost in civilizacija. Podnaslov je enako zgovoren, kot je naslov, če ni še bolj: zgodovina norosti v obdobju razuma.[57]Njegovo razmišljanje o enem in drugem je danes še dragocenejše, kot je bilo pred desetletji, in ga nujno potrebujemo, zato je naša dolžnost, da sproti pišemo zgodovino vsakršne norosti, kajti blaznost sodobnega neoliberalnega plenjenja vsega, surovin, virov energije, človeških teles in duš, vsega živega, kar potrebuje človeštvo, da se dnevno naje in napoji, nekateri pa ob tem še bajno bogatijo, je tako obsežna, tako nenadzorovana, tako nora in tako predrzna, da ob tem povsem zbledi objektivno spoznanje, da vendarle živimo v obdobju razuma, v katerem nekateri sociologi poudarjajo pomen družbe znanja, politiki nenehno žlobudrajo o vrednotah in pogumu ljudi, ekonomisti zagovarjajo pomen znanja, norost pa se stopnjuje iz dneva v dan, medtem ko množice nemočnih posameznikov po vsem svetu napenjajo možgane in tuhtajo, kako bi vendarle uspeli slediti svojim sanjam ter ustreči pastoralnim in drugim gospodarjem, da jih ti ne bi obtožili, da so se premalo potrudili in da so v resnici zgolj nedoletni zajedavci. Obremenjeni z občutki krivde in zmedeni zaradi intuicije, ki jim pravi, da je vse skupaj vendarle blaznost, se skušajo nekako obdržati nad vodo, čeprav obenem vsaj nezavedno dobro vedo, da rešitve ni na vidiku in da je tam veliko resnih indicev, da je konec blizu. Razum se je kljub zagovarjanju na žalost že zdavnaj pokoril in umaknil, zato smo vse bolj priča norosti, ki jo zagovarja ena elita v imenu razuma, druga elita pa kar v imenu Boga. Česa podobnega svet morda še ni doživel.

Veliki humanistični ideali, načelo enakosti in vizija pravične družbe brez revščine, bajno bogatih elit, hierarhij in izkoriščanja, vendarle ne izginjajo, ker je tamle zunaj še nekaj zanesenjakov, ki hočejo in zmorejo boj zanje, vendar jih je kljub temu težko izslediti v morju žargona, nesmiselnih stavkov, divje propagande, besnega priganjanja k depresivnemu potrošništvu in pozivov, naj storimo vse, kar je v naši moči, da bo neoliberalna megamašina še naprej delovala kot dobro naoljen stroj, zlasti pa naj se zabavamo.

Ideali so mogoči le, če obstaja resnica, saj so sicer zgolj puhlice, zato je dobro pogledati, kaj so naši učitelji že spoznali, da nam ni treba vsega raziskovanja začeli še enkrat z ničle.

Foucault je tako že zdavnaj zarezal v občestvo ljudi, ki so zmožni za razmišljanje, s spoznanjem, da vednost ni nekaj, kar ljudje kopičimo ali shranjujemo, na primer na nosilcih, ampak je nekaj, kar ustvarjamo za – rezanje. To ni nič drugega kot dobrodošla meja, ob kateri se končno zavemo, da smo ves čas tipali v napačni smeri.

Neoliberalno šolanje mladih ljudi je kajpak vse dlje od oblikovanja pogojev, pod katerimi bi se učeči se osebki soočili s tem spoznanjem. Sem in tja se sicer zgodi, da vednost zareže v polje vraževerja, ideologij in žargonskih mnenj, toda to se zgodi odločno preredko in s premajhno silo, da bi bil sploh kdo pozoren na dogodek.

Rez vseeno potrebujemo bolj kakor prej, prav tako pa potrebujemo tudi nove oblike skupnega življenja in delovanja. Vnovično prestrukturiranje naših življenj je nujnost, enako lahko rečem za odpiranje dinamike življenja, ki jo je neoliberalna megamašina že skoraj povsem vključila v svoje delovanje. Brez vpeljevanja novega smo izgubljeni. Potem bo spomin na boje za humanistične ideale le še – spomin, dober eksponat v kakem arhivu ali muzeju. 

Pogum resnice

Nekaj desetletij sem vzporedno bral dela, pod katera sta podpisana Michel Foucault in Jacques Rancière; to ne pomeni, da jih ne bom bral do konca življenja, najverjetneje bom umrl s knjigo v naročju ali ob knjigi, ki jo bom takrat pisal, pomeni pa, da sem se veliko časa potapljal v svet njunih razmišljanj. Bilo je čudovito potovanje. Sedaj je napočil čas, da povem, česa sem se od njiju naučil. V tem kratkem zapisu bom izpostavil eno samo zadevo, in sicer tako, da bi jo razumela tudi moja stara mama. Osrednji izraz je pogum resnice. Skoval ga je Foucault.[58] Kaj je pogum resnice?

Da bi odgovoril na to vprašanje, se je Foucault najprej poučil pri Starih glede demokracije, potem pa spoznal, da demokracija vselej pomeni spraševanje, kdo želi slišati resnico (tega, kar se dogaja v občestvu), in kdo jo lahko pove; vselej bodo seveda živeli tudi ljudje, ki je ne želijo slišati. Skušal bom natančno povedati, zakaj je zapisano pomembno.

Včasih so se ljudje sklicevali na Boga in bili prepričani, da mora obstajati, kajti če ne bi obstajal, tako so modrovali, bi vladala na svetu zmeda. Vse bi bilo namreč dovoljeno, nihče ne bi mogel postaviti nobene meje, da bi zajezil brezglavo norenje ljudi. Če pa Bog obstaja, v zadnji instanci on poskrbi, da je red na Zemlji, kajti vse vendarle ne more biti dovoljeno.

Argument je sicer izjemno šibak, saj je na planetu vedno znova prišlo do totalnih izbruhov nasilja in nereda, v prihodnosti pa ne bo nič drugače, toda vera Vanj, je bila še vedno nevprašljiva, taka pa je preprosto še danes. Potem je prišel Nietzsche in dokazal, da s tem ne bo nič, ker je Bog umrl. Kaj sedaj? Foucault, tudi zaradi branja Nietzscheja, potegne vzporednico. In se vpraša: Kako živeti, če ni resnice? Kako poteka življenje, če ima vsak človek svojo resnico? Smo zopet nazaj v položaju, ko lahko vsak dela, kar hoče, ker nič ni prepovedano? Kako je s tem?

V kapitalizmu že trčimo na prvi odgovor na zastavljeno vprašanje: svobodni trg. Na njem ljudje sledijo svojim sanjam in željam ter skušajo uspeti, nevidna roka pa vse skupaj usmerja in uravnava, da ni prevelike štale. Štala kljub temu je, Foucault pa na vse to dodatno odgovarja: nekako mora obstajati resnica, zmožnost ljudi, da govorijo o njej, da jo izrazijo, sicer je vse skupaj brez smisla. Ne more biti vse povsem naključno, arbitrarno, kot bi kdo želel. Vsakdo ima lahko svoja mnenja, toda nad njimi je objektivna resnica. V to smo lahko prepričani. Razlika med obstojem Boga, v katerega je treba verjeti, in obstojem resnice, ki jo raziskujemo in jo lahko tudi dokažemo, predstavlja resnični napredek v razvoju človeštva.

Objektivna resnica pa terja troje, nadaljuje Foucault. Terja silo, terja delo na sebi in terja vplivanje na druge ljudi. Človek, ki nima poguma, da bi izrekel resnico, je pač ne bo izrekel, to pa pomeni, da ne bo izrečena. In če jo izreče v svoji dnevni sobi, za kar ni treba prav veliko poguma, ne vpliva na druge ljudi. Rancière se pridruži Foucaultu: demokratično delovanje ljudi vselej pomeni uveljavljanje sile, saj ljudje, ki sicer niso vidni in molčijo, vztrajajo pri besedi, ki si jo preprosto vzamejo, da bi povedali resnico občestva, v katerem živijo.[59]

Oba filozofa se strinjata vsaj glede nečesa; v glavnem se seveda ne strinjata o ničemer, saj se to spodobi, a to zdajle ni pomembno. Pomembno je, da oba stavita na istega konja: na subjekt. Stavita na ljudi, ki so dovolj pogumni, da skušajo javno govoriti o resnici življenja, ki ga ne živi samo oni, temveč ga živijo vsi v občestvu. Da bi to človek tudi zares storil, mora delati na sebi, kot poudarja Foucault, saj se sicer ne more premakniti od mnenj, v katera verjame. Kdor dela na sebi in hoče izraziti resnico lastne eksistence, dela na tem, kar je dobro za vsakega človeka in za samo občestvo.

Prava demokracija je zato neposredno povezana s takim delom na sebi. Pomeni in terja namreč to, kar imenuje Foucault etično razlikovanje, ki je čisto nekaj drugega kot to, da hodijo ljudje na demokratične volitve izbirat blagovne znamke. Kaj pomeni etično razlikovanje? Ko je človek dovolj pogumen, da spregovori o resnici življenja, ki ga živijo ljudje, ne zgolj o svojem mnenju o tem, se nujno zgodi razlikovanje. Govorjenje resnice je že samo po sebi etično, seveda, zato se odpre novo polje, v svet ljudi vstopi nekaj novega. Natanko to novo pa je dobro za celotno občestvo. Vselej kajpak obstaja možnost, da občestvo novo kratko malo zavrne in vztraja v nedoletnosti, kot bi rekel Kant.[60]

Sklepna misel

Zgodovina idej in praks, v katerih so ljudje ujetniki zaznavanja in razumevanja hendikepa, družbenih neenakosti in družbene nepravičnosti, nam pomaga razumeti razlike, saj zgodovina ni homogena in povsod enaka. V nordijskih državah je, na primer, precej drugačna, kot v Sloveniji. Zakaj?

V Sloveniji obstaja problem s hendikepom, če ga smem tako imenovati, od osamosvojitve sem, kar pomeni dobrih trideset let. V vsem tem času so različna društva, organizacije in institucije vztrajale, da moramo uporabljati izraz invalid, invalidnost, invaliden etc., ko razmišljamo in govorimo o ljudeh s posebnimi potrebami, marginalnih družbenih skupinah in ranljivih ljudeh. Slovenska posebnost je simptom, zato je prav, da ga razumemo psihoanalitično. Zajema dve veliki področji človeškega delovanja: ljubezen in ustvarjalno delo. Na kratko: ljubezen do drugačnih zamenja usmiljenje, dajanje miloščine, ustvarjalno delo je ujeto v toge ideje o naravi produktivnosti in učinkovitosti pri delu, ki ne prenese alternative.

V nordijskih državah je bistveno drugače. Zaradi omejenosti s prostorom naj zgolj nakažem smer, v kateri lahko prepoznavamo bistvene razlike tako v razmišljanju kot v delovanju, če primerjamo Slovenijo in nordijske države, ki so na tem področju svetovni prvaki. Omejil se bom na vpliv razmišljanja o družbeni pravičnosti, ki ga je imel in ga še ima John Rawls. Številni družbeni kazalci kažejo, da so te države v svojem delovanju zelo blizu Rawlsovemu egalitarnemu standardu distribucijske pravičnosti.Nordijske izkušnje ponazarjajo zapleten odnos med takšnimi načeli in institucijami blaginje, vlogo javne razprave in izzivi večkulturne prilagoditve.[61]

Že takoj lahko rečemo, da so opazne razlike med institucijami blaginje, načeli distribucijske pravičnosti in vlogo javne razprave, če primerjamo Slovenijo in katerokoli nordijsko državo. Tale sklepna razmišljanja ne dopuščajo daljše razprave o tem, jo je pa vredno rezervirati za kako drugo priložnost. Po mnogih standardih nordijske države tvorijo grozd glede egalitarizma in načinov zagotavljanja javne blaginje (public welfare provision).Norveška, Švedska, Finska in Danska so med petimi državami z najboljšimi rezultati po indeksu človeške revščine UNDP in imajo nizke rezultate pri standardnih merilih revščine in neenakosti. Nordijske države ponujajo prebivalcem obsežne javne storitve, ki sprožajo egalitarne učinke, to pa spremlja egalitarnorazdeljevanje dohodka (egalitarian income distributions).Predstavljajo poseben nordijski način države blaginje (welfare state regime), ki ga družboslovca Walter Korpi in Gøsta Esping-Andersen imenujeta socialdemokratski.[62]

Iz zapisanega sledi, da je primerjanje med nordijskimi državami in Slovenijo izjemno težko, če ne nemogoče. Tako je zaradi zgodovinske perspektive, kajti sistem družbene blaginje ni nastal pred kratkim, temveč ima dolgo zgodovino.

Ta dediščina lahko pomaga razložiti dve osupljivi značilnosti: relativno robustno naravo socialnih institucij in njihovo podporo tudi v gospodarski krizi ter nizko stopnjo zanimanja za normativno politično teorijo.[63]Robustne narave socialnih institucij ni mogoče ustvariti čez noč, poleg tega pa velja izpostaviti še nekaj veliko pomembnejšega.

Druga značilnost, ki jo je treba omeniti, je očitno pomanjkanje javne zaskrbljenosti glede normativne politične teorije, ki obstaja skupaj z močno podporo institucijam, ki si prizadevajo odpraviti neenakost.[64]Omenjena močna podpora institucijam je eden ključnih dejavnikov pri ustvarjanju režima javne blaginje. Izhaja iz posebne oblike odprtosti, ki je v Sloveniji močno primanjkuje.

Javne razprave v nordijskih državah se pogosto osredotočajo na to, ali multikulturalizem ogroža podporo socialnim režimom.Izkušnje Nizozemske in Belgije kažejo, da lahko države ohranijo visoko raven univerzalnih sistemov blaginje brez homogenosti.[65]

Eden od političnih odgovorov je bil omogočiti večjo diferenciacijo storitev na Švedskem, saj državljani ne marajo standardiziranih rešitev, ki ne ustrezajo njihovim potrebam.Novi načini zagotavljanja storitev postavljajo nove izzive: v kolikšni meri je mogoče državljanom omogočiti izbiro izvajalcev storitev, na primer s sistemi vavčerjev, ne da bi bila ogrožena enakost?V primerjavi s Švedsko je Danska dovolila vavčerje na nekaterih področjih, kot je šolanje, kar omogoča manj enotnosti.Pojavljajo se pomembna vprašanja, ki jih politična filozofija nekoliko osvetli, o tem, kako združiti individualno izbiro z enakostjo ter kako zagotoviti pravično zagotavljanje in uporabo trgov pri izvajanju storitev, ne da bi dovolili, da bi plačilna sposobnost vplivala na distribucijo dobrin.[66]

Morda je paradoks, da je prav zgodovinska perspektiva dober način za razumevanje razvijanja socialne države, blagostanja, egalitarnosti in dostopanja do kapitala.

Ali kot je zapisal Erik Olin Wright v že omenjeni razpravi o socializmu in družbenem opolnomočenju (2011): Prej zato, ker se za določene institucionalne ureditve, ki so jih začeli povezovati s socializmom, vidi, da niso sposobne izpolniti svojih obljub.Zmagoslavni kapitalizem izjavlja, da »ni alternative«.Obsojanje kapitalizma se marsikomu zdi podobno kritiziranju vremena.Morda lahko zakrpamo streho, da preprečimo dež v hiši, vendar nima velikega smisla postavljati ograje pred samo nevihto.

Namesto da gledamo nanj kot na grožnjo kapitalizmu, se danes zdi govorjenje o socializmu bolj kot arhaično utopično sanjarjenje ali morda še huje: kot odvračanje pozornosti od obvladljivih problemov v resničnem svetu.Vendar, ironično, živimo tudi v obdobju, v katerem se zdijo številne tradicionalne socialistične kritike kapitalizma primernejše kot kdaj koli prej: neenakost, ekonomska polarizacija in negotovost zaposlitve v mnogih razvitih družbah se poglabljajo;kapital postaja vse bolj svoboden, se premika po vsem svetu in globoko omejuje dejavnosti držav in skupnosti;velikanske korporacije prevladujejo v medijih in kulturni produkciji;trg se zdi kot naravni zakon, ki ga človeške naprave ne obvladujejo;politiko v mnogih kapitalističnih demokracijah vedno bolj obvladuje denar, sama pa se ne odziva na pomisleke in skrbi običajnih ljudi.Potreba po živahni alternativi kapitalizmu je tako večja kot kdaj koli prej.

---

[1] Prim. Jacques Derrida. Law as Absolute Hospitality (Routledge, 2011).

[2] Več o tem prepričanju glej v: David Boothroyd (1996). Foucault’s alimentary philosophy: Care of the self and responsibility for the other. Continental Philosophy Review, let. 29, št. 4, str. 361–386. Prim. Andrew Herxheimer (2005). The Best Medicine: Stories of Doctors and Patients Who Care for Each Other. Health Expectations, let. 8, št. 4, str. 363.

[3] Obstajajo tudi kontroverze glede neodvisnega življenja. Glej Maria Scannapieco, Judith Schagrin, Tina Scannapieco (1995). Independent living programs: Do they make a difference? Child and Adolescent Social Work Journal, let. 12, št. 5, str. 381–389; Savvas Georgiades (2005). A Multi-Outcome Evaluation of an Independent Living Program. Child and Adolescent Social Work Journal, let. 22, št. 5-6, str. 417–439; Annick-Camille Dumaret, Pascale Donati, Monique Crost (2011). After a Long-Term Placement: Investigating Educational Achievement, Behaviour, and Transition to Independent Living. Children & Society, let. 25, št. 3, str. 215–227.

[4] To je obenem zagovor novih, sodobnih idej o bojih ranljivih družbenih skupin ljudi za neodvisno življenje, ki puščajo daleč za seboj preživete medicinske in psihološke modele obravnav ljudi s posebnimi potrebami, diagnoz, terapij in normaliziranja, usposabljanja in vzgajanja otrok in mladostnikov v ustanovah. Prim. Patricia Hill Collins, Sirma Bilge. Intersectionality (Polity Press, 2016).  

[5] Človeška eksistenca je, filozofsko rečeno, zavezana biti kot procesu ali kreativni individuaciji, ki temelji na diferenci oziroma razliki. Prim. Levi R. Bryant. Difference and Givenness: Deleuze’s Transcendental Empiricism and the Ontology of Immanence (Northwestern University Pres, 2008).

[6] Hendikep razumem v nadaljevanju kot resno in vztrajno izzivanje običajnih in tradicionalnih, uveljavljenih pojmovanj človekove identitete in identitete občestev. Prim. Philip T. Grier (ured.). Identity and Difference: Studies in Hegel’s Logic, Philosophy of Spirit, and Politics (State University of New York Press, 2007).

[7] Prepoznamo že, toda tako prepoznavanje ljudi, ki naj bi bili invalidni (disabled)ali celo monstruozni (monstrous), je prej ali slej stvar fikcij, fantazij in človekove želje, da sam velja za normalnega, zdravega, normativnega.

[8] Hendikep je bil od nekdaj nekaj netipičnega, marginalnega in tujega, celo monstruoznega. In če je v vsakdanjem življenju pogosto neviden, hendikepirani ljudje pa so izključeni iz družbenega življenja, je v literaturi pogosto povsem drugače, kar je vsekakor pomenljivo in vredno razmisleka.

[9] Raziskave dokazujejo, da ljudje pravzaprav ne želimo (prevelikih) razlik. Radi imamo povprečja. Na primer povprečno lepa telesa. Ali pa normalni obraz. Tak obraz druge osebe se nam zdi zdrav, privlačen, vzbuja pa nam tudi občutke varnosti. Več o tem glej v: Julia Shaw. Evil: The Science Behind Humanity’s Dark Side (Doubleday/Penguin Random House, 2019).

[10] Težave z razliko kajpak ostajajo, saj je ni mogoče odstraniti – v resnici je ni mogoče niti odmisliti, ker je logično nujna. Hendikep je zato preprosto nujen in ljudje ga bodo vselej zastopali, ker je, nekoliko paradoksno, univerzalen. Prim. Francois Laruelle. Philosophies of Difference: A Critical Introduction to Non-philosophy (Continuum, 2011).

[11] Hendikepirano telo je v zgodovini vedno znova drugo telo, ki zastopa absolutno stanje drugosti. In obstaja zanimiva želja, da bi to drugost tudi videli (prim. Richard H. Godden, Asa Simon Mittman (ured.). Monstrosity, Disability, and the Posthuman in the Medieval and Early Modern World (Palgrave Macmillan, 2019)).

[12] Prim. Robert Murphy. The Body Silent: The Different World of the Disabled (W. W. Norton Company, 2001). Sedaj že klasično delo prinaša izjemno poučno zgodbo o tem, kar imenuje avtor napad na človekovo identiteto, družbeni položaj, odnose z drugimi ljudmi. Prav tako pa prinaša tudi strastni zagovor ljubezni do življenja, ki daleč presega običajno rutinsko razmišljanje o smislu in pomenu življenja ubogih hendikepiranih ljudi (disabled people), pa tudi vseh drugih posameznikov. Prim. Frances Ryan. Crippled: Austerity and the Demonization of Disabled People (Verso, 2019). Glej tudi: James M. Gardner; Michael S. Radel (1978). Portrait of the disabled in the media. Journal of Community Psychology, let. 6, št. 3, str. 269–274.

[13] Pogost izraz za hendikep v angleško govorečih okoljih je disability, vendar ni dovolj dober, ker potiska v ospredje medicinsko, normativno in pravno mnenje, da so nekateri ljudje manj sposobni in zato upravičeni do posebnega pravnega statusa. Tudi če je to objektivno res, in pogosto je, je tako razmišljanje še vedno preozko, saj človeško bitje ni zgolj skupek merljivih sposobnosti, zmožnosti, značilnosti in stanj, medtem ko je hendikep družbena konstrukcija, ne pa naravna danost.

[14] V predmodernem svetu pripišejo nekaterim posameznikom, ki zastopajo hendikep, tudi nadnaravne moči, razsvetljenstvo, svetost in celo nedotakljivost. Prim. Julie Singer. (2010). Toward a transhuman model of medieval disability. Postmedieval: a Journal of Medieval Cultural Studies, let. 1, št. 1-2, str. 173–179, doi:10.1057/pmed.2009.4; Carole M. Cusack (1997). Graciosi: Medieval Christian attitudes to disability. Disability and Rehabilitation, let. 19, št. 10, str. 414–419, doi:10.3109/09638289709166566. Glej tudi: Irina Metzler. Disability in Medieval Europe: Thinking about Physical Impairment in the High Middle Ages, c.1100-c.1400 (Routledge, 2006).

[15] Prim. Featherstone, Helen. A Difference in the Family: Life with a Disabled Child (Basic Books, 1980).

[16] Henri-Jacques Stiker. A History of Disability (University of Michigan Press, 2000); Susan Burch (ured.).  Encyclopedia of American Disability History (Facts On File, Inc., 2009); David M. Turner, Kevin Stagg (ured.). Social Histories of Disability and Deformity: Bodies, Images and Experiences (Routledge, 2006); Susan Schweik. The Ugly Laws: Disability in Public (NYU Press, 2009); Irina Metzler. A Social History of Disability in the Middle Ages: Cultural Considerations of Physical Impairment (Routledge, 2013); Roy Hanes, Ivan Brown, Nancy E. Hansen (ured.). The Routledge History of Disability (Routledge, 2018); Fred Pelka. What We Have Done: An Oral History of the disability rights movement (University of Massachusetts Press, 2012); Michael A. Rembis, Catherine J. Kudlick, Kim Nielsen (ured.). The Oxford Handbook of Disability History (Oxford University Press, USA, 2018); Ann Millett-Gallant, Elizabeth Howie (ured.). Disability and Art History (Routledge, 2017).

[17] Vsak človek ima tako hendikepiranega drugega človeka, ki ga ne more razumeti, sprejeti, prepoznati, pripoznati, vključiti, piše Stiker (2000, str. 8).

[18] Prim. Irina Metzler. Fools and idiots? Intellectual disability in the Middle Ages (Manchester University Press, 2016).

[19] Obstaja tudi izjemno zanimiva vzporednica za razumevanje hendikepa, in sicer iz živalskega sveta – imenuje se načelo hendikepa. Glej Amotz Zahavi, Avishag Zahavi. The Handicap Principle: A Missing Piece of Darwin’s Puzzle (Oxford University Press, 1997).

[20] Zanimiv primer, ki ponazarja zapisano, zasledimo tule. B. J. Gleeson (1999). Recovering a ‘Subjugated History’: Disability and the Institution in the Industrial City. Geographical Research, let. 37, št. 2, str. 114–129. Glej tudi: Pieter Verstraete (2007). Towards a Disabled Past: Some preliminary thoughts about the history of disability, governmentality and experience. Educational Philosophy and Theory, let. 39, št. 1, str. 56–63.

[21] Prim. Chris Feudtnerm, Jeffrey P. Brosco (2011). Do people with intellectual disability require special human subjects research protections? The interplay of history, ethics, and policy. Developmental Disabilities Research Reviews, let. 17, št. 1, str. 52–56.

[22] Glej Richard Sandell, Annie Delin, Jocelyn Dodd, Jackie Gay (2005). Beggars, freaks and heroes? Museum collections and the hidden history of disability. Museum Management and Curatorship, let. 20, št. 1, str. 5–19.

[23] V tej luči je izjemno dobro in koristno detajlno poznati zgodovino nekaterih idej, ki so danes sicer razvpite in na žalost celo prevladujejo v posamičnih razlagah liberalnega kapitalizma, liberalizma in neoliberalizma. Mislimo na samo naravo družbene znanosti (social science) in razumevanje realnih možnosti povečevanja blagostanja za vse ljudi, ne le za nekatere oziroma za elite. Prim. Lisa Hill. Adam Smith’s Pragmatic Liberalism: The Science of Welfare (Palgrave Macmillan, 2020).

[24] Prim. Tobin Siebers (2008). Disability aesthetics and the body beautiful: Signposts in the history of art. ALTER – European Journal of Disability Research/Revue Européenne de Recherche sur le Handicap, let. 2, št. 4, str. 329–336.

[25] Razmišljanja o ranljivih družbenih skupinah paradoksno in nekoliko ironično reproducirajo ali obnavljajo obstoječa družbena razmerja moči, oblastna razmerja, obenem pa pooblaščajo najrazličnejše državne in zasebne službe, da skrbijo zanje.

[26] Stiker (2000), str. 11. 

[27] Prim. Robina Shah and Paul Giannasi (ured.). Tackling Disability Discrimination and Disability Hate Crime: A Multidisciplinary Guide (Jessica Kingsley Publishers, 2015).

[28] Izvrstno analizo odgovora na vprašanje, zakaj je diskriminiranje ljudi intrinzično napačno in moralno sporno, prinaša tole delo: Benjamin Eidelson. Discrimination and disrespect (Oxford University Press, 2015). Avtor dokaže, da morata naše presojanje diskriminiranja ljudi voditi dve temeljni ideji, ki sta enakost (equality) in avtonomija (autonomy) – ironija je, diskriminiranje ljudi prav zaradi teh idej ni več mogoče.  

[29] Dolga in vplivna krščanska tradicija telo vedno znova prepoznava kot grešno, krivo in monstruozno ter ga kot tako demonizira, včasih pa celo povzdigne v nebesa, če posameznik dokaže, da je njegova duša popolnoma čista. V resnici pa Jezus prav s svojim ranjenim, mučenim in iznakaženim telesom dokazuje in sporoča nekaj drugega. Dokazuje upravičenost razmišljanja o arhetipskem utelešenju lastnega učenja, ki izhaja iz drugačnosti in jo zagovarja. Glej Anthony Baxter (1984). The Term ‘Archetype’ and its application to Jesus Christ. The Heythrop Journal, let. 25, št. 1, str. 19–38, doi:10.1111/j.1468-2265.1984.tb00533.x.

[30] Prim. Bill Hughes (2009). Wounded/monstrous/abject: a critique of the disabled body in the sociological imaginary. Disability & Society, let. 24, št. 4, str. 399–410.

[31] Prim. Edward Wheatley (2017). Monsters, Saints, and Sinners: Disability in Medieval Literature. The Cambridge Companion to Literature and Disability, str. 17–31, doi:10.1017/9781316104316.003.

[32] Prim. Julie Anderson, Ana Carden-Coyne (2007). Enabling the Past: New Perspectives in the History of Disability. European Review of History, let. 14, št. 4, str. 447–457.

[33] Stiker (2000), str. 34. Prim. Susanne Rappmann (2004). The Disabled Body of Christ as a Critical Metaphor-Towards a Theory. Journal of Religion, Disability & Health, let. 7, št. 4, str. 25–40. Glej tudi zanimivo razpravo, zakaj Jezus ni napisal knjige in ne bi bilo prav, če bi jo napisal: Mark Armitage (2008). Why Didn’t Jesus Write a Book? Aquinas on the Teaching of Christ. New Blackfriars, let. 89, št. 1021, str. 337–353, doi:10.1111/j.1741-2005.2007.00200.x.

[34] Jason Stanley. How Fascism Works: The Politics of Us and Them (Random House, 2018). Prim. Paul Adams. Summary of How Fascism Works: The Politics of Us and Them (BH, 2018).

[35] Prim. Kilby, J. (2013). The visual fix: The seductive beauty of images of violence. European Journal of Social Theory, 16(3), str. 326–341. https://doi.org/10.1177/1368431013476539; Maloney, E. (2022). VIOLENCE: The Invisible Bars. Journal of Contemporary Criminal Justice, 38(2), str. 207–210. https://doi.org/10.1177/10439862221096726.

[36] Kasia Wezowski, Patryk Wezowski. Without Saying a Word: Master the Science of Body Language and Maximize Your Success (AMACOM, 2018).

[37] Jones, A. (2011). Alain Badiou and authentic revolutions: Methods of intellectual enquiry. Thesis Eleven, 106(1), str. 39–55. https://doi.org/10.1177/0725513611407445

[38] Prim. Calcagno, A. (2008). Alain Badiou: the event of becoming a political subject. Philosophy & Social Criticism, 34(9), str. 1051–1070. https://doi.org/10.1177/0191453708098537

[39] Oscar Wilde. The Soul of Man Under Socialism (ValdeBooks, 2009).

[40] Prav tam, passim.

[41] Povzeto po prav tam.

[42] Prim. Pellicani, L. (2012). Fascism, capitalism, modernity. European Journal of Political Theory, 11(4), str. 394–409. https://doi.org/10.1177/1474885112448887; Breschi, D. (2012). Fascism, liberalism and revolution. European Journal of Political Theory, 11(4), str. 410–425. https://doi.org/10.1177/1474885112448241.

[43] Več o tem glej v: Saage, R. (2012). Fascism – revolutionary departure to an alternative modernity? A response to Roger Griffin’s ‘Exploding the Continuum of History’. European Journal of Political Theory, 11(4), str. 426–437. https://doi.org/10.1177/1474885112448883

[44] Simons, J. (2016). Benjamin’s communist idea: Aestheticized politics, technology, and the rehearsal of revolution. European Journal of Political Theory, 15(1), str. 43–60. https://doi.org/10.1177/1474885114543569

[45] Benn Steil. The Battle of Bretton Woods: John Maynard Keynes, Harry Dexter White, and the Making of a New World Order (Princeton University Press, 2013).

[46] Guglielmo Carchedi, Michael Roberts (ured.). World in Crisis: A Global Analysis of Marx’s Law of Profitability

A Global Analysis of Marx’s Law of Profitability (HaymarketBooks, 2018).

[47] Prav tam.

[48] Povzeto po Chambers, S. A. (2011). Jacques Rancière and the problem of pure politics. European Journal of Political Theory, 10(3), str. 303–326.  https://doi.org/10.1177/1474885111406386

[49] Objavljeno na strani: https://www.rabat-process.org/en/about/rabat-process/marrakesh-declaration-and-action-plan.

[50] Melinda R. York. Gender Attitudes and Violence against Women (LFB Scholarly Publishing LLC, 2011).

[51] Wright, Erik Olin (September–October 2006). “Compass points: towards a Socialist alternative”. New Left Review. https://newleftreview.org/issues/ii41/articles/erik-olin-wright-compass-points

[52] Prav tam.

[53] Wright, Erik (2011). Socialism as Social Empowerment. https://www.researchgate.net/publication/260402517_Socialism_as_Social_Empowerment

[54] Prav tam.

[55] Prav tam.

[56] Daniel Dennett. From Bacteria to Bach and Back: The Evolution of Minds (W. W. Norton & Company, 2017).

[57] Michel Foucault. Folie et Déraison: Histoire de la folie à l’âge classique (Librairie Plon, 1961).

[58] Chaumon Franck, “Michel Foucault, Le courage de la vérité”, Essaim, 2009/2 (No. 23), str. 151–154. DOI: 10.3917/ess.023.0151. URL: https://www.cairn.info/revue-essaim-2009-2-page-151.htm

[59] Povzeto po Todd May, The Political Thought of Jacques Rancière: Creating Equality (Pennsylvania State University Press, 2008).

[60] Immanuiel Kant. Beantwortung der Frage: Was ist Aufklärung. V:Frank-Christian Lilienweihs (10. junij 1999). “Immanuel Kant: Beantwortung der Frage: Was ist Aufklärung?”. Prometheusonline.de. Arhivirano iz izvirnika 1. avgusta 2009, pridobljeno 24. julija 2009.

[61] Føllesdal, A. (2002). Rawls in the Nordic Countries. European Journal of Political Theory, 1(2), str. 181.

[62] Prav tam, str. 183.

[63] Prav tam, str. 184.

[64] Prav tam.

[65] Prav tam, str. 189.

[66] Prav tam.

Kratek življenjepis:

Končala sem Srednjo šolo za farmacevtske tehnike, leta 1969, nato sem malo manj kot leto dni prebivala v Veliki Britaniji, kot au pair in pomočnica menedžerju v restavraciji. Ko sem se leta 1970 vrnila domov, sem se vpisala na Višjo upravno šolo in po diplomi na VUŠ (leta 1972), sem se s šestimi diferencialnimi izpiti vpisala v tretji letnik tedanje Fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo. Po končanem tretjem letniku sem šla za pet mesecev v ZDA, tam dva tedna preživela pri lokalnem časopisu in ugotovila, da »jugo novinarstvo« sploh ni bilo tako drugačno od ameriškega. O svojih ameriških doživetjih sem vsak teden napisala prispevek za tedaj zelo popularno revijo Anteno. Na FSPN sem diplomirala leta 1975 s temo Slovenski tisk v ZDA in dobila študentsko Prešernovo nagrado. Kasneje je uredništvo Naše žene dobilo tudi nagrado Tomšičevega sklada, to so bile tedaj najvišja novinarska priznanja. Sama sem okoli leta 1988 dobila tudi ameriško priznanje s 500 dolarjev nagrade za članke o zdravstvu. Leta 2000 sem naredila koncept za Novice Europe Donne, organizacije za boj proti raku dojk, ki so do leta 2015 izhajale pri Naši ženi. Uredila sem 52 številk. Naredila sem tudi koncept za prilogo Spominčica, ki jo izdaja Alzheimer Slovenija. Uredila sem 6 številki, da sem jo zagnala, kot rečemo v novinarstvu. Obe prilogi še vedno izhajata izmenično pri različnih medijih. Napisala sem tudi več knjig kot avtorica ali soavtorica. Zadnja, ki je bila najbolj odmevna ima naslov Temne sence demence in je razprodana. Po upokojitvi, predvsem zaradi stečaja Dela Revij, d. d., nadaljujem s pisanjem, večinoma za reviji Jano in Vzajemnost. V preteklosti sem pisala še v Dnevnik, Nedeljski dnevnik, revijo 7D, Rodno grudo, Otrok in družino, kakšnih 10 let tudi za Delo in za tedanjo Demokracijo, ki sta jo urejala Igor Bavčar in Janez Janša.

»Reševala bom svet!«

Že kot 17 letno dekle, ko sem bila dijakinja tretjega letnika Srednje šole za farmacevtske tehnike Ljubljani, sem skupaj s prijateljico, Cveto Potočnik, ki je kasneje postala radijska turistična novinarka, začela pisati za Tedensko tribuno (TT), in sicer za rubriko »Mladi mladim«. Brez zvez in poznanstev sva postali honorarni novinarki; prišli sva v uredništvo in imeli v zvezku napisanih okoli sto tem, ki bi jih obravnavali. Vodstvo (Zoran Jerin, je bil tedanji urednik) je bilo navdušeno. Obe sva bili tedaj prepričani, da lahko s pisanjem spremeniva svet, seveda na bolje. To naj bi storili tako, da bi z zgodbami iz življenja, opozarjali na težave mladih in ljudi, ki jih tedanja oblast, kot sva menili, ni jemala resno. Da bom reševala svet, sem mislila še nekaj let, ko sem že študirala na tedanji Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo.

V tretjem letniku sem, v stokrat popljuvanem socializmu, na isti dan dobila dve štipendiji. Odločila sem se za Dnevnikovo, televizijsko pa sem odklonila.

Prva zaposlitev

V časopisu Dnevnik, v katerega sem pisala od leta 1973, redno pa sem se tam zaposlila 1. avgusta leta 1975, sem sprva pokrivala kulturo, saj sem v SNG Drama v Ljubljani statirala v drami Vojček (Georg Büchner) in mlade in manj mlade igralce predstavljala v Dnevniku. Ugotavljala sem, da je biti igralka res težko. Nihče te ne posluša … V Drami sem že kot študentka postala tudi njihova prva piarovka in z igralci hodila po fakultetah, jih tam predstavila; študente in študentke pa  vodila na predpremiere. Pozneje so mi na Dnevniku dodelili še »pokrivanje« ljubljanske opere, farmacijo in socialne teme, ki so tedaj veljale za izrazito ženske področje. Moški so bili zadolženi za visoko politiko, za avtomobile itd., ženske za otroško varstvo, šolstvo in zdravstvo.

Leta 1976, ko sem postala t. i. socialna novinarka, sem pri ljubljanski glavni Pošti srečala starejšo žensko, ki je na kolesu tovorila vse svoje premoženje, na povodcu pa je imela psa. Ker so bili tedaj revni, sploh ženske, zelo redke brezdomke, vsaj v javnosti se niso kazale, sem jo takoj vprašala, kako živi. Nasula mi je kup strašnih krivic, ki so se ji zgodile v življenju, predvsem pa, da nima kje spati. Njena pripoved me je pretresla, zato sem šla takoj Center za socialno delo Center v Ljubljani in jim pridigala o tem, kako »nič ne vidijo«, »nič ne slišijo«, predvsem pa »ne hodijo na teren«, da bi našli in pomagali tej ubogi starejši ženski. In seveda sem o tem napisala zajedljiv komentar za Dnevnik, ki je bil uperjen zoper »socialne birokrate«. Čez nekaj dni so me s csd-ja poklicali in mi povedali, da so za to brezdomko našli prostor v enem od domov starejših v Beli krajini. Zdrvela sem v mesto in iskala gospo. Po nekaj dnevnih sem le naletela nanjo in ji vsa srečna povedala, kaj sem zanjo »uredila«. Prepričana sem bila, da bo omedlela od sreče, pa je sredi mesta začela na ves glas tuliti name, češ, da v dom, kjer se še pošteno napiti ne moreš in moraš v posteljo, ko se zaposleni odločijo, ne bo šla. Poleg tega je tam strašno dolgčas. Le ležiš in gledaš v prazne stene in strop. In mi je še zabrusila, naj se raje »brigam zase«, njo naj pustim na miru, da bo živela kot sama hoče.

To je bila zame huda, a poučna lekcija. Kako brez hude zadrege sporočiti centru za socialno delo, da gospa noče v dom, potem pa še na Dnevniku priznati, da se je moje »veliko reševanje« izkazalo kot poraz? In čisto na koncu sem morala vse še javno priznati in se odzvati na svojo kritiko socialne službe. Mislim, da sem zaključila, da nihče nima pravice odločati o drugem, ne da bi ga prej vprašal, če si želi pomoči. In kakšna naj ta bo. To seveda ne velja za otroke in tudi ne, denimo, za osebe z demenco.

Oko za dinar

S socialnimi temami nisem obupala. Na mestni tržnici sem kar nekaj časa sredi poletja videvala romskega dečka, ki je prosjačil za denar. Iztaknil si je eno oko in prosil za dinar. Še posebno rad je stegoval svojo roko tujcem, ki so bili bolj radodarni in tudi bolj šokirani. Spet sem napisala komentar. Še danes vem, da je bil naslov »Oko za dinar«.  V tem primeru sem bila bolj uspešna. Ko se je začela šola, je začel deček hoditi v šolo in ni več prosjačil za denar. Če se prav spomnim, so ta komentar prevedle in ponatisnile številne medijske hiše po Jugoslaviji.

Osem desetletij Naše žene

Po malo manj kot štirih letih dela na Dnevniku, sem se leta 1979 zaposlila v Naši ženi, prvi slovenski ženski in družinski reviji, ki je bila tedaj zelo spoštovana revija.

»[…] Cel kup rubrik smo si izmislile, zbirale smo denar, hodile po terenu. Je pa bilo seveda na začetku, ko sem prišla k Naši ženi, težko, ker je imela najprej visoko naklado, potem je ta zelo padla in so ji rekli List Vide Tomšič in se je bilo treba na novo uveljaviti z življenjskimi zgodbami, ne pa z birokratskimi, političnimi pamfleti.« (Javni pogovor z Darjo Zaviršek, Center za proučevanje zgodovine socialnega dela, 29.3.2023, FSD). 

Revija ni le opisovala, ampak tudi sooblikovala družbeno življenje, njena beseda je tedaj nekaj veljala. Na peti državni partijski konferenci  v Zagrebu je Vida Tomšič predlagala, da bi v Sloveniji ustanovili napredno žensko revijo, v kateri bodo prišle do besede delavke, kmetice, služkinje, gospodinje, vajenke, študentke, uradnice in druge delovne žene. Članice pripravljalnega odbora so decembra 1940 zapisale, »da je tak list potreben še zlasti danes, ko so pravice žensk vsak dan bolj ogrožene, njihov položaj in položaj  ljudstva vsak dan težji.« Prva, a le »ilegalna urednica«, je bila  Vida Tomšič. Ker je bila komunistka, Komunistična partija pa je bila v stari Jugoslaviji prepovedana, je v Naši ženi pisalo, da je urednica Maila Golob, lastnica revije in izdajateljica pa dr. Božena Ravnikar. Prva številka Naše žene je izšla januarja 1941, druga in tretja februarja in marca istega leta.

Zaradi 2. svetovne vojne je začela izhajati v ilegali na različnih koncih Slovenije pod različnimi imeni: Našim ženam (Dolenjska), Slovenke (Primorska), Slovenke pod Karavankami (Gorenjska), Borbena Slovenka (Štajerska), osrednji list pa je bil Naša žena, ki ga je izdajala Slovenska protifašistična ženska zveza in je izhajala v Ljubljani, ko je lahko.

Med vojno je vsebina sooblikovala odpor proti okupatorju, krepila žensko zavest, bralkam vlivala pogum in jim z nasveti pomagala pri skrbi za družino. Marca 1945 so se vse omenjene revije združile pod imenom Naša žena, revija pa je neprekinjeno izhajala vse do 1. avgusta 2015, ko so za štiri leta zamenjali ime z imenom »Ženska«. Avgusta 2019  je sedanji izdajatelj Salomon, d. o. o. spet dobil pravice za izdajanje revije Naša žena.

V letih po drugi svetovni vojni se je tudi na straneh Naše žene čutila sreča, da je vojna končana. Tedaj so bile ženske ponosne, da so med vojno prvič pred zakonom postale enakopravne z moškimi, kar pomeni, da so lahko volile in bile izvoljene. Sicer pa so se začele množično zaposlovati in za isto delo prejemale enako plačilo kot moški. Ženske so tedaj dočakale tudi prvi plačan porodniški dopust, ki je trajal šest tednov. Odprli so prve jasli in vrtce. To je bil tudi čas nacionalizacije privatne lastnine, siljenja kmetov v zadruge, pa – žal – tudi preganjanja in zapiranja drugače mislečih.

Naša žena med 1951 in 1961

Naša žena ima vsak mesec višjo naklado. Najbolj brani so zdravstveni nasveti in zaupni pomenki. V teh letih prične Naša žena objavljati tudi prve prispevke o Kozmetiki za zaposleno ženo in modne nasvete, svetuje, kaj kuhati, kako pospravljati. Januarja leta 1955 začne v njej izhajati roman Zakon iz ljubezni pisateljice Pearl S. Buck, ki postane prava uspešnica, saj naklada skokovito naraste.

V tem desetletju dobimo tudi pijačo Cocto, poskusni televizijski program, pralno in toaletno milo, začne se razprava o legalizaciji splava. Leta 1957 okoli zemlje poleti psička Lajka, dve leti pozneje pa Sovjetska zveza izstreli na luno prvi satelit.

Naša žena med 1961 in 1971

Ženske začno tudi na njenih straneh dokazovati, da v resnici z moškimi niso enakopravne. Lahko so zaposlene, a doma v glavnem le njih čaka gospodinjsko delo in skrb za otroke. To se jim ne zdi pošteno. Zato začnemo pisati o delitvi dela doma in o temah, ki zadevajo vso družino in  postane tudi »družinska« revija.

V tem obdobju dobimo prve hulahupke, ki jih nosimo v popravilo, če se strgajo. Zaslovi ansambel The Beatles in mnogi mladi so hipiji, dolgolasci s pisanimi oblačili, ki se zavzemajo za mir in ljubezen ter so seveda proti vojni v Vietnamu. Uveden je 42-urni delovnik s prostimi sobotami, hodimo po nakupih v Trst po prve kavbojke, dežne plašče »šuškavce«, plisirana krila in punčke, ki zapirajo in odpirajo oči ter rečejo mama. Kupujemo prve hladilnike in pralne stroje, ki so naredili za enakopravnost žensk več kot vsi zakoni in resolucije skupaj.

Naša žena od 1971 do 1981

Organizacija Združenih Narodov (OZN) proglasi leto 1974 za mednarodno leto žensk, ki ga pozneje raztegnejo v desetletje. V Slovenji sprejmejo novo ustavo in »odžagajo« Staneta Kavčiča, tedanjega predsednika vlade. Je čas razprav o sterilizaciji, umetni oploditvi in legalizaciji splava. V Naši ženi smo pisali tudi o tem, kako živijo in garajo kmetice, ki imajo veliko manj pravic kot delavke. Je tudi čas samoprispevkov, politiki pa razmišljajo o tem, da bi naj tudi ženske delale 40 let, podaljša pa se porodniški dopust. Razveselimo se loncev na pritisk (ekonom loncev), teflonskih posod, prihajajo prve hi-fi aparature, barvni televizorji. Naša žena občasno objavlja krojne pole in na dom pošilja kroje po naročilu. Vse praktične nasvete ženske z veseljem sprejemajo, saj so trgovine, še posebno tiste z oblačili, zelo slabo založene.

Konec desetletja umreta Edvard Kardelj in Josip Broz Tito.

»[…] Z Vido Tomšič sem imela več bližnjih srečanj. Eden je bil, ko sem napisala serijo člankov ‘S kom imeti otroka’, kjer so sodelovali pravnik, socialna delavka, antropologinja dr,.  Ana Krajnc in tisti, ki je tožil našo ustavo, en moški onkolog (mislim, da je še živ, in da se piše Kuhelj). Ta je rekel, da ne more odločati svobodno o rojstvu otrok, ker je medicinska sestra, s katero je zvečer občeval zanosila, čeprav mu je rekla, da je zaščitena. On je bil seveda srečno poročen. Potem nas je k sebi povabila Vida Tomšič, posebej je hotela Ano Krajnc, ker sem napisala, kar je Ana povedala, da bi moral moški, ki izstopa iz zveze biti neodvisen, pozabiti na staro družino in se na novo zvezati v novo zvezo in da naj bi obstajal en sklad, kjer bi za take moške ali pa ženske alimente plačevala država. […] Ana Krajnc je to izjavila in meni je Vida Tomšič seveda rekla, da bi lahko bila malo bolj pametna in to drugače napisala. Jaz sem ji rekla, da pač tako napišem, kot mi drugi povedo. Z Ano Krajnc sva bili tam med tistimi  tovarišicami, ki niso dosti vedele o vsakdanjem življenju žensk in sem jim predrzno rekla:  “Jaz ne bom več tega poslušala, ker vi od leta 45 ne živite več tu med nami na Zemlji.” Nakar je zgrabila torbo in mi jo vrgla v glavo, ampak sem se odmaknila. […] In so njene šminke in vse kar je imela noter, po tleh zletele in potem sem Ani Krajnc rekla: “Pejt Ana, greva na en šnopc.«To sem rekla namenoma, ker se je takrat poročila z Rugljem in ko sem prišla pred njo na sestanek, so me vsi spraševali, če je Ana noseča.« (Javni pogovor z Darjo Zaviršek, Center za proučevanje zgodovine socialnega dela, 29.3.2023, FSD). 

»[…] Leta 1976 sem napisala v Dnevniku en članek o mini splavu in so ga objavili zelo na široko, na sprednjih straneh, ne da bi ga uredniki, seveda moški, prej sploh prebrali. Na Dnevniku, kjer se je kar naprej govorilo o seksu, kako bi pod liftom, nad liftom, pod mizo, na mizi, ampak ko je tisto izšlo, so rekli: “Kakšne kurbarije pišeš!” Takrat sem morala prvič poklicat Vido Tomšič, da bi me zaščitila. Božo Kovač, ki je bil urednik Dnevnika, je stal ob meni in sem rekla: “No, zdaj pa bomo  tovarišico Tomšič vprašali, kaj je res.” Kovač je vzel telefonsko slušalko in ves čas govoril: “Ja, tovarišica…, ja, tovarišica…” Potem je bil mir. Vsebina tistega članka je bila, imela sem intervju z znanim ginekologom Tekavčičem, , takratna ideja, da bi lahko partner, kar sam, ženski naredil splav. Tako, da bi imel pač eno tako injekcijo. No, to je bilo tisto, kar jih je najbolj sesulo. » (Javni pogovor z Darjo Zaviršek, Center za proučevanje zgodovine socialnega dela, 29.3.2023, FSD). 

Naša žena med 1981 in 1991

Prilogo ob štiridesetletnici Naše žene (1981), ki je imela naslov »OD SLOVENKE DO NAŠE ŽENE« in ki sem jo uredila, je zaplenil Centralni komite Komunistične partije Slovenije, ker nekaterim tovarišicam vsebina ni bila pogodu. Avtorice posameznih prispevkov so bile Erna Muser, profesorica slovenščine, pisateljica, prevajalka, taboriščnica, aktivistka, ki je napisala prispevek od Slovenke do prve številke Naše žene. Druga avtorica je bila Mira Svetina, revolucionarka, partizanka in narodna heroina, ki je pisala o različnih izdajah Naše žene med NOB. Tretja avtorica pa je bila Dragana Kraigher Šenk, profesorica sociologije kulture na FSPN in nekaj let urednica revije Otrok in družine, ki je pisala o Naši ženi po II. svetovni vojni, o položaju žensk in tako imenovanem ženskem tisku. Erni Muser so na Centralnem komiteji Zveze komunistov Slovenije (kjer so bili Vida Tomšič, Tilka Blaha, Mitja Ribičič in morda še kdo) očitali, da je dala preveč veljave Minki Govekar, ki je bila publicistka, aktivistka in je med drugim urejala revijo Slovenska gospodinja in prilogo o gospodinjstvu v reviji Ženski svet in po njihovo »ni bila na pravi strani«. Miri Svetina so očitali, da ni dovolj omenjala Mare Rupene in Edvarda Kardelja in morda še koga, očitek Dragani Kraigher Šenk pa je bil, da je na strani malomeščanstva. Naša žena je izšla brez priloge, čeprav je bila najavljena na naslovnici.

[…] Spredaj sem dala velike črke, spomnim se še njenega citata, šlo je za Minko Govekar: “Tovarišice, ne mislite, da se je vse začelo z vami.” […] Ta prvi so očitali, da daje v ospredje neprimerne ženske, kapitalističnega mišljenja. Drugi so očitali, če se prav spomnim, da je pozabila Kardelja večkrat omeniti, ta tretji pa, da je v čisto malomeščanstvo padla. Tako, da smo bile tam vse tri močno okarane, češ, da smo skrenile s prave poti.  Temu smo mi rekli šamponiranje glav.« (Javni pogovor z Darjo Zaviršek, Center za proučevanje zgodovine socialnega dela, 29.3.2023, FSD). 

Naša »idilična« Jugoslavija se je začela sesuvati v prah. Na dan pridejo dolgovi, propadati začno prve »politične« tovarne, pride do prvih stečajev in počasi se rojeva nezadovoljstvo in želja po svobodi govora. Uredništvo Naše žene leta 1987 prejme novinarsko priznanje, nagrado sklada Toneta Tomšiča, in to zaradi kakovostnih tematskih prilog (zdravstvenih, socialnih, psiholoških, pravnih, turističnih, prometnih, kuharskih, podjetniških itd.) ter življenjskih tem. Vsebina je čedalje pestrejša in vse strani Naše žene so v barvah.

Konec desetletja pade berlinski zid, začenja se nova pomlad narodov. Prebujajo se Litva, Latvija, Estonija, Slovaška. In tudi Slovenija! Naša žena ni več glasilo Antifašistične fronte žensk (AFŽ), niti Republiške konference socialistične zveze Slovenije (RK SZDL). Postane samostojna revija, cenzure ni več! V tem desetletju se Naša žena pridruži Delavski enotnosti (del časopisa Delo). Doživimo prvi stečaj, iz težav nas reši Delo Prodaja, d. d. in iz lepe vile na Hrvatskem trgu se preselimo v »črno vdovo«, kjer so domovale različne revije in časopisi.

[…] bili so že drugačni časi. Takrat so stari oblastniki so že slutili, da se bodo morali enkrat posloviti od oblasti. Niso nasprotovali temu, da smo s takimi stvarmi začele (dobrodelništvom, op. D.Z.), da bi nas hvalili pa tudi ne morem reči. So pa zelo ljudje sodelovali pri tem na vseh področjih […]« (Javni pogovor z Darjo Zaviršek, Center za proučevanje zgodovine socialnega dela, 29.3.2023, FSD). 

Naša žena med 1991 in 2001

Komunistična partija je bila prisiljena sestopiti iz oblasti. »Četverica« (Janša, Bavčar, Zavrl in Borštnar), ki je spodbudila slovensko pomlad, je oproščena in Janez Janša, kot najpomembnejši člen v četverici, postane v prvi Demosovi vladi obrambni minister. Napadla nas je JLA – Jugoslovanska ljudska armada, a jo premagamo na terenu in na političnem parketu, se odcepimo od Jugoslavije in postanemo samostojna država. Kmalu dobimo svojo valuto in slovenske potne liste. V Naši ženi pišemo o velikih pričakovanjih, ko postanemo samostojna država. Začnemo z izbiranjem Podjetnice leta, objavimo več podjetniških prilog in ljudi spodbujamo ljudi k podjetništvu. Leta 1994 začnemo z akcijo Ljudje odprtih rok, kjer zbiramo, pišemo in v posebni prilogi predstavimo finaliste in finalistke  med človekoljubi preteklega leta. Na koncu akcije smo se jim v Narodni galeriji zahvalili s posebnim kulturnim programov: dobrotnici/ku leta, darovalcu/ki leta, izjemni osebnosti leta, bralstvo pa izbere »dobrega človeka«. Ta izjemno popularna akcija, v katerih smo skupaj predstavili več kot tisoč posameznikov_ic, skupin in podjetij, je trajala do leta 2021, ko so zamenjali urednico. Letos so je spet obudili, a poteka drugače.

»Tudi mi smo šli v stečaj. Leta 1988-1989 je šla Delavska enotnost, kjer je bila Naša žena, Delavska enotnost pa je bila del Dela, v stečaj. Jaz sem takrat izračunala, da so nas ogoljufali za 160 golfov. Ko smo šli drugič v stečaj, nas je Raščan ogoljufal za 300 trisobnih stanovanj. To so velike cifre. Če rečeš 50 ali 30 milijonov, to ti nič ne pomeni, ker ne veš kaj je to. Seveda smo bile zgrožene, vedno smo pisale o tem, ampak ne samo v Naši ženi, ker nam velikokrat niso dovolili česa objaviti. Jaz sem te zgodbe objavljala v Mladini ali pa celo v Delu. Vedno smo bile na strani tistih, ki so bili izkoriščani, ne samo v prejšnjem režimu. Pisale smo tudi o politikih, ki so svoja stanovanja dali v sklad solidarnostnih stanovanj. To pomeni, da so oni dobili štirisobno novo solidarnostno stanovanje, recimo namenjeno družini s petimi otroki, sami pa so dali v sklad svoje staro dvosobno staro stanovanje, ki naj bi ga dobila neka družina. […] To je bilo proti koncu osemdesetih let, v socializmu. To naj bi storil  tudi Igor Bavčar.« (Javni pogovor z Darjo Zaviršek, Center za proučevanje zgodovine socialnega dela, 29.3.2023, FSD). 

Naša žena med 2001 in 2011

Našo ženo kupi podjetje Delo Revije, d. d. V tem času že pišemo o tem, da so med nami tajkuni (eden izmed njih, Matej Raščan, kasneje pokoplje to podjetje in skoraj uniči vse revije, tudi Našo ženo) in ugotavljamo, da se dogaja nekaj podobnega kot pri nacionalizaciji. Le da so po drugi svetovni vojni komunistični oblastniki in njihovi priskledniki jemali premoženje kapitalistom, čez petdeset let pa so si družbeno premoženje delili ali prilastili tajkuni, »zlizani« s politiko, in postali novi kapitalisti.

Slovenija vstopi v NATO, postane enakopravna članica EU in dobi novo valuto. Vsebino Naše žene začnejo bogatiti priloge Novice Europa Donna, ki izhajajo štirikrat letno in so namenjene predvsem osveščanju o raku dojk, kasneje je začela izhajati tudi priloga Spominčica, v kateri smo se ukvarjali predvsem z ljudmi z demenco in njihovimi svojci.

»Leta 1984, ko je bil Orwell, se spomnim recimo afere z avtomobili, ki so jih vsi iz takratne elite dobivali ceneje in hitreje kot navadni smrtniki, tudi mnogi  v  CK-ju. V TOZD Delavska enotnost, katere del smo bili, so v tedniku z istim imenom, objavili 180 imen. In potem je bil velik cirkus. Takrat smo se potem zbrali ena skupina novinarjev iz različnih redakcij in smo napisali peticijo za svobodo tiska. Noben je ni hotel objaviti. Jo je pa moj mož Miha Avanzo, ki je bil takrat urednik Problemov in sicer na zadnji strani Problemov, naslovnic pa cenzorji niso gledali. (smeh) In ko je to izšlo, je bil cel halo. […] Potem smo imele jaz in kolegica iz Naše žene, pa še trije novinarji Delavske enotnosti, vsi podpisniki te peticije, nižjo plačo. Tako so nas kaznovali. Lepega dne pa sem imela vsega zadosti in sem šla h glavnemu uredniku Delavske enotnosti, to je bil Dušan Gačnik in ga nadrla, češ, da krši naše delavske pravice, in da nam mora spet izplačevati celo plačo. Brez besed je to naredil. To bi morala prej naredit, ampak, kaj pa vem. Vedno so nam govorili: “Pazi! Kaj bo po tem, iz službe te bodo vrgli!« To je težko danes in takrat je bilo tudi. Smo imeli pufe, družine, ampak vsake toliko, se je komu strgalo.« (Javni pogovor z Darjo Zaviršek, Center za proučevanje zgodovine socialnega dela, 29.3.2023, FSD). 

Naša žena med 2011 in 2021

Na straneh Naše žene lahko preberete vsesplošno razočaranje ljudstva, ki mu dokončno postane jasno, da Slovenija ni postala druga Švica, in da je v politiki žensk le za vzorec. V zadnjem času nas, kot vse medije, zaposluje predvsem slaba skrb za starejše ter pandemija in posledično šolanje na daljavo ter stiske ljudi, ki zaradi korona virusa ostajajo brez dela. Po stečaju je nekdanje Delo-Revije odkupil d. d. Martin Odlazek, tako da Naša žena izhaja v sklopu njegovega podjetja Salomon, a ne sledi več prvotnemu konceptu. Zato sem z njo prenehala sodelovati.

Pisarna Neve Železnik, ki jo je delila še s štirimi kolegi in kolegicami.

Socialne tematike

Vse, ki smo pisale ali urejale Našo ženo, smo objavljale osebne zgodbe in ljudi obveščale kateri socialnih dodatkih obstajajo in kako priti do njih. Spominjam se, da smo za družino iz Križ pri Tržiču zbirali denar, da bi si lahko v hišo vgradili dvigalo. V družini so živeli 3 odrasli otroci z multiplo sklerozo, na invalidskih vozičkih. Spalnice so imeli v prvem nadstropju, oče jih je vsak dan težje nosil gor in dol, saj sta bila starša že v letih, s kupom kroničnih bolezni. Vsi otroci so se rodili zdravi, pred vstopom v šolo pa so drug za drugim zboleli.  

Nekaj dni po objavi članka je v pisarno Naše žene, kjer sem imela pisalno mizo s pisalnim strojem, vstopila gospa srednjih let. V roki je držala kuverto. Ker sem ravno telefonirala, sem jo prosila, da sede. A je odkimala, da se ji mudi, in da je prinesla denarni prispevek za družino iz Križ. Ko sem odložila telefon in pogledala v kuverto, me je skoraj kap. V notranjosti je bilo 1000 švicarskih frankov. Še danes imam slabo vest, da je v zahvalo nisem objela in se ji vsaj zahvalila. Za dvigalo smo zbrali dovolj denarja.

Še za eno družino smo zbrali denar za dvigalo. Zanje vem, da ga še danes uporabljajo. Vsi trije še živijo, čeprav so vsi po vrsti hudo ovirani, a so zaradi dvigala lahko doma in ne v zavodu. Od znanih oseb je za to družino 1000 nemških mark darovala Spomenka Hribar. Ker je bila inflacija velika, smo dinarje sproti menjali v marke, da vrednost zbranega denarja ne bi padla.

V času socializma naši nadzorniki in hkrati cenzorji na RK SZDL (Republiškem komiteju Socialistične zveze delovnega ljudstva) nikoli niso bili navdušeni nad našim humanitarnih delom, saj so bili mnenja, da pri nas revežev ni, če pa so, zanje lahko poskrbi država. Menim, da to ni mogoče, res pa je, da je bilo revnih veliko manj kot jih je danes.

Žensko odvetništvo

Na Naši ženi sem uvedla tudi Žensko odvetništvo, kamor so šle lahko po prvi brezplačni nasvet vse ženske. Ker je bil velik naval, sem napisala in uredila pravno prilogo s praktičnimi primeri, kako napisati tožbo za očetovstvo, izterjati denar od moža za otroke, kako do socialne pomoči, otroškega dodatka, dodatka za pomoč in postrežbo itd. Ker so se problemi v družbi kopičili, sem uvedla »SOS rubriko«. Sprva je bila majhna, na koncu je imela že več kot 8 drobno natisnjenih strani. Čisto na koncu tega prispevka je primer SOS rubrike, v kateri smo skušali pomagati vsem, ki so se znašli v stiski. Kot novinarke smo pomagale ženskam, ki so ustanavljale SOS-telefon za ženske in otroke žrtve nasilje; dobro stoječa podjetja smo prosile, da jim podarijo brezplačni telefon (takrat je telefone delala Iskra) in jim donirajo nekaj denarja za najem prostora. Piarovk ali piarovcev takrat nikjer ni bilo ne v politiki, ne v gospodarstvu. Vsaka novinarka ali novinar sta direktno poklicala tistega, s komer sta želela govoriti.

»[…] Tako smo šle velikokrat na nož in včasih je treba iti. Tudi recimo ko smo zbirale stvari za ljudi, ko je ena punca prišla z dojenčkom in ni imela nič. […] Takrat smo vlomile v prazno stanovanje in ona je tam lepo stanovala dvajset let. Niso se je upali ven zmetat in potem smo dobile spisek teh stanovanj, ki so bila prazna in smo pošiljali ženske tja. Ali pa recimo, veliko stvari se je dalo naredit, bi rekla, od zadaj.  […] Zato jaz včasih rečem, da socialno delo nima ta prave moči, zato ker se nikamor ne obrne. Sociala bi morala s pravimi mediji ali novinarji bolj sodelovati. Tako, da ko vse propade, pridejo ljudje k novinarjem. Takrat so hodile na Našo ženo. » (Javni pogovor z Darjo Zaviršek, Center za proučevanje zgodovine socialnega dela, 29.3.2023, FSD). 

Moč novinarstva

Delala sem v času, ko ni bilo treba napisati članka o tragediji te ali one družine, temveč je bilo dovolj že, da smo službam, ki so bile dolžne pomagati ljudem, telefonirali, pa so se »zmigale«.

Včasih pa tudi klic ni takoj pomagal. Spominjam se, da je k meni prišla ženska, ki je imela v rejništvu dekle in povedala, da dekle že štiri leta ne sme obiskati niti poklicati po telefonu svoje sestre, ki je živela v enem od zavodov. V zavodu so trdili, da njen oče tega ne dovoli. Oče je starejši dve hčeri spolno zlorabljal in je bil v zaporu, ker je ubil njihovo mamo. Starejša hčerka je bila že samostojna, srednja je živela pri rejnici, mlajša pa v zavodu. Ko sem poklicala ravnatelja zavoda, je bil nadut in nesramen, kričal je name, kaj se vtikam v stvari, ki jih ne razumem. In ves čas poudarjal, da je stike prepovedal njun oče. Nemudoma sem ga prijavila na Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in jim rekla, naj ga takoj razrešijo, sicer bom po vseh medijih naredila cirkus. In so ga. Predvsem pa sem dosegla, da sta se sestri spet lahko videvali.

[…] mamo je ubil v pričo otrok, posiljeval starejšo in tudi to, ki je bila rejenka pri tej gospe. Mlajše še ni mogel, ker ko je mamo ubil, je šel v zapor, ampak je prepovedal, da se sestre srečujejo. Meni se je čist film strgal in sem poklicala ravnatelja zavoda, bil je nesramen in sem ga tako nadrla, da so vsi iz sosednjih sob prišli pogledat, kaj se tako derem. Takoj sem klicala na ministrstvo za delo in rekla: “Odpustite tega tipa takoj.” In so ga. Včasih je bila moč novinarjev večja, ker si imel tudi direktno številko.« (Javni pogovor z Darjo Zaviršek, Center za proučevanje zgodovine socialnega dela, 29.3.2023, FSD). 

Naj opišem še primer deklice, ki je bila intelektualno ovirana in bila v okviru zavoda, kjer je prebivala, na morju v Banjolah. Rekla je, da gre lulat. In ni je bilo več nazaj. Na stranišče je šla v morje in ker je bila brez nadzora in ni znala plavati, je utonila. Njeni sestri, edini še živeči sorodnici, so naročili, naj pride po truplo na Hrvaško, ne da bi ji izrekli kakršno koli opravičilo ali sožalje. Bila sem vsa iz sebe. Tudi direktor tega zavoda je bil aroganten. Objavila sem zelo kritičen članek in odmev je bil velik, saj so se oglasili mnogi, ki so delali v podobnih zavodih in vsi obsodili direktorjevo ravnanje. Tudi on je moral zapustiti vodilno mesto. Z dvodnevno zamudo so nato naši bralki poslali sožalno brzojavko in pripeljali sestrino truplo v Ljubljano. Na pogreb iz zavoda ni prišel nihče. Bralki sem predlagala, da jih toži, pa ni hotela.

[…]”No, in jaz kličem v Dornavo direktorja, in on takoj, “kaj si ti misliš!” Takrat pa sem poznala zelo dobro Dimovskega pa ne vem, kdo je bil še takrat. Sem ga poklicala in mu vse povedala in rekla, da ga je treba odstranit. […]. To sem takrat napisala v Jano, ker bi Naša žena izšla šele čez en mesec in bi bilo prepozno. Ta gospa potem ni hotela tožiti te Dornave, sem bila prav slabe volje. Čez dva dni so ji poslali brzojavko in tudi mislim, da je država plačala pogreb. Potem sem to objavila in so se iz drugih zavodov za prizadete otroke zgražali in o tem pisali, kako je to nekaj groznega. Noben ni šel na pogreb, nič.« (Javni pogovor z Darjo Zaviršek, Center za proučevanje zgodovine socialnega dela, 29.3.2023, FSD). 

Otroci in brezdomci

V času, ko je bila Naša žena del TOZD (Temeljna organizacija združenega dela) Delavska enotnost, ki je bila del ČGP Delo, je revija nekaj let obdarovala otroke v Domu Malči Belič, kjer so še danes otroci brez staršev ali tisti, ki so jih starši zanemarili ali zanje niso znali skrbeti. Pri slovenskih podjetjih smo zanje pridobile nova oblačila, obutev, smuči, drsalke, žoge, igrače, knjige itd. To novoletno obdarovanje je trajalo do prvega stečaja, v katerem se je znašla revija. Za otroke iz Malči Belič smo pri Naši ženi iskali družine, ki so bile pripravljene otroke vzeti k sebi za vikend ali na počitnice. Pomagali smo tudi odraslim brezdomcem; zbirali smo oblačila, obutev in jim za novo leto prinesli priboljške, kape, rokavice, šale. Objavljali smo članke o beračenju, veliko pisali o samohranilkah in mnogim celo pomagali do družbenih stanovanj.

Zamaški

Bralstvu smo predstavili tudi zbiranje zamaškov zakoncev Blanke in Iztoka Pratnemer iz Iga, ki sta delovala v društvu Vztrajaj (Never give up). Ko je njun sin Anže v prometni nesreči izgubil noge visoko nad kolenom, sta pripovedovala, sta spoznala, kako zelo birokratska in toga je država do ljudi z ovirami. Mladim namreč nudi natanko toliko protez in natančno takšne kot starejšim ljudem, ki izgubijo nogo v starosti. Univerzalna proteza, ki je brezplačna, jim pripada na dve leti, omogoča pa predvsem hojo po ravnem terenu, kar starim ljudem praviloma zadošča, mladim fantom in dekletom pa ne. Večina ljudi, si želi aktivno živeti kljub oviranosti; delati, hoditi, plesati, kolesariti, rolati, teči, tudi smučati itd. In smo spodbujali zbiranje zamaškov za nove nožne proteze, zamaške za električne invalidske vozičke, za to, da je družina dobila avto, ki ga je nujno potrebovala za  prevoz oviranega otroka.

Pomoč ZPMS (Zvezi Prijateljev Mladine Slovenije)

Ves čas smo pomagali tudi humanitarnim organizacijam: Karitasu, Rdečemu križu in Zvezi prijateljev mladine Moste-Polje, kjer še danes deluje Anita Ogulin, naša najboljša socialna delavka, čeprav po izobrazbi to ni. Za Zvezo prijateljev mladine Slovenije je Naša žena dvakrat izdala prilogo »Pomežik soncu«. Prvič sem to prilogo uredila in napisala pred 30 leti in drugo pred tremi leti. Pisala sem o domovih v katerih živijo otroci, o letovanju revnih otrok, zbirali smo denar za Hišo zavetja za otroke in pisali o potrebnosti hospicev po Sloveniji.

Neva Železnik (prva z desne)

Priloge Naše žene

Dolga leta so v reviji vsak mesec izhajale praktične priloge, na osmih, šestnajstih ali dvaintridesetih straneh. Teme so bile nosečnost, otroške bolezni, aids, spolna vzgoja, kako ustanoviti podjetje, modni nasveti itd. Priloga o spolnosti je bila zelo zaželena in šole so jo množično naročale. Spomnim se, da Gimnazija Ljutomer naročila kar 600 izvodov. Tudi pri Novicah Europe Donne smo pomagale ženskam, ki so zbolele z rakom dojk tako, da so dobile 500 evrov v gotovini, če so bile v stiski. Zanje smo iskali tudi nastanitve, oblačila, obutev. Denar za to sem dobivala od direktorjev in direktoric podjetij, ki so v zameno imeli priložnost s svojo sliko in besedo povedati, zakaj pomagajo.

»Pri Naši ženi smo izdali dve prilogi ‘Spolna vzgoja in mladi’. Prvo sem napisala sama, kmalu zatem sva s kolegico Alenko Lobnik naredili še eno, in vem, da je bila takrat naklada 10.000 izvodov višja […]. Takrat ni bilo interneta, ampak midve sva vse direktno napisali. Nič okrog ovinkov. « (Javni pogovor z Darjo Zaviršek, Center za proučevanje zgodovine socialnega dela, 29.3.2023, FSD). 

Opogumljajo nas

V rubriki ‘Opogumljajo nas’ smo predstavljali ljudje s senzornimi, fizičnimi in intelektualnimi ovirami, opisali njihove zgodbe in opozorili na njihov pogum. Bralstvu smo večkrat namignili, naj ne buljijo vanje, ne dajejo pripomb itd. Z upokojeno socialno delavko Elo Zupančič je Naša žena številnim družinam brez otrok pomagala, da so lahko posvojili otroka, praviloma iz drugih jugoslovanskih republik. V Sloveniji namreč nikoli ni bilo veliko otrok za posvojitev; brezsrčnim staršem se je zdelo, da otroke lahko pretepajo, se iz njih norčujejo, sramotno pa se jim je zdelo, da bi svojega otroka dali v posvojitev. Pri posvojitvi smo pomagali tudi samskim ženskam.  

Grozna zgodba

Obiskovali smo tudi rejniške družine in ugotavljali, da bi morali nekaterim staršem otroke odvzeti, saj jih mesece in mesece niso obiskali. Spominjam se tudi dveh sester, mislim, da sta starša prišla iz Makedonije. Oče je kmalu zapustil družino in šel delat v Afriko. Mama je dobila ljubimca in hčeri za dva ali tri dni priklenila za radiator. Kar sta zelo glasno jokali, stanovali pa so v baraki, so ju slišali in rešili. Namesto v posvojitev, so ju dali v rejništvo. Po desetih letih se je iz tujine vrnil oče in zahteval hčerki zase. Brez besed so mu jih izročili, čeprav ju ves ta čas ni obiskal in jima ni pisal. Mama tudi ne. Potem je začel obe spolno zlorabljati. Socialne službe jima niso verjele. Ko sta pobegnili, so ju namestili v zavod in njuna življenjska pot je bila tudi kasneje tragična. Socialne službe bi morale imeti več znanja, moči in odgovornosti in socialne delavke tudi višje plače.

V Naši ženi smo prvi pisali o spolnem nasilju, o aidsu, o spolno nalezljivih boleznih, o paliativni oskrbi, o tem, da imajo starši pravico biti ob bolnemu otroku itd.

Materinski dom

Naša največja akcija je bila gradnja prvega posvetnega materinskega doma v Ljubljani. To ni bilo naključje, saj je bila stavba, v kateri je imela pisarne Naša žena nedaleč od porodnišnice in je k nam večkrat zatavala nosečnica ali mlada mamica, ki ni imela kam. Ker sem obiskala materinski dom v Londonu, Zagrebu in katoliški dom na Gumnišču (preskrbela sem mu brezplačni pralni in sušilni stroj iz Gorenja), sva začeli s kolegico Alenko Lobnik Zorko iskati hišo, kjer bi lahko nastanili matere, ki nimajo kam. Veliko hiš so nama ponujali v dar, a med njimi ni bilo primerne. K sodelovanju sva  povabili še tedanjo novinarko Dnevnika Majdo Hostnik in tedanjo urednico revije Otrok in družina Biserko Marolt Meden, Igorja Kadunca, današnjega direktorja STA, sodelovali sva midve z Alenko in žal že pokojna Tatjano Samec, ki je delala na mestni občini. Naša predsednica je bila Vera Petan, žena Žarka Petana. Vera je bila znanka Janeza Hacina, ki je rekel, da nam bo daroval 20 tisoč nemških mark, če jih pred tem toliko zberemo sami. Prvi denar je daroval Ivan Kramberger. Ker je bila tedaj velika inflacija, smo na črno menjale dinarje v marke, devizni račun pa je za nas odprla Vika Potočnik, ki je bila tedaj predsednica ZPMS. Denar je počasi prihajal. Največ ga je prišlo z umetniško licitacijo slik, ki so nam jih podarili slikarji in slikarke. In začela se je gradnja materinskega doma v Trnovem. Ko je bila vojna za Slovenijo končana in odcepitev potrjena, novi premier je bil Lojze Peterle, materinski dom še ni bil povsem dokončan, denarja pa je zmanjkalo. Določili so me, da ga obiščem in ga prosim, da država dokonča projekt. Peterle je takoj dejal, da je z vsem srcem za materinski dom, jaz pa sem mu pa odvrnila, da srce ni dovolj, naj odpre denarnico. In jo je res. Obrambni minister J. Janša je dal materinskemu domu v najem trisobno stanovanje v Šiški, ki smo ga članice in člani materinskega odbora prepleskali in z denarjem donatorskih podjetij tudi opremili.

Jugoslavija / Slovenija

Če so v Jugoslaviji po drugi svetovni vojni komunistični oblastniki in njihovi priskledniki jemali premoženje kapitalistom, se je čez 50 let v samostojni Sloveniji zgodilo obratno. Družbeno premoženje so si prilastili tajkuni, »zlizani« s politiko in postali novi kapitalisti. Ropanje prebivalstva in izčrpavanje zaposlenih traja še danes. Domači in tuji kapitalisti gledajo le na svoj dobiček in ljudi praviloma izjemno slabo plačujejo. Zato so revni in pomoči potrebni tudi mnogi redno zaposleni.

V Sloveniji je veliko več brezdomcev, kot jih je bilo v Jugoslaviji. Največ revščine je v mestih, kjer morajo ljudje kupiti vsak peteršilj in solato, ne le kruh, mleko in sem in tja tudi meso. Zato imamo kup humanitarnih organizacij, veliko sosedske pomoči, menjave oblačil in obutve za otroke. Najhuje je, da se razrašča bahaštvo in čedalje večje razlikovanje med bogatimi otroki s katerimi se tisti iz revnejših družin ne morejo primerjati. Eni imajo oblačila znanih in dragih znamk, najdražje telefone, hodijo v tujino na počitnice, revni vsega tega nimajo in če rastejo v družini, kjer so odrasli odvisni od alkohola, so pogosto zelo obupani. Enakopravnosti je manj kot  jo je bilo v socializmu.

Konservativni »demokratični« moški in pogosto tudi ženske, bi nas radi znova porinili med štiri stene, kjer bi ves ljubi dan kuhale, pospravljale in kar je najpomembneje: rojevale in obvezno hodile v cerkev. Ti konservativci niso le proti splavu, pač pa tudi proti zakonu o dostojnem končanju življenja, ki ga bo dddr. Andrej Pleterski, član Srebrne niti, še letos vložil v Državni zbor.

»[…] Res je bila grozna (direktorica CSD, op. D.Z). In če so z mano tako delali… Spomnim se, da je bila moja mama nekaj časa na psihiatriji v Polju in mi je socialna delavka tam rekla: “Pejte na center za socialno delo, pa si uredite skrbništvo.” Potem je rekla: “Kje pa stanujete?” Sem rekla: “Za Bežigradom.” Je rekla: “O, to pa ne bo šlo. S tistim centrom pa ne boste skup prišli.” Sem rekla, da bom, saj pišem o njih tudi večkrat. Res ni šlo, ni. Kar naprej so hoteli od mene ene podatke in podatke. »(Javni pogovor z Darjo Zaviršek, Center za proučevanje zgodovine socialnega dela, 29.3.2023, FSD). 

Za konec

Misel za konec: nobene pravice, tudi socialne, nam niso dane za vedno. Zanje se je treba ves čas pogumno boriti in vedno pomagati drugim. Če le lahko!

Center za proučevanje zgodovine socialnega dela, april 2023

Bernard Stritih – v viru našega socialnega dela

Vito Flaker ob 85-letnici [1]

V zadnjih letih sem marsikdaj v pogovorih o socialnem delu v Sloveniji ali pa prav o Bernardu, ugotavljal, da je Bernard »utemeljitelj« sodobnega socialnega dela pri nas. Morda to utegne zdeti komu pretirano (tudi samemu Bernardu se tako zdi), pa tudi zares ne moremo postaviti enega človeka v ospredje kot utemeljitelja stroke in znanosti socialnega dela, saj so vedno še drugi, ki so prispevali zelo pomembne deleže pri razvoju stroke, socialno delo pa je tudi po definiciji kolektivno delo in dosežek. Pa vendarle, Bernard je bil tista točka, okoli katere so se stvari vrtele, vir, ki je centripetalno privlačil in centrifugalno širil, to kar smo v tem vrtincu ustvarjali, pa je bilo res naše in neodtujljivo socialno delo. Brez pretiranosti lahko ugotavljamo, da ima vse, kar se je v slovenskem socialnem delu dobrega in žlahtnega razvilo, pomembno sled krnice, ki se je ustvarila okoli Bernarda. Še več, v njej je temelj naše sinteze, tega, kar pogojno še vedno lahko imenujemo »Ljubljanska šola« socialnega dela.  

Že v samem začetku svojega delovanja je položil trdne temelje vsem trem klasičnim snopom socialnega dela – dela s posameznikom, skupinskega in skupnostnega dela – v nadaljevanju pa to danes nesmiselno delitev tudi presegel.[2] Z uvajanjem takšnih metod je omogočil prehod od uradniškega socialnega dela, značilnega za tisto obdobje, k socialnemu delu, ki v središče postavil človeka, skupino, skupnost namesto sistema oz. ureditve in prilagajanja ljudi strukturam. Tega ni storil samo s predavanji, članki in prevodi, temveč tudi dejansko. Bernard je zgled imperativa, da socialnega dela ne moremo poučevati, ne da bi ga delali.

Že to je bilo veliko, a za Bernarda (in nas ki smo ga spremljali) ne dovolj. Glavni preboj se je zgodil s kolonijo na Rakitni.  Ta je v enem paketu na prizorišče postavila temeljne izzive takratnega socialnega dela in sploh dela z ljudmi. V Sloveniji, Jugoslaviji, je vzpostavila paradigmo akcijskega raziskovanja, imperativ demokratizacije odnosov, vodenja, skupinsko delo kot glavno os delovanja, postavila otroke v ospredje, izzivala avtoritarnost in institucije, predvsem pa postavila v žarišče prostovoljno delo in tabore kot obliko dela in metodo, kot nosilca razvoja socialnega dela pri nas.

Sledil je niz drugih kolonij (Pohorje), taborov (Odred Črnega Mrava), skupnostnih akcij (Štepanjsko naselje, Ruski car, Bežigrad, Moste), uvajanja prostovoljnega dela v številne ustanove (šole, bolnišnice, centre za socialno delo, svetovalnice itd.). V manj kot desetletju smo lahko na jugoslovanskem posvetu, ki smo ga organizirali 1985, predstavili cel festival raznih oblik prostovoljnega dela. Skupni vsem tem prizadevanjem sta bili (Lewinovi) ideji akcijskega raziskovanja in skupinske dinamike. To je bila metodična, včasih tudi organizacijska podlaga vseh teh poskusov.

Skupina je bila takrat, pri nas in po svetu, še vedno magistralna tema. Po drugi svetovni vojni je to bil poskus najti tretjo pot, ki naj bi se izognila takrat premagani avtoritarnosti in pastem proslulega liberalizma, ki bi bila demokratična, in tudi socialna – zastavek, ki v zadnjih desetletjih žal pojenja.

Skupinska dinamika (metoda)

Seminarji skupinske dinamike (senzitiviti treningi, seminarji skupinske občutljivosti …) so delavnice, ki potekajo v nizu seans nekaj dni, v manjših skupinah (do 15 udeležencev), pogosto tudi več skupin vzporedno – v tem primeru v izmenjevanju plenarnih dogodkov in dela po skupinah.

Začnejo se z »nestrukturiranim pogovorom«. To pomeni, da vodja ne poda nobenih navodil za delo, ali celo za pogovor. To navadno povzroči, da se udeleženci »neobvezno« pogovarjajo, pravzaprav klepetajo, se navadno sprehajajo od teme do teme, pogosto z občutkom jalovosti takega početja. V tej fazi seminarja pogosto pride do tišine, daljše ali krajše, praviloma mučnih obdobij, ko vsi molčijo, ko v skupini prevlada tišina. Tudi vodja je ves ta čas tiho, skupinsko dogajanje opazuje in si praviloma svoja opažanja zapisuje. Pogosto udeleženci vodjo hočejo izbezati iz takega »udobnega« položaja, ga sprašujejo o njegovi vlogi oz. pogovor prej ali slej privede to tega, da se tako ali drugače vzpostavi problem vodje oz. frustracije glede »pomanjkljivega vodenja«.

Prav frustracija glede vodenja je, kot kaže, glavna, pravzaprav sprožilna metoda. Prav resentiment, ko vodja ne prevzame svoje vloge, sproži dinamiko polno izraza tako zamere kakor podpore nastavljenemu vodji (»vodja že ve, kaj dela«). Skupina poskuša najti novo vodjo, jo zamenjati, ali pa jo opravičiti, uganiti, kaj se pravzaprav gre  ipd. Sproži niz pogovorov o vodenju, o vlogi vodje, načinih vodenja, kako voditi to skupino, ki pravkar poteka, in kako voditi skupine nasploh – in potem – kako v njih delovati. Ta sprožilna tema, ki sčasoma izgubi svoj naboj in jo udeleženci med seboj razrešijo, ostane tudi v nadaljevanju konceptualni okvir pogovora, tema, h kateri se udeleženci vračajo in ji dodajajo vsebino, ki jo dobijo v naslednjih seansah – torej o izkušnji drugačnega vodenja. Z drugimi besedami, frustracija z vodenjem je vhodni kod seminarja, ga intonira in njena razrešitev vzpostavi demokratično delovanje skupine, kar je hkrati tema in dosežek skupine.

Glavna podkladajoča metoda pa je pogovor o pogovoru (metakomunikacija). Največji del dogajanja v skupini je pogovor, v njem pa pogovor prav o tem, kako in o čem se skupina pogovarja.[3] Včasih so pogovori bolj usmerjeni v to, kako se skupina pogovarja v celoti, kako se v njej menjajo občutja, spreminjajo vloge ipd.; včasih pa bolj v dvojiške interakcije – kako je nekdo nekaj nekomu povedal, kako se odzval ipd. S tem se intenzivira doživljanje sebe v skupini, lastnih čustev pa tudi razvije spoznavanje, kako prevzemamo vloge, jih igramo, kakšno mesto v skupini zasedemo ipd.  Ozir na dogajanje (»osvetlitev«) in povratna informacija (»feedback), ki se bodisi porodita spontano iz dogajanja ali pa ki se kot tehnika oz. vaja izvedejo na predviden način, sta pomembni tehniki učenja skupinskega dela.

Značilnost skupinskih treningov je tudi več vrst vaj. Njihov namen je bodisi v tem, da ponazorijo nekatere skupinske procese, značilnosti delovanja skupine (skupina, denimo, gradi most vpričo opazovalcev druge skupine) bodisi v tem, da spodbudijo udeležence k drugačnim odzivov, oblikam vedenja, sporočanja. Za ozračje takšnih seminarjev je tudi sicer značilno, da spodbujajo eksperimentiranje in v na ta namen zagotavljajo varno okolje.[4]  To pa tudi izraža osnovno pravilo oz. imperativ sodelovanja v skupini – »Bodi sam svoj gospodar!«.

Predvideni učinki takšnih treningov so povečana občutljivost za skupinske procese, tako doživljajsko in izkustveno kakor tudi kognitivno spoznavanje delovanja skupine, njenega razvoja (faz), skupinskih vlog, ki jih udeleženci prevzemajo. Poudariti je treba, da so spoznanja doživljajska, da pri udeležencih ne ustvarijo zgolj spoznanja v ozkem pomenu besede, temveč jih spodbudijo tudi k drugačni drži, pripravljenosti v skupinah delovati in jih usmerjati.

Pomembna so tudi sporočila, torej retorična plat takšnega početja. Glavno sporočilo je, še vedno (bolj) aktualno, da je demokratično delovanje skupine, vodenje in odločanje superiorno glede na druge prevladujoče sloge – avtoritarnega in liberalnega (laissez-faire) (Lewin).  Morda pa je še pomembnejši dostavek, da je za demokratično delovanje skupine potreben čas – čas, da se skupina razvije, uteče. Da je skupina proces, ne pa reč. Tretje, tudi ključno, sporočilo pa je, da so najustreznejši demokratični vodje skupine prav najbolj navadni člani. Prav ljudje, ki nimajo močnih atributov voditelja – nimajo poudarjene karizme, ne odstopajo po količini ustreznega znanja ali pa ne vlivajo strahu sočlanom, se morajo, da bi opravili svojo nalogo in da bi skupina dobro delovala, obrniti na skupino, mobilizirati njene vire, omogočiti, da se člani skupine spontano izmenjujejo pri njenem vodenju – v različnih fazah skupinskega razvoja in na več ravneh njenega delovanja – pri organizaciji, produkciji in čustvovanju.

Med številnimi sporočili skupinskega dela je ostajalo morda najbolj skrito sporočilo o avtonomiji skupine. Skupino imamo lahko namreč za najstvarnejšo od klasičnih družbenih entitet (je resničnejša od posameznika pa tudi od družbe in skupnosti). Skupina ima svojo miselnost, ki temelji na skupnih predpostavkah njenega delovanja – pa tudi če so te povsem iracionalne (Bion – osnovne predpostavke). Še več, mehanizmi »projektivne identifikacije« (»to da, vem, kaj predvidevaš, da si jaz mislim, da boš ti naredil«) omogočajo ljudem samogibno usklajevanje, ki gre onkraj formalnih dogovorov pogodbene vrste, ki jih lahko med seboj sklenejo le posamezniki. A so ti avtonomni skupinski procesi hkrati oprijemališče za oblastno podrejanje skupin kot tudi platforma za njihovo neodvisno delovanje. Slednje pa se ne zgodi znotraj same skupine, temveč na vmesniku z njenim okoljem. Da skupina postane subjekt, da dobi vsaj nekaj neodvisnosti od družbenega polja, v katerem se nahaja, se mora soočiti s svojo končnostjo (Guattari), preseči svoje meje, poimenovati svet, da bi ga lahko spreminjala (Freire). Mora ustvariti svoj teoretski kontekst, da bi spremenila konkretnega, realnega. Moč delavnic skupinske dinamike pa je prav v ustvarjanju prvega, pomanjkljivost pa v megleni odsotnosti drugega.

Vito Flaker, Bernard Stritih, Gabi Čačinovič Vogrinčič

Tabori

Prav pomanjkanje realnega konteksta značilno za »treninge« oz. želja po »kontekstualizaciji« metode sta nas vodila k temu, da smo začeli s tabori. Hkrati pa je vzpostavljanje teoretičnega konteksta v tako empiristično utemeljeni obliki človeškega delovanja pomenilo pomemben preboj v tem, kako taka oblika deluje. To nam je omogočala ideja akcijskega raziskovanja, zgodovinska sorodnica skupinske dinamike (Lewin) in s tem omogočila nastanek tabora kot metode.[5] Konkretno je to pomenilo, da smo pred tabori imeli »priprave«[6], po taboru »evaluacijo«, med samim taborom pa številne sestanke, zbore in pogovore. Njihova značilnost je bila, da smo se trudili, po načelih skupinskega dela, vključiti in omogočiti sodelovanje vseh in dosledno uresničevati načelo skupnega odločanja.[7] S tem smo ustvarili hkrati podlago za učinkovito skupno delovanje in pa »teoretični kontekst«, ki sicer taborom kot empiristični obliki manjkajo.[8]

Druga značilnost naših taborov kot metode je bila splošna egalitarnost – ne le enakopravnost in enakovrednost pri odločanju, temveč enakost pri izvajanju opravil, ki jih skupnost potrebuje. Pomembno je bilo videti Bernarda, kako čisti oz. razkužuje latrino (poljsko stranišče), še bolj pomembno in navdušujoče pa je bilo videti nekoga, ki bi sicer imel položaj grešnega kozla suvereno voditi kakšno pomembno dejavnost.[9]

Pomemben del izročila, ki se je ustvarilo že ob začetkih v Rakitni, je bil, da na taborih ni kazni. To nas je primoralo, da smo poleg sprotnega reševanja manjših ekscesov s pogovori, banalizacijo oz. dedramatizacijo posegli tudi za skupnostnimi oblikami reševanja konfliktov in ekscesnih dogodkov. Kot v plemenski ureditvi, smo se ob takšnih dogodki spraševali, kaj gre na taboru narobe, kaj je treba v naši skupnosti izboljšati. Tako smo v začetnih fazah energiziranja, preskušanja mej drugih, porajanjem nebrzdanih konfliktov pogosto organizirali rokoborske turnirje in pokazali, da se je treba boriti in da borba ne pomeni nujno poškodbe drugega. V sklepnih fazah tabora smo imeli »dan ljubezni«, še prej pa »indijanski dan«, ki je še dodatno oblikoval skupnosti. »Kraje« Eurokrema iz shrambe pa so sprožile pogovore o lastnini, o tem kaj je skupno in kaj osebno, kdo kaj prispeva in potrebuje od skupnosti ipd. Tako skupnost oblikujejo prestopki tako tudi skupnost oblikuje prestopke. Poanta je v skupnosti in ne v prestopku.

Tabor je skupnost – in to totalna, pa vendar začasna, predvsem pa s svojim lastnim namenom in ciljem, ki se razlikuje od siceršnjega toka življenja. Tabor je izhod iz sivine vsakdanjih opravil (Supek), rutin v nekaj izjemnega – je zgostitev človeških potencialov, generator moči za to izjemno, in za akcijo. Kot zgostitev na ločenem prostoru, z jasno definiranim članstvom (taboreči in obiski) mora imeti svojo mitologijo in ideologijo, ki ga razlikuje od zunanjega sveta.[10] Uniformnost ideologije – tako podedovane kakor tiste, ki smo jo ustvarjali – smo prečili z večpomenskimi prostori in večglasnimi dogodki, ki smo jih ustvarili iz dolgega časa pogovorov in z njimi napolnili »praznino« na novo ustvarjene svobode. »Indijanski« dan, dan ljubezni[11], neskončni rimšimšini, savne, masaže, bivakiranja so bili vedno nekaj posebnega – kot doživetje za udeležence in kot dogodki, ki so odstopali od taborniške in tudi siceršnje tradicije. Bili so medčloveška umetnost. Umetniška produkcija (predvsem glasbena in dramska) pa je bila tudi močna dimenzija taborov.

Sistematične evaluacije takšnih ali drugačnih taborov nismo nikoli zares opravili. V klasičnem pomenu besede bi to verjetno bila zelo zapletena, morda nemogoča naloga – gotovo pa ne povsem potrebna. Veseli smo bili ob anekdotskih poročilih o življenjskih uspehih udeležencev taborov, zadovoljni, da smo marsikomu omogočili, da se je izognil institucionalizaciji ali pa životarjenju v takšni ali drugačni razvrednoteni vlogi, ogorčeni, ko se je to kljub našim prizadevanjem zgodilo ali pa žalostni, ko smo jih po nekaj letih v neki ustanovi srečali. Bržkone tabori ustvarjajo bolj »doživljajski« kakor »socialni kapital«.[12] Na ravni konkretnih organizacij so tudi takratni dramatični učinki počasi izzveneli, a se jih je vendarle nekaj prijelo.[13] Takole s prostim očesom, če zanemarimo razne molekularne učinke, so se tabor najbolj ohranili kot metoda in oblika. Več taborniških enot se je lotilo vključevanja otrok s takimi ali drugačnimi nalepkami v tabore, taborniška organizacija v celoti je bolj demokratična, več udeležencev taborov je zaradi svoje izkušnje v svojem okolju organiziralo podobne tabore, ob potresu v Posočju so nas na ministrstvu prosili, da organiziramo tabor, ki naj bi deloval na področju popotresne socialne in skupnostne obnove, tabori so ostali stalnica prizadevanj za dezinstitucionalizacijo. 

Tabori so bili torej pomembna izkušnja za večino njihovih udeležencev, za prenekatere celo življenjski dogodek. Pustili so sled v nekaterih organizacijah, pa čeprav jih niso korenito spremenili. Uveljavili so se kot oblika dela in metoda, morda prav kot posebna značilnost socialnega dela pri nas. Bili pa so tudi (in morda predvsem) etično dejanje strokovnjakov, ki so hoteli delati v dobro človeka in skupnosti, se zoperstaviti izključevanju, se postaviti za pravice otrok in drugih ljudi brez moči, omogočiti boljše in človeka vredno življenje (pa četudi zgolj izjemne počitnice), ustvarjati novo skupnost in ustvarjati enakopravna razmerja med ljudmi. Kot zgostitev pa so skupaj z delavnicami skupinske dinamike, poletnimi šolami, prostovoljnim delom, skupinami za samopomoč, projekti akcijskega raziskovanja in drugimi novostmi ustvarjali takrat precej enotno polje socialnega dela.

Polje

Polje, ki se je ustvarilo okoli Bernarda oz. akcij in dejavnosti, ki jih je vodil, ni bilo polje sorazmernih linearnih sil, temveč niz vrtincev, ki so se porajali drug iz drugega. V večini je bil prav Bernard magnet, ki je privlačil potenciale v polju in jih hkrati odbijal, degažiral v nove dimenzije in porajal nove dogodke. Hkrati pa je to turbulentno polje imelo svojo lastno konsistenco. Bilo je tudi skupno – vse, kar se je v njem zgodilo, je bilo učinek polja in je imelo učinek nanj. Na socialno delo, delo z ljudmi in družbene spremembe smo gledali kot na enoten pojav, v katerem smo vsi udeleženi, ki mu vsi prispevamo, ki je skupno in kolikor nam je odtujeno, si ga pa prilaščamo.

Bilo je to polje razmisleka in akcije, prespraševanja in preskušanja. Polje dialektike, ki smo jo, kakor pri jutranji telovadbi na taborih, tako rekoč vadili vsak dan. Bilo je tudi polje, ki ustvarjalo nove prostore svobode, možnosti novih osebnih, skupinskih in skupnostnih izrazov, ki je bilo polje ustvarjanja in produkcije. Bilo je tudi polje, ki je ustvarjalo ozračje možnega, pa ne v neki instant magični obliki, temveč z naporom, vztrajnostjo in ne brez cene, ki jo je treba za to plačati. Bilo je živahno polje, odprto za raznolika gibanja – na eni strani aktivistična (študentska, antipsihiatrična in antipedagoška, radikalna in reformistična), na drugi strani strokovna (nove skupinske terapije, dinamična psihiatrija, mreža alternativ psihiatriji, sistemski pristop itn.). Ta so polje napajala in se v njem napojila ali celo porajala (npr. nova družbena gibanja za pravice manjšin, vključno z žensko perspektivo v socialnem delu).

V tem vrtincu velikih idej, drznih zamisli je bil nedvomni Bernardov prispevek, iz katerega smo takrat in še vedno črpamo, v njegovem posluhu in predanosti konkretnemu, vsakdanjemu, praktičnemu in pragmatičnemu, izvedljivemu. Hkrati pa tudi zmožnost sprejeti nekaj izjemnega – na zelo človeški način; tudi povezati nekaj očitnega z nečim oddaljenim ali prikritim.[14] 

Čeprav se zdi, da smo to skupno polje razkosali na vrtičke, ki jih vsak po svoje obdeluje, pa sem gotov, da nekje v ozadju še vztraja. Pa ne samo virtualno zapisano v naših spominih in (pomanjkljivo) v naših besedilih, temveč tudi zares. Srečanja, kot je današnje, so priložnost za nostalgijo, domotožje. Prepričan sem, da je polje, ki smo ga kdaj ustvarili, hoteli ali ne, naš dom, pa četudi kdaj prazen. Je pa prav, da se vsaj včasih spomnimo, kje, ali vsaj od kod, smo doma. 

Objavljeno: Center za proučevanje zgodovine socialnega dela, april 2023.

---

[1] Besedilo je nastalo ob dveh dogodkih, ki sta proslavljala 85 let Bernarda. Prvi se je zgodil na Univerzi Sigmunda Freuda 22. novembra 2022 (organizator Miran Možina), drugi pa 8. decembra na matični ustanovi (organizator avtor).

Štejemo lahko, da je besedilo nastalo tudi v okviru raziskovalnega programa »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vključevanja in socialne pravičnosti v Sloveniji – teoretske podlage, metodološke in metodične usmeritve in zgodovinski razvoj« (številka: P5-0058) pa tudi raziskovalnega projekta »Dolgotrajna oskrba ljudi z demenco v teoriji in praksi socialnega dela« (številka: J5-2567), ki ju financira ARRS.

[2] Morda je svoj čas ta delitev bila koristna. Prav načini dela, ki jih je Bernard razvijal oz. so se razvijali okoli njega, pa so pokazali, da so meje med temi »metodami« najmanj nejasne, da se pri vsakem koraku pri delu z ljudmi oz. socialnemu delu srečujemo z vsemi temi ravnmi, registri – na njih delujemo hkrati in razmišljamo, kako deluje skupina, kako človek razmišlja, čuti, kakšno mesto ima v skupnosti in tudi obratno.

[3] Taki pogovori nastanejo deloma zaradi omenjene frustracije oz. problematizacije vloge vodje v skupini deloma pa skupino vanje usmerjajo pripombe facilitatorja seminarja.

[4] Varno eksperimentiranje zagotavlja tudi »terapevtski pakt« oz. pravilo, »da nič, kar se zgodi v skupini, ne pride iz skupine«.

[5] Tabori kot oblika sožitja so obstajali od vekomaj – verjetno še pred prvimi človeškimi stalnimi bivališči. So stalnica potujočih in nomadskih ljudstev. Počivališče, oaza, kraj srečanja, zgostitev ljudske sile. V sedentarnih družbah so tabori priložnost za izstop iz utečenih okvirov in možnost zgostitve (za skupno akcijo – kot npr. narodno prebuditeljski tabori v 19. stoletju). Na začetku 20. stoletja so tabori priložnost za začasno zapuščanje urbanega okolja – »nazaj k naravi!«, možnost, da otroci vsaj za nekaj časa najdejo »svoj prostor na soncu«, da se preobrazijo iz »fantalinov« ali »piflarjev« v »Indijance«, »stezosledce« tudi »vojake«. V mladinskih taborih tistega obdobja pa je šlo še za več – za družbeno angažiranje, za odklop od vsakdana z namenom spremeniti svet.

Tabori so torej najprej oblika – začasna zgostitev ljudi na enem mestu. To deloma določa tudi metodo – kako tabor izvedemo in kako poteka. Prav metoda loči naše tabore od drugih in jih dela specifične. 

[6] Priprave so potekale v mnogočem na način seminarjev skupinske dinamike. Jedro udeležencev (prostovoljcev) se je med njimi med seboj spoznalo, spoznalo s temo, načrtovalo skupno delo, hkrati pa (tudi z vajami značilnimi za skupinske treninge) ustvarilo iskreno vzdušje možnega.

[7] Tudi na taborih, ki so se oblikovali kot skupnostne akcije ali pa so bili aktivistične narave, smo se kljub temu, da takšni tabori ne neposredno zajamejo vseh akterjev, trudili na več načinov (okrogle mize, posvetovalna telesa ipd.) doseči njihovo vključevanje v odločanje na taboru.

[8] Na tej točki se srečata pomanjkanje konkretnega konteksta skupinsko dinamične prakse in pomanjkanje teoretičnega konteksta samoumevnih, empirično nastalih ali vzdrževanih oblik človeškega združevanja.

[9] Nismo pa skoraj nikoli uspeli enakomerno razporediti bremena odgovornosti za izvedbo taborov ali kakšnih drugih akcij. Pri tem so pogosto večji del opravil izvedli vodilni člani, pogosto prav Bernard. Lahko bi rekli, da smo s tem ustvarjali pravzaprav iluzijo demokratičnega odločanja in delovanja, saj je – ne le za konceptualni temveč tudi stvarni okvir akcije – pogosto v največji meri poskrbel vodja. Je pa ta iluzija bila dovolj stvarna, saj smo jo vsi doživeli, izkusili, da jo lahko imamo za »praktično utopijo« (Basaglia) – torej za dosegljiv in doživet ideal. Kljub temu pa to postavi pred nas več izzivov. Predvsem glede tega, kako ravnati s karizmo vodje – tisto, ki jo kot figura ustvarja on sam, predvsem pa tisto, ki jo ustvarjajo pričakovanja okolja, ki v vodji potrebuje reprezentanta skupine – to pa ustvarja povratno zanko za samo skupino, pa čeprav ta deluje po demokratičnih obrazcih. Tudi kako ohraniti voljo in energijo vodilnega člana skupine, ne da bi ta porajala učinke avtoritarnosti oz. na drugi strani to voljo pohabila – ne samo pri vodilnem članu temveč tudi pri sami skupini.

[10] V primeru naših taborov in kolonij za otroke bi lahko zunanji opazovalec ugotavljal, da gre za zgolj zamenjavo klasičnih avtoritarnih obrazcev s sodobnejšimi – za zamenjavo vojaškega modela z »indijanskim« (skavtskega z gozdovniškim), avtoritarnega vodenja z demokratičnim, ukazov z dialogom, nestrpnosti s toleranco itn. Tako smo tudi sami pogosto (kadar je bilo oportuno) svoje delo predstavljali. V to smo tudi verjeli in tudi res je bilo tako. Naše početje je bilo v skladu s takrat veljavno lokalno ideologijo samoupravljanja, predvsem z globalnimi trendi de-hierarhizacije družbenih mikrostruktur (kar je neoliberalizem potem izkoristil za nadaljnje osvobajanje delovne sile od spon skupnosti in večanje profita – za njeno »prekarizacijo« in »optimalen izkoristek ustvarjalnih potencialov«).

Bilo pa je tudi več kot le zamenjava vzgojnega modela, sloga vodenja, upoštevanja sodobnih trendov. Bilo je tudi ustvarjanje avtentičnih »novih prostorov svobode« (Guattari in Negri), vozlišč odpora aksiomatski disciplinski oblasti (Foucault).

[11] Nekoč smo poskušali tudi z dnem sovraštva, dnem laži in resnice – a se ti niso prav zelo obnesli.

[12] Na to je opozarjal Zoki Pavlović, ko je opravil intervjuje z »uporabniki prostovoljcev«. Prostovoljci živijo v drugem svetu, drugih mrežah kot ljudje, s katerimi se kot prostovoljci družijo. Ko se tabori končajo in prostovoljno delo neha, gredo »domov« – vsak  v svoj življenjski krog in tok. Za trajnejši učinek je treba bodisi zares stopiti v človekovo mrežo ali pa ga vključiti v svojo. To se je tudi zgodilo – včasih skoraj spontano (Marina in Mirjana), včasih pa tudi načrtno. Bernard je bil in je še mojster v tem. Seveda je take opore lahko deležno le omejeno število udeleženih – večina jih je tudi ne potrebuje, a vseeno marsikdo, ki bi jo potreboval, pogreša. 

[13] Črni Mrav je, denimo, še vedno nekoliko drugačen od drugih taborniških enot, Fakulteta za socialno delo še vedno malo drugačna od drugih fakultet, Svetovalni center še ohranja nekatere od takrat nastalih dejavnosti, tudi Altra, ki je kot Odbor nastala na taboru v Hrastovcu, se nekolikanj razlikuje od drugih nevladnih organizacij na tem področju.

[14] Včasih smo si ob Bernardovih akrobacijah te vrste čudili in se spraševali: »Ali smo mi tako neumni, da ne razumemo tega, kar pravi, ali pa Bernard ne zastopi dobro, kaj se dogaja.« V vsakem primeru pa je bil to dober koan, uganka – navadno o vsakdanjem življenju. 

8. marec 2022

Pavla Rapoša Tajnšek (upokojena predavateljica socialnega dela, poučevala na VŠSD in FSD  med 1972 in 2007)

Vsako leto se ob 8. marcu spomnim nekdanjih časov, ko je bil mednarodni praznik žensk še nekakšna dvoživka med socialističnimi pogledi na enakopravnosti žensk in med licemerjem, povezanim z likom žrtvujoče se cankarjanske matere. Ta nesrečna kombinacija mi nikoli ni bila pri srcu, seveda pa nisem hotela, niti mogla zavračati ganljivih čestitk, ki sta jih iz vrtca in osnovne šole prinašala otroka. 

Danes, ko se oziram predvsem nazaj, se spominjam že kar davnih časov, ko sem z modro pionirsko kapo, rdečo rutko in spomladanskimi šopki hodila okrog učiteljic in drugih “tovarišic” ter jim voščila za Mednarodni dan žena. Ta je sicer že takrat malce “dišal” po materinskem dnevu, predvsem pa sem sama že zgodaj dojela, da niti moja mama, niti druge ženske, ki sem jih poznala, niso tako enakopravne, kot naj bi bile. Zapostavljene so bile zlasti kmetice in tovarniške delavke, pa tudi drugim ženskam ni bilo lahko. A sem bila pri trinajstih, štirinajstih še prepričana, da bomo ženske z razvojem socialističnih družbenih odnosov nekega dne dejansko postale enakopravne.

Po letu 1958 sem kot novopečena petnajstletna gospodinja postala še bolj občutljiva za različne vidike ženske (ne)enakopravnosti. Moje takratne izkušnje so me utrdile v prepričanju, da nas bo do tja vodila zelo dolga, vijugava in negotova pot. Kot študentka sem sredi šestdesetih let v študentski reviji Tribuna objavila kritični članek ob 8.marcu, morda moj prvi članek sploh (žal ga ne hranim). Uperjen je bil proti licemerstvu in zlorabam praznika ter ženske (ne)enakopravnosti. Ko sem čez petnajst, morda dvajset let na tedanji šoli za socialno delo ob praznovanju 8.marca spregovorila o izvorih tega praznika, o Klari Zetkin, o dogodkih ob stavkah tekstilnih delavk v ZDA (1857) in v Rusiji (1917), naše sodelavke, zlasti mlajše, o zgodovini 8. marca niso veliko vedele. Nato so prišli časi, ko se je o 8. marcu govorilo bolj kot o reliktu komunizma, dokler ni nov val feminističnega gibanja ponovno opozoril na žensko (ne)enakopravnost, tako v ekonomiji in politiki kot na področjih, ki so bila v času moje mladosti večinoma v globoki temi: nasilje, spolne zlorabe.

Kot najstnica si nisem mogla predstavljati, da se bo za enakopravnost morala boriti tudi moja hči. Zdaj mi je kristalno jasno, koliko dela čaka tudi vnukinjo. Bo vsaj ona v tej borbi bolj prodorna in uspešna kot njene predhodnice? Se ji bosta na tej poti odločno in brez predsodkov pridružila njena brata, ki si s tem zaenkrat ne belita glave?

Iskreno upam, da se bodo naše vnukinje in pravnukinje bojevale skupaj z vnuki in pravnuki, za enakopravnost žensk in moških. Premorem celo toliko optimizma, da verjamem, da bodo pravnukinje in pravnuki sploh prišli, navkljub virusom, vojnam, eksistenčni ogroženosti, nesmiselnim delitvam, sprevračanju zgodovine in drugim norostim, ki nas obdajajo. Zato lahko ob mednarodnem prazniku žensk rečem le: Ne daj se, Lena! Ne daj se, Zala! Ne dajte se, hčerke, vnukinje in pravnukinje! Matere in babice vam stojimo ob strani.

31. 12. 2021

Mateja Jeraj

Angela Vode – učiteljica, defektologinja, publicistka, prevajalka, komunistka in feministka, upornica proti vsem enoumjem, diktaturam in totalitarizmom! Morda se motim, a se bojim, da je danes poznana predvsem kot žrtev komunistične represije v »Titovi« Jugoslaviji. Ko pa je bila vendar toliko več kot to!

»Spoznala« sem jo že pred kar nekaj desetletji. Nanjo me je opozorila kolegica, nekoč zaposlena v arhivu Inštituta za novejšo zgodovino, kamor je Vodetova davnega leta 1964 prinesla svoje spomine, v upanju, da bodo objavljeni. Tedanji recenzentom so se zdeli vredni hrambe, za objavo pa naj ne bi bili primerni. In tako ohranjeni so čakali na boljše čase. In jih dočakali. Pritegnili so bralke, pa tudi bralce. Kar se mene tiče, je bilo srečanje z njimi neke vrste »ljubezen na prve besede«. Videla sem inteligentno, radovedno in narodno zavedno deklico, ki se zgraža nad podcenjujočim odnosom nekaterih profesorjev do njenega spola, nadobudno mlado učiteljico, ki se noče ukloniti zahtevam podeželskega župnika, opazovala sem njen »sprehod« skozi sindikate, politične stranke in številna društva, v katerih je iskala prostor, kjer bi lahko kar najbolj pomagala vsem šibkim in nemočnim, spremljala sem njeno poklicno pot, ki jo je vodila od majhnih vaških šol in tovarniških prostorov do poklicnega dela defektologinje, učiteljice otrok s posebnimi potrebami, občudovala njen brezkompromisni upor proti vsem, ki so ji prepovedovali misliti s svojo glavo, sledila sem ji v nemško koncentracijsko taborišče in slutila, kaj je preživljala pozneje. Nadaljevanje spominov, neprizanesljivo kritičen prikaz povojne komunistične realnosti, je pisala skrivaj in ga hranila na varnih mestih.

Vsaka zgodba pa ima svoj začetek. In Angelina se je začela v obdobju, ko je bilo slovensko ozemlje vključeno v Avstro-ogrsko monarhijo, točneje leta 1892 v Ljubljani, ko se je železničarju Antonu in gospodinji Frančiški rodila nadobudna deklica. Že v osnovni šoli je pokazala, da nepravičnosti ne namerava ponižno sprejemati. Najprej je opazila, da se z nemškimi otroki lepše ravna kot s slovenskimi, da izhajajo iz bolj gosposkih in premožnejših družin. Pohod slovenskih učenk, okrašen z lipovimi listi, proti Nemkam, je bil njen prvi organiziran upor. Prišlo je do pretepa, v katerem so zmagale Slovenke. Na učiteljišču je v svoj »program« vključila tudi prizadevanja za boljši položaj »svojega spola«. S sošolkami je razpravljala o pomenu poklicne izobrazbe, saj zagotavlja ne le finančno neodvisnost, ampak tudi enakopravnejši odnos med zakonskima partnerjema, spraševala se je, kako lahko nevedna in zaostala mati ustrezno vzgoji svoje otroke. V času, ko naj bi bila ženska predvsem »varuhinja domačega ognjišča«, profesorji nad njenimi idejami seveda niso bili navdušeni.

»Pravo« življenje pa je spoznala šele potem, ko se je zaposlila kot učiteljica. Stalne službe brez zvez in poznanstev ni mogla dobiti. Zato je več let poučevala za določen čas – danes bi rekli, da je bila »prekarka« – v majhnih osnovnih šolah v okolici Ljubljane. Osupnile so jo pogosto strašljivo slabe materialne razmere učiteljstva, katerega preživetje je bilo povsem odvisno od lokalnih oblastnikov, civilnih in cerkvenih. Spoznala je, da so Cankarjevi Hlapci še kako realistična literatura! Ni se uklonila in tako v začetku leta 1917 ostala brez službe. Zaradi protiavstrijskega prepričanja, ki je bilo v času prve svetovne vojne še posebej nevarno, se je morala odpovedati učiteljskemu poklicu. Zaposlila se je v Jadranski banki, kjer se je srečala s skorumpiranimi finančniki. Potem se je vojna končala in Slovenke in Slovenci so se znašli v novi – jugoslovanski državi pod žezlom srbske vladarske dinastije. Banka, v kateri je bila zaposlena, se je po priključitvi nekaterih tovarn preimenovala v Strojne tovarne in livarne d.d. v Ljubljani. Angela Vode je bila premeščena v zvonarski oddelek in ugotovila, da so novi lastniki še bolj brezvestni od starih, delavci pa še bolj brezpravni. Sodelovala je pri organizaciji skupne stavke uradništva in delavstva. Po tem  so razmere v tovarni postale zanjo nevzdržne, zato je leta 1919 sprejela službo tajnice socialdemokratske stranke. Za vključitev v stranko se ni zlahka odločila. Nad slovensko socialdemokracijo ni bila preveč navdušena, zgolj materialistično pojmovanje človeka je ocenila kot »mrtvaško hladno in brezdušno«. Ravnanje pripadnikov katoliškega tabora se ji je zdelo še bolj nesprejemljivo. Iz njihovega časopisja je razbirala le nestrpnost do drugače mislečih, nekateri voditelji pa naj bi bili pripravljeni za določene ugodnosti prodati celo narodno samobitnost. Še slabše mnenje je imela o liberalcih, ki naj bi bili v socialnih, gospodarskih in političnih vprašanjih še bolj nazadnjaški, zlasti pa jo je motila njihova brezbrižnost do nacionalnega vprašanja. Ker boljše možnosti ni videla, se je kljub vsemu odločila za socialdemokrate. Po razcepu v stranki se je priključila komunistom, misleč, da si najbolj prizadevajo za delavske koristi. Zgolj s političnim delom se ni mogla preživljati, zato je začela z zasebnim študijem zdravstvene pedagogike. Hospitirala je v Pragi, Berlinu in na Dunaju. Leta 1921 je v Ljubljani opravila specialistični izpit za učenje otrok s posebnimi potrebami in se zaposlila na tedanji »pomožni šoli« v Ljubljani (predhodnica današnje osnovne šole s prilagojenim programom  Janeza Levca), kjer je poučevala do januarja 1944. Prispevke o svojem delu je objavljala v tedanjih pedagoških revijah, dejavna pa je bila tudi v učiteljskih strokovnih organizacijah. Zavzemala se je za enakopravnost učiteljic z njihovimi moškimi sodelavci, spodbujala narodno obrambno delo, organizirala pomoč revnim družinam.

Angela Vode sicer ni bila socialna delavka v današnjem smislu, saj jih takrat pri nas še ni bilo. Spremljala pa je dogajanje v svetu in v tedanjem Ženskem svetu objavljala prispevke o pionirkah socialnega dela v zahodni Evropi in ZDA, pa tudi sama se je, najsi je bila v vlogi politične delavke ali pa učiteljice, borila za odpravo socialnih krivic, še posebej tistih, ki so prizadele ženske. Zato se je vključila v tedaj zelo živahni svet ženskih društev. Kot komunistka sicer ni oporekala marksističnemu stališču, da je žensko vprašanje le del splošnega socialnega vprašanja, a je menila, da do cilja ne vodi le ena pot. Zavedala se je tudi nujnosti humanitarnega dela in je cenila ljudi, ki so ga opravljali, čeprav je pri tem večkrat prišla v spor z nekaterimi sopotniki iz socialističnih vrst: »Poznala sem nekatere, ki so bili mnenja, da je vse humanitarno delo škodljivo, ker zavira revolucionarno razpoloženje ljudstva, češ, čim bolj bodo ljudje lačni, tem prej se bodo uprli. Tisti, ki so sami trpeli lakoto, zlasti pa njihovi otroci, pa niso bili tega mnenja…« (Vode, 2000, str. 133).  S socialno problematiko je bilo posebej povezano vprašanje, ki je zadevalo samo ženske – vprašanje splava, tedaj dovoljenega le iz zdravstvenih razlogov. Svoje izkušnje je takole opisala: »Gospodarska kriza in brezposelnost sta imeli najhujše posledice zlasti za delavsko družino. V tistem času je bilo v teh družinah rojstvo otroka prava nesreča. Kaj početi z njim, v kaj ga zaviti, kam ga položiti? Bila sem v tistem času enkrat v Trbovljah, pa sem videla toliko bede, toliko obupa, ki je prehajal že v letargijo, v brezčutnost, da mi je bilo najteže spričo nemočnosti nasproti tej bedi. Najbolj me je prizadel pogled na nosečo deklico in njeno mater, ki je sama pričakovala otroka. Saj morda onidve nista to tako strašno občutili kot jaz, ker sta že otopeli… »Odpravite plod,« sem jima svetovala. »Kako, kdo bo hotel to storiti?« »Da, kdo bo hotel to storiti? Saj so bili, ki so to delali, a za drag denar. Onidve pa…. Saj nimata, sami ne vesta, kako in kaj. No, kaj morem pomagati? Lahko napravimo zbirko. (Morda smo jo napravile, kot že tolikokrat.) Toda saj primer ni bil osamljen. A zakon ne dovoljuje. Treba ga je spremeniti« (Vode, 2000, str. 158-159). Za svoje načrte sicer ni  uspela pridobiti prav veliko članic ženskih društev, a so nekatere kljub temu organizirale odmevno zborovanje. Ena od govornic je bila tudi Angela Vode. Poudarila je, da se »zdravstvene indikacije lahko poslužijo samo premožnejše ženske, ki lahko plačajo zdravnika, pa jim prekine nosečnost zaradi bolezni, medtem ko mati, ki nima sredstev, mora roditi. Odtod bogate družine lahko same regulirajo število družinskih članov, medtem ko si revne ne morejo pomagati, čeprav nimajo otrok s čim hraniti. Zato naj se zakon spremeni v toliko, odnosno dopolni, da bodo tudi socialne razmere vzrok za prekinitev nosečnosti« (Vode, 2000, str. 159-160). Zborovanje je uspelo, sprejeta je bila resolucija, naslednje dni pa »je bil ogenj v strehi«. »Klerikalke« naj bi »ves teden besnele in kuhale napad na zborovalke«. Angela Vode je bila zaradi svojega poklica še posebej »na udaru«, češ »kako da trpi oblast »take« učiteljice v prosvetni službi, ki kvarijo našo mladino« (Vode, 2000, str. 160). Odgovorila jim je z vprašanjem: »Zakaj imate pa vi samo enega otroka?« (Vode, 2000, str. 160). Odgovora ni dobila. 

Veliko nastopala na najrazličnejših zborovanjih in prireditvah v vseh predelih Jugoslavije in tudi izven njenih meja. Predavala je predvsem o vlogi žensk v družinskem, političnem, gospodarskem in kulturnem življenju, pri čemer je ob vsaki priliki opozarjala na nevarnosti napredujočega nacizma in fašizma, o delu učiteljic in o problematiki z njenega ožjega strokovnega področja – o delu z otroki s posebnimi potrebami. Ob tem je ugotovila, da ženske, bolj kot politična vprašanja in zgodovinski dogodki, zanima usoda »njihovega spola«, še zlasti v odnosu do moža in otrok. Tako je napisala knjigo Žena v sedanji družbi, v kateri je prikazala razvoj družbenega položaja žensk skozi stoletja. Nasprotovanje fašističnim pogledom je obrazložila v delu Fašizem in žena, največ pozornosti pa je nedvomno vzbudilo delo Spol in usoda v dveh delih. V prvem je skušala prikazati razlike v usodi moškega in ženske v različnih življenjskih obdobjih. Opozorila je na nespremenljive naravne danosti in na sociološke dejavnike. Ta del je bil kar dobro sprejet. Povsem drugače pa je bilo z drugim delom, v katerem je spregovorila o zakonski zvezi. Izhajala je iz marksistične teorije o tem, da se je moževa nadoblast v zakonu oblikovala ob pojavu zasebne lastnine in razredne družbe. Neusmiljeno je razkrinkala vso dvoličnost tedanje »meščanske družbe«, ki je po eni strani govorila o »svetosti zakona«, po drugi pa dopuščala sklepanje zakonov iz koristoljubja, prostitucijo, kruto ravnanje z nezakonskimi materami in njihovimi otroki itd., ter izrazila vero v lepšo bodočnost obeh spolov v socialno pravičnejši družbi. Sledil je brutalen, prostaški napad nekaterih katoliško usmerjenih časopisov, ki so ji očitali zavzemanje za »skupinske paritvene zakone«, in za »svobodno ljubezen« po vzoru »boljševiške Rusije«. Pravico je skušala najti na sodišču, a brez uspeha.

V tistem času  je  prišla še v en spor, tokrat s svojimi partijskimi tovariši. Kljub temu, da partijskega dela ni vedno povsem razumela, da so se ji zdeli ukazi, ki so prihajali iz Moskve večkrat neživljenjski in v slovenskem okolju neizvedljivi, je vseeno ostala članica slovenske komunistične partije vse do leta 1939. Po sklenitvi pakta med Hitlerjem in Stalinom so morali namreč tudi slovenski komunisti spremeniti način dotedanjega dela. Angela Vode, nekakšna »ilegalna« komunistka, ki je bila zadolžena za uveljavljanje partijskih  idej v legalnih organizacijah, pa se ni hotela odpovedati protinacističnemu delovanju. In je bila izključena iz partije. Po začetku vojne je kljub temu sodelovala v Osvobodilni fronti in bila kot predstavnica Jugoslovanske ženske zveze celo vključena v njen vrhovni plenum. Decembra 1941 se je dokončno razšla s komunisti in se posvetila humanitarnemu delu.

Oba predvojna spora sta imela daljnosežne posledice. V vojnih letih jo je najprej doletelo  maščevanje iz katoliškega tabora. Takole ga je predstavila: »Gonjo proti meni so klerikalci zaključili med vojno s tem, da so me poslali v nemško taborišče Ravensbrück. Že prej so se vrstili name napadi ob raznih prilikah, včasih indirektni, pozneje pa direktni. To je bilo mislim da trikrat na protikomunističnih predavanjih, katerih udeležba je bila obvezna. Moje klerikalne koleginje so mi posebej prinesle podpisat vabilo na predavanje. Po uvodnih besedah strankarskega mladiča se je začel napad na komunistične ženske, nato pa name poimensko in takoj je prišla vrsto moja knjiga. Govornik je bljuval žveplo in ogenj name, moje spoštovane koleginje pa so ploskale, ploskale. Vsi so gledali name« (Vode, 2000, str. 197). Sledil je napad časopisa Slovenski dom, v katerem je 29. I. 1944 izšel članek z naslovom Vloga in usoda ženske v rdeči revoluciji. V njem je bila predstavljena kot ena izmed »rdečih emancipirank«, ki s propagiranjem enakopravnosti spolov tlakuje ženskam pot v partizane in naprej v komunistično »brezno«, kamor ji sledijo ženske, »ki so zatajile svoje naravno poslanstvo« in ki celo zagovarjajo »belo kugo in zakonito odpravo plodu – danes največji narodni greh«. Čez tri dni je bila aretirana, čez teden pa odpeljana v nemško taborišče Ravensbrück. Zgolj po srečnem naključju je ne le preživela, ampak bila čez osem mesecev tudi izpuščena.

Komunistično maščevanje je bilo dolgotrajnejše in veliko bolj boleče, saj je prišlo s strani nekdanjih tovarišev, celo osebnih prijateljev. Po vojni se je lahko ponovno zaposlila na »pomožni šoli«, a ne za dolgo. Poleti 1947 je bila na t. i. Nagodetovem procesu obtožena protidržavnega delovanja in vohunstva ter obsojena na 20 let strogega zapora. Leta 1953 je bila pomiloščena in izpuščena iz zapora. Odtlej ji je bilo onemogočeno vsakršno javno delo. Objavljenih je bilo le nekaj njenih prevodov literarnih del iz svetovne literature. Leta 1958 je dobila zaposlitev kot tajnica na obrtni šoli oblačilne stroke v Ljubljani, v letu 1960 je bila upokojena, potem pa namerno pozabljena in izobčena iz javnega življenja vse do začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je lahko nastopila na radijski oddaji in dala intervju za Novo revijo. Umrla je leta 1985, aprila 1991 pa je bila zanjo tako usodna sodba iz leta 1947 razveljavljena.  

V samostojni Sloveniji je Angela Vode dobila zasluženo pozornost. Maja 1999 je Slovenska matica organizirala simpozij o njenem življenju in delu, v letih 1998-2000 so pri založbi Krtina izšle tri knjige njenih zbranih del, potem pa še cela vrsta prispevkov v različnih zbornikih, časopisih in revijah. Leta 2004 je Alenka Puhar pod naslovom Skriti spomin objavila še spominske zapise, ki jih je Vodetova pisala skrivaj in v katerih je razkrila kritične poglede na slovensko in jugoslovansko družbo socialistične dobe. Po knjigi je bil posnet tudi film z enakim naslovom; v letu 2009 ga je predvajala Televizija Slovenije. Skriti spomin sicer vsebuje krajši prikaz Angelinih dejavnih let, v filmu pa ta del njenega življenja spolzi mimo, kot bežna slika. Zato ni preveč čudno, da se je, vsaj nepoznavalcem njenega dela, vtisnila v spomin kot ženska izmučenega obraza v ponošenih oblačilih, ločena od sveta za rešetkami jugoslovanskih komunističnih zaporov. Ne morem si kaj, da se ne bi vedno znova spraševala, bi bila ona takšno podobo zadovoljna?

Spominjam se, kako mi je tedaj še najstniška hčerka ene od prijateljic rekla: »Fajn, samo kje je pa prvi del?« Skritemu spominu nikakor ne oporekam vrednosti, mislim pa, da bi si Angela Vode zaslužila še en film! Še kdo misli tako?

Vir: Vode, A. (2000). Zbrana dela Angele Vode. Spomin in pozaba. 3. knjiga. Krtina, Ljubljana.

Slika: Angela Vode, Delo, 14. maj 1998, Književni listi.

Vir: Vode, A. (1998). Zbrana dela Angele Vode. Spol in upor. 1. knjiga. Krtina, Ljubljana. str. 89.

30. 12. 2021

Jelka Zorn

V raziskovalnem projektu analiziramo medijske članke zadnjega desetletja (med letoma 2011 in 2021), ki so povezani z delom socialnih delavk in delavcev, in veliko povedo o razmerju socialnega dela do družbe, in javni podobi socialnega dela.

»Otroci, ki jih zapiramo« je naslov članka z dne 1.9.2012 avtorja Uroša Škerla Krambergerja v časopisu Dnevnik. Sestavek se nanaša na otroke iz Afganistana in drugih držav, ki jih je policija zaprla v center za tujce (zapor za migrante). Iz tega in drugih člankov o življenjskih razmerah beguncev istega avtorja je razvidna odsotnost socialnega dela v problematiki. Če je bilo v času socializma, kot zapiše Darja Zaviršek (2006), socialno delo opredeljeno kot stroka, ki uresničuje cilje socialne politike (z današnje perspektive bi dodali, da na račun strokovne avtonomije), je po prelomnem obdobju 1991/92 postala ne le podaljšek socialne politike, temveč nevidna sodelavka pri nadzoru priseljevanja.

Z drugimi besedami, javno pooblastilo socialnih delavk, zagotavljati »korist otroka«, je podrejeno delitvam prebivalstva, kot jih opredeljuje zakonodaja, in izvaja ministrstvo za notranje zadeve. Medtem ko policija fizično razvršča ljudi na mejah in administrativno odloča o statusih ljudi v državi, socialne delavke policijskih delitev večinoma ne postavljajo pod vprašaj. Čeprav se zdi, da potiskanja (pushbacks[1]) na mejah niso povezani s socialnim delom, saj socialne delavke ne stojimo na mejah, pa ni mogoče spregledati sodelovanja pri strukturnem nasilju nad migranti (rasizmu, onemogočanju pravice do pravic, ali kakor koli že poimenujemo deprivacijo statusov in pripadnosti).

V članku lahko preberemo podatek, da je bilo leta 2010 v centru za tujce zaprtih šestindvajset mladoletnikov brez spremstva; leta 2011 dvanajst; najnovejše policijske statistike pa kažejo še večje razčlovečenje, saj so leta 2021 pridržali 241 otrok brez spremstva odrasle osebe (Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije. Policija 2022). V Dnevnikovem članku izpred desetih let je takratni direktor CSD Moste Polje, Marjan Vončina povedal, da druge institucije kot centra za tujce (tj. zapora za migrante) niso uspeli najti, saj so bile povsod kapacitete zasedene. »Ko smo iskali namestitve drugje, smo bili neuspešni. Nihče nam ni dal soglasja,« je povedal. Niso jih sprejeli ne krizni centri ne vzgojni zavodi. Oboji pri sprejemu mladoletnikov upoštevajo določene kriterije, pa tudi vrstni red (Škerl Kramberger 2012).

Vendar, če bi bila zasedenost namestitvenih kapacitet edina težava, februarja 2016 v dijaškem domu v Kranju ne bi zavrnili bivanja šestim begunskim otrokom, mlajšim od 15 let. Njihovemu prihodu so se uprli tako nekateri starši dijakinj in dijakov kot tudi učiteljice in učitelji gimnazije Franceta Prešerna[2] (Škerl Kramberger 2016; Košir 2016). Tako izključevanje se vleče najmanj od izbrisa leta 1992 dalje: takrat so otroci izbrisanih staršev ostali brez otroškega dodatka in subvencionirane malice.

Zapiranje v center za tujce, onemogočanje bivanja v dijaškem domu Kranj, opuščanje skrbi za otroke izbrisanih staršev so primeri neposrednega nasilja. Pogosteje kot v neposrednem nasilju so socialne službe, zlasti vladne, udeležene v strukturnem nasilju. Čeprav se je v osamosvojitvenem obdobju poudarjalo pomen varovanja človekovih pravic, demokracije in vladavine prava, izbris več kot 25.000 ljudi iz registra stalnega prebivalstva kaže nasprotno. Izbrisani so bili »test« človekovih pravic in vladavine prava: po izbrisu so se lahko sklicevali le še na človekove pravice; njihova ilegalizacija je bila institucionalizirana in vsaka naslednja vlada je stanje protiustavnosti bolj ali manj ohranjala. Kljub ustavnima odločbama leta 1999 in 2003 in razsodbi Evropskega sodišča za človekove pravice leta 2012, se je predsednik države Borut Pahor šele leta 2022, tri desetletja po izbrisu, opravičil izbrisanim v svojem imenu in v imenu države. Opravičilo naj bi vzpodbudilo globoko družbeno refleksijo, tako ki bi se odrazila v zgodovinopisju in večji občutljivosti za nesprejemljivost rasizma in drugega državnega nasilja nad ljudmi.

Kot je procese izključevanja kritično reflektirala ena od socialnih delavk, s katero smo se v okviru projekta pogovarjali, se socialne službe z izbrisom in izbrisanimi niso ukvarjale: »To je populacija, ki je bila nevidna, in je tudi nismo iskali. Vsaj jaz se ne spomnim, da bi jo nagovorili.« Enako je povedala za današnje obdobje: »Mi se tudi danes z migranti ne ukvarjamo, jih ne vidimo. To je zelo podobna zgodba. Sodelujemo postopkovno, vsebinsko pa ne. Ne vidimo jih, oziroma ne vidimo njihovih težav.«

Čeprav so danes uradno mladoletni prosilci za azil nastanjeni v dijaškem domu v Postojni, pa to ni spodkopalo zapiranja otrok, ki v Sloveniji nimajo statusa ali vloge za mednarodno zaščito. Leta 2021 so v Centru za tujce pridržali 2.367 oseb, med njimi 390 otrok, 241 brez spremstva odrasle osebe (Ministrstvo za notranje zadeve, Policija 2022). V dijaškem domu je nastanjena le tista peščica otrok brez spremstva odrasle osebe, ki jim uspe priti v Slovenijo in podati vlogo za mednarodno zaščito. Večino otrok in odraslih policisti na slovensko-hrvaški meji potisnejo nazaj na Hrvaško, hrvaška policija pa z uporabo poniževanja in fizičnega nasilja dalje v Bosno in Hercegovino. Več organizacij za spoštovanje človekovih pravic, tudi slovensko Vrhovno sodišče je taka potiskanja obsodilo kot nelegalna, torej v nasprotju z mednarodnim pravom (Škerl Kramberger, 2021). Enako kot danes migranti, pa naj gre za odrasle ali otroke, so bili nekdaj izključeni in za socialno delo nevidni izbrisani[3].

Novembra 1992 je bila sprejeta novela Zakona o socialnem varstvu (Ur. l. RS 54/92), ki predstavlja del dokumentacije, na podlagi katere so centri za socialno delo udejanjali izbris. Ta zakon je v svojem 5. členu določil, da so upravičenci po omenjenem zakonu državljani in tujci, ki imajo dovoljenje za stalno prebivanje v Sloveniji. S tem je izključil tako izbrisane kot begunce brez statusa in prebivalce z dovoljenjem za začasno prebivanje. Za razliko od te novele, predhodni »socialistični« Zakon o socialnem skrbstvu (Ur. l. SRS 35/79) upravičenosti do socialne pomoči ni pogojeval z osebnim pravnim statusom[4].

128. člen omenjene novele Zakona o socialnem varstvu je natančneje opredelil tudi policijsko vlogo centrov za socialno delo: »Centri za socialno delo so dolžni v roku treh mesecev od uveljavitve tega zakona po uradni dolžnosti ugotoviti, ali upravičenci, ki so družbeno denarno pomoč prejeli po dosedanjih predpisih, izpolnjujejo pogoje za dodelitev dajatev po tem zakonu.« Podobno je Zakon o družinskih prejemkih (Ur. l. RS 65/93, sprejet novembra 1993) v svojem 25. členu določil, da ima pravico do pomoči za opremo novorojenca mati s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji. To je pomenilo, da ženske, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva in so rodile po letu 1993, niso dobile te pomoči, pa čeprav so bile zaposlene in zdravstveno zavarovane v Sloveniji.

Če izbris »prevedemo« v bolj univerzalno terminologijo in povežemo z današnjimi procesi izključevanja, dobimo nekaj med izbrisom in pushbackom: push-away in look-away. Torej: če policisti fizično potiskajo ljudi nazaj na Hrvaško ter odrasle in otroke zapirajo v Center za tujce, pa vladne socialne službe ljudi »ne vidijo«. V luči razumevanja izbrisa, predvsem dejstva, da so javne institucije izbris najmanj desetletje reproducirale, zapiranje otrok v center za tujce žal ni presenečenje, ampak le nadaljevanje procesa zamejevanja (bordering) odrinjenih skupin ljudi od večinskega prebivalstva, dostopa do javnih storitev in pravic. Pri tem ne gre le za »slepoto« socialnih služb, temveč za sistemsko slepoto. Ta sistemska slepota je podrejanje policijski logiki, ki jo vsiljuje država oziroma vsakokratna politična oblast, socialne delavke pa tudi danes, v dvojni vlogi – podpore ljudem in uresničevanja javnih pooblastil ali socialne politike, ne dvignejo glasu proti »sistemski slepoti«. Ko javne institucije delujejo v nasprotju s svojimi strokovnimi in etičnimi načeli enakosti in solidarnosti, govorimo o tem, da se, v tem primeru, podrejajo policijski logiki.

Literatura in viri:

Border Violence Monitoring Network (b.d.): dostopno na https://www.borderviolence.eu/

Kogovšek, Neža in druge (2010): Brazgotine izbrisa. Prispevek h kritičnemu razumevanju izbrisa iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije. Ljubljana: Mirovni inštitut.

Košir, Izak (2016) Šest otrok preveč, Mladina 23.2.2016, dostopno na https://www.mladina.si/172723/sest-otrok-prevec/

Škerl Kramberger, Uroš (2016): Begunska histerija: Zaradi šestih begunskih otrok upor ljudstva v Kranju, Dnevnik 23.2.2016, dostopno na https://www.dnevnik.si/1042730579/slovenija/begunska-histerija-zaradi-sestih-begunskih-otrok-upor-ljudstva-v-kranju

Škerl Kramberger, Uroš (2021): Prelomna sodba: Slovenija mora sprejeti Kamerunca, Dnevnik 28.8.2021, dostopno na https://www.dnevnik.si/1042971911

Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije. Policija (2022): https://www.policija.si/o-slovenski-policiji/organiziranost/generalna-policijska-uprava/uprava-uniformirane-policije/center-za-tujce/statistika-ct

Zaviršek, Darja (2006): Spol in profesionalizacija socialnega dela v socializmu: primerjalna analiza. V: Darja Zaviršek in Vesna Leskošek (ur.). Zgodovina socialnega dela v Sloveniji: med družbenimi gibanji in političnimi sistemi. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo, str. 15-38.

Zorn, Jelka (2021): Nasilne meje, varnostnizacija in kriminalizacija solidarnosti. Socialno delo 60(2): 167-180.

---

[1] Pushback je izraz, ki opredeljuje nelegalno policijsko potiskanje iskalcev zaščite iz države in s tem onemogočanje pravice do azila. Slovenska policija potiska ljudi na Hrvaško, hrvaška policija pa v Bosno in Hercegovino. Begunci naj bi ostali na zunanjih mejah EU. Hrvaška policija je znana po fizičnem nasilju nad ljudmi na poti, obe, tako slovenska kot hrvaška, pa migrante in migrantke, tudi če so med njimi otroci, sistematično ponižujeta in ustrahujeta (Border Violence Monitoring Network, b.d.; Zorn 2021).

[2] 24 učiteljev in učiteljic je podpisalo peticijo proti njihovi namestitvi.

[3] Izbrisani so protirasistično gibanje, ki je leta 2002 protiustavni odvzem pravic poimenovalo »izbris« in skladno s tem sebe kot »izbrisani« (več o poimenovanju in aktivizmu izbrisanih glej Kogovšek in druge, 2010).

[4] Zakon o socialnem skrbstvu iz leta 1979 govori o ogroženih posameznikih, družinah, delovnih ljudeh, občanih ter uporabnikih storitev in programov.

14. 12. 2021

Sara Pistotnik

Socialno varstvo dandanes jemljemo kot temeljni del socialne države; sodobna organizacija socialnih služb se nam vse prepogosto zdi samoumevna. Ker pa smo v zadnjih desetletjih priče ponovni transformaciji polja socialnega varstva, se velja spomniti, kako je nastala struktura socialnih služb v Sloveniji.

Ena od pomembnih akterk, ki je v 50. letih 20. stoletja oblikovala področje socialnega varstva in kasneje socialnega dela, je bila Nika Arko. Članica Osvobodilne fronte, po 2. svetovni vojni ena prvih diplomantk prava, je bila med letoma 1949 in 1951 urednica Naše žene, nato je postala sekretarka za socialno varstvo Ljudske republike Slovenije (LRS), kasneje pa profesorica na Višji šoli za socialno delo, ki je bila ustanovljena leta 1955 tudi na njeno pobudo (S.M., 2014). V drugi polovici 50. let, ko je bila sekretarka za socialno varstvo, je napisala več prispevkov o razvoju organizacije socialnih služb v tedanji LRS, ki so bili objavljeni v strokovni reviji Medicinska sestra na terenu[1]. Na podlagi dveh njenih besedil bom predstavila nekaj vidikov razvoja socialnega varstva iz časa, ko je bila v povojnem obdobju socialna služba, kot pravi Arko (1957: 53), »… popolnoma na novo vzpostavljena, saj v stari Jugoslaviji o socialni službi v modernem smislu sploh ne moremo govoriti«.

Za začetek si oglejmo, kako je Nika Arko umestila polje delovanja socialnih služb. Socialno politiko je opredelila kot »… dejavnost družbe in njenih organizacij, ki teži za tem, da izboljša razmere širokim delovnim množicam. … V širšem smislu zajema socialna politika vse, kar izboljšuje življenjski standard, posebej pa še skrb za materialno blaginjo delovnih ljudi« (1957: 53). Obenem je zapisala, da v tedanji družbeni ureditvi socialno varstvo izhaja iz drugih osnov kot v kapitalističnih deželah, »… kjer jih k temu sili gospodarski račun in pritisk delavskega razreda. Pri nas izhaja iz osnovnega socialističnega načela, ki je skrb za človeka, njegovo srečo in zadovoljstvo« (1956: 51).

Po 2. svetovni vojni je bila prva naloga novega socialnega varstva skrb za žrtve vojnega nasilja (sirote, osebe s hendikepom, družine »brez hranilcev« itn.), druga pa reševanje socialnih vprašanj, ki so izhajala iz predvojnega kapitalističnega izkoriščanja. Ker je bil cilj socialnega varstva odprava družbenih problemov, zvezanih z delovanjem kapitalizma, naj bi po besedah Nike Arko tedaj prevladovalo stališče, »… da bo z rešitvijo teh nalog v socialistični družbeni ureditvi socialna služba nepotrebna, da bo z rešitvijo gori postavljenih nalog polagoma odmrla« (1957: 53)«.

Kot je v svojih analizah zgodovine socialnega dela pri nas zapisala že Darja Zaviršek (2005, 2006), je bilo to stališče prisotno v večini novih socialističnih držav. Vendar je v Jugoslaviji kmalu prišlo do obratnega razvoja, saj se je postopoma začel razvoj socialističnega socialnega dela kot stroke, kasneje pa tudi kot znanstvene discipline. Tako je denimo že Nika Arko zapisala, da se stališče o socialistični ureditvi kot jamstvu za zmanjševanje socialnih problemov spreminja, saj je hitro postajalo očitno, da tudi socializem prinaša probleme: »V današnji etapi se služba socialnega varstva orientira in išče novo vsebino dela, da bo zajela vse one probleme, ki izhajajo in nastajajo iz naše družbene stvarnosti, ki nastajajo zaradi našega naglega razvoja industrije, novih industrijskih naselij, notranje migracije prebivalstva iz vasi v mesta. Tu se postavlja cela vrsta novih problemov« (1957: 53). Posebej jo je zanimala struktura družin, ki je izšla iz razpada tradicionalne patriarhalne družine zaradi zaposlovanja žensk in njihovega javnega udejstvovanja, s čimer je varstvo otrok postajalo vse bolj družbena skrb. Arko je tako razumela, da naloge socialnega varstva niso vedno enake, ampak so »pogojene v družbeni ureditvi in so prav tako v raznih državah v raznih obdobjih različne« (Arko 1957: 53). Zato je zatrdila: »… ni govora, da socialna služba v socialistični družbeni ureditvi nima mesta, nasprotno, dati ji je treba pravo mesto, jo okrepiti in razvijati naprej« (prav tam: 54).

Razvoj ustanov socialnega skrbstva je zaznamovala postopna decentralizacija socialnih služb v 50. letih 20. stoletja, ko so bile z Zakonom o pristojnosti občinskih in okrajnih ljudskih odborov skorajda vse naloge socialnega varstva prenešene na občinske ljudske odbore, torej na raven občinskih upravnih organov. V njihovo pristojnost so tedaj prešle vse naloge, ki so jih določali Zakon o skrbništvu, Zakon o razmerju med starši in otroki in Zakon o posvojitvi. Postali so tudi instanca za izplačevanje oskrbnin za osebe brez svojcev oziroma kadar ti niso imeli sredstev, kot obrazlaga Arko (1957: 55): »… dajanje denarne pomoči po posebnih predpisih (žrtve fašističnega nasilja, družine kadrovcev[2] in splošne socialne pomoči). V občinsko pristojnost so bile prenesene tudi mnoge ustanove za otroke, mladino in odrasle osebe. … Poleg teh pa spada v pristojnost občine tudi terensko delo, skratka vsa kurativna in preventivna dejavnost, to je individualno socialno delo, socialna akcija in skupinsko socialno delo. Občina je torej [postala] pristojna za večino poslov, ki zadevajo varstvo družine, varstvo odraslih oseb in socialno preventivo«.

Občinam nadrejeni okrajni sveti za socialno varstvo so sicer vodili socialno politiko na ravni nalog, ki so po obsegu in pomenu presegale občinski okvir, izvajali nadzor in koordinirali delo posameznih občin, a večinoma niso prevzemali neposrednega dela socialnih služb. Podobno velja za organe na republiški ravni, ko se je z novo ustavno ureditvijo leta 1953 utrdila vloga sveta za ljudsko zdravstvo in socialno politiko, za katerega je Zakon o državni upravi iz leta 1956 predvidel dva sveta: Svet za zdravstvo in Svet za socialno varstvo LRS.

Prispevek Nike Arko iz leta 1957, ko je bila sekretarka Sveta za socialno varstvo LRS, je izjemno pomemben, saj je v njem ob predstavitvi organizacije socialnih služb navedla tudi nekaj njihovih slabosti, ki jih je bilo po njenem mnenju nujno nasloviti. Kot največjo je izpostavila umeščenost v državno upravo, zaradi česar je bila metoda njihovega dela predvsem administrativna. Zapisala je, da se njihovi uslužbenci »… smatrajo za administrativne moči, ki se ob vsakem zmanjševanju upravnega aparata najprej črtajo prav na tem sektorju. Zelo pogosto se kader, ki dela na tem področju, menjava. Skratka, ne obravnava se kot strokovni, temveč samo kot administrativni kader in je temu primerno tudi plačan« (prav tam: 57).

Opazila je tudi težave v načinu delovanja socialnih služb, kjer več uslužbencev dela v istem prostoru. Vprašala se je: »Kako naj stranka obravnava svoje dostikrat zelo boleče in delikatne zadeve vpričo drugih ljudi! Pa tudi uslužbenec sam se ne more ob takšnih okolnostih poglobiti v probleme. Naši uslužbenci so se na te razmere navadili in zato uporabljajo pri svojem delu največkrat zgolj administrativne metode« (prav tam).

Kot zadnjo pomanjkljivost organizacije socialnih služb je omenila obravnavo individualnih problemov na nestrokoven način, saj so bili uslužbenci laiki. To je vodilo v preobremenjenost služb, ki ne zmorejo dobro voditi socialnega varstva, obenem pa je uporabnikom takšno delo pogosto škodilo, namesto da bi jim koristilo. Zapisala je: »Še enkrat poudarjam, da ima družbeno upravljanje v socialni službi zelo pomembno vlogo, vendar pa predvsem na področju preventive in v načelnem usmerjanju socialnega varstva in socialne službe. Individualne socialne primere pa morajo reševati strokovno posebej za to usposobljeni ljudje« (prav tam).

Ti poudarki so še posebej zanimivi, ker tako v teh težavak kot v nadaljevanju besedila, v katerem je podala možne rešitve, zlahka uzremo prav podobne jedrne problematike, s katerimi se ukvarjamo še danes. Gede v administracijo potopljenih socialnih služb je predlagala ločitev upravnih organov od socialnega dela. Natančneje, precej previdno je predlagala ustanovitev centrov za socialno delo kot posebnih ustanov na občinski ravni, ki bi jih vodili izkušeni socialni delavci, in ki bi se osredotočali predvsem na reševanje individualnih primerov. Hkrati je naslovila tudi težave z usposobljenostjo kadra, pri čemer je poudarila, da se je ravno za izboljševanje strokovnosti delavcev na področju socialnega varstva leta 1955 ustanovila Šola za socialne delavce. Vendar ta v letu 1957 še ni imela statusa višje šole, kar je po svojem programu bila, obenem pa socialni delavci niso bili uvedeni v uslužbenski sistem nazivov in plač. Slednjič je poudarila nujnost znanstvenega raziskovanja in analiziranja socialnih problemov. Zapisala je: »Mi vsi, ki v socialni službi delamo, poznamo probleme, nimamo pa zbrane dokumentacije, in kadar naši oblastveni organi rešujejo te probleme, jih ne moremo podkrepiti z dokumentiranim gradivom. Zato moramo končno prenehati, lahko rečem, s primitivnim prikazovanjem socialnih vprašanj, in se lotiti znanstvene obdelave tega materiala« (Arko 1957: 63).

V navedkih iz besedil Nike Arko (1956 in 1957) prepoznamo njeno vizijo razvoja socialnega dela v Sloveniji. Zanjo je bila ključna vzpostavitev več različnih institucij, ki lahko vsaka na svojem področju usmerjajo socialno politiko na širši, znanstveno utemeljeni podlagi, a tudi nudijo individualno podporo, ki jo mora izvajati strokoven kader, torej izšolani socialni delavci. Njena razmišljanja so aktualna tudi v sedanjem času.

Viri:

Arko, Nika. Sveti na področju socialnega varstva – njihov pomen in naloge. Medicinska sestra na terenu, let. 3, št. 2, 1956, str. 49-54.

Arko, Nika. Organizacija socialne službe. Medicinska sestra na terenu, let. 4, št. 2, 1957, str. 53-64.

S.M. Za družino je ostala le nedelja. Jana, 16.12.2014.

Uredništvo. Uvodna beseda. Medicinska sestra na terenu, let. 1, št. 1, 1954, str. 1.

Zaviršek, Darja. »Ti jih boš naučila nekaj, ostalo bo naredil socializem!«: Zgodovina socialnega dela med leti 1945 in 1961. V: Darja Zaviršek (ur.), »Z diplomo mi je bilo lažje delat!«, Znanstveni zbornik ob 50. obletnici izobraževanja za socialno delo v Sloveniji. Fakulteta za socialno delo, Ljubljana, 2005.

Zaviršek, Darja. Nagovor o nujnosti socialnega: Javni nagovor ob praznovanju 50. obletnice izobraževanja za socialno delo, Unionska dvorana, Ljubljana, 30. november 2005. Socialno delo, let. 45, št. 1-2, 2006, str. 87-89.

---

[1] Medicinska sestra na terenu je bil »instruktorsko-informativni list socialne medicine, ki naj bi obenem bil glasnik socialne pediatrije, porodništva in ginekologije« (Uredništvo, 1954), namenjen medicinskim sestram v patronažni službi. Izhajal je med letoma 1954 in 1961.

[2] Kadrovec je bila oseba, ki je služila kadrovski rok, torej je kot vojaški obveznik določeno obdobje obvezno bivala v vojski.