Blog

Ob 8. marcu-mednarodnem dnevu žensk

8. marec 2022

Pavla Rapoša Tajnšek (upokojena predavateljica socialnega dela, poučevala na VŠSD in FSD  med 1972 in 2007)

Vsako leto se ob 8. marcu spomnim nekdanjih časov, ko je bil mednarodni praznik žensk še nekakšna dvoživka med socialističnimi pogledi na enakopravnosti žensk in med licemerjem, povezanim z likom žrtvujoče se cankarjanske matere. Ta nesrečna kombinacija mi nikoli ni bila pri srcu, seveda pa nisem hotela, niti mogla zavračati ganljivih čestitk, ki sta jih iz vrtca in osnovne šole prinašala otroka. 

Danes, ko se oziram predvsem nazaj, se spominjam že kar davnih časov, ko sem z modro pionirsko kapo, rdečo rutko in spomladanskimi šopki hodila okrog učiteljic in drugih “tovarišic” ter jim voščila za Mednarodni dan žena. Ta je sicer že takrat malce “dišal” po materinskem dnevu, predvsem pa sem sama že zgodaj dojela, da niti moja mama, niti druge ženske, ki sem jih poznala, niso tako enakopravne, kot naj bi bile. Zapostavljene so bile zlasti kmetice in tovarniške delavke, pa tudi drugim ženskam ni bilo lahko. A sem bila pri trinajstih, štirinajstih še prepričana, da bomo ženske z razvojem socialističnih družbenih odnosov nekega dne dejansko postale enakopravne.

Po letu 1958 sem kot novopečena petnajstletna gospodinja postala še bolj občutljiva za različne vidike ženske (ne)enakopravnosti. Moje takratne izkušnje so me utrdile v prepričanju, da nas bo do tja vodila zelo dolga, vijugava in negotova pot. Kot študentka sem sredi šestdesetih let v študentski reviji Tribuna objavila kritični članek ob 8.marcu, morda moj prvi članek sploh (žal ga ne hranim). Uperjen je bil proti licemerstvu in zlorabam praznika ter ženske (ne)enakopravnosti. Ko sem čez petnajst, morda dvajset let na tedanji šoli za socialno delo ob praznovanju 8.marca spregovorila o izvorih tega praznika, o Klari Zetkin, o dogodkih ob stavkah tekstilnih delavk v ZDA (1857) in v Rusiji (1917), naše sodelavke, zlasti mlajše, o zgodovini 8. marca niso veliko vedele. Nato so prišli časi, ko se je o 8. marcu govorilo bolj kot o reliktu komunizma, dokler ni nov val feminističnega gibanja ponovno opozoril na žensko (ne)enakopravnost, tako v ekonomiji in politiki kot na področjih, ki so bila v času moje mladosti večinoma v globoki temi: nasilje, spolne zlorabe.

Kot najstnica si nisem mogla predstavljati, da se bo za enakopravnost morala boriti tudi moja hči. Zdaj mi je kristalno jasno, koliko dela čaka tudi vnukinjo. Bo vsaj ona v tej borbi bolj prodorna in uspešna kot njene predhodnice? Se ji bosta na tej poti odločno in brez predsodkov pridružila njena brata, ki si s tem zaenkrat ne belita glave?

Iskreno upam, da se bodo naše vnukinje in pravnukinje bojevale skupaj z vnuki in pravnuki, za enakopravnost žensk in moških. Premorem celo toliko optimizma, da verjamem, da bodo pravnukinje in pravnuki sploh prišli, navkljub virusom, vojnam, eksistenčni ogroženosti, nesmiselnim delitvam, sprevračanju zgodovine in drugim norostim, ki nas obdajajo. Zato lahko ob mednarodnem prazniku žensk rečem le: Ne daj se, Lena! Ne daj se, Zala! Ne dajte se, hčerke, vnukinje in pravnukinje! Matere in babice vam stojimo ob strani.

Angela Vode – upornica z razlogom

31. 12. 2021

Mateja Jeraj

Angela Vode – učiteljica, defektologinja, publicistka, prevajalka, komunistka in feministka, upornica proti vsem enoumjem, diktaturam in totalitarizmom! Morda se motim, a se bojim, da je danes poznana predvsem kot žrtev komunistične represije v »Titovi« Jugoslaviji. Ko pa je bila vendar toliko več kot to!

»Spoznala« sem jo že pred kar nekaj desetletji. Nanjo me je opozorila kolegica, nekoč zaposlena v arhivu Inštituta za novejšo zgodovino, kamor je Vodetova davnega leta 1964 prinesla svoje spomine, v upanju, da bodo objavljeni. Tedanji recenzentom so se zdeli vredni hrambe, za objavo pa naj ne bi bili primerni. In tako ohranjeni so čakali na boljše čase. In jih dočakali. Pritegnili so bralke, pa tudi bralce. Kar se mene tiče, je bilo srečanje z njimi neke vrste »ljubezen na prve besede«. Videla sem inteligentno, radovedno in narodno zavedno deklico, ki se zgraža nad podcenjujočim odnosom nekaterih profesorjev do njenega spola, nadobudno mlado učiteljico, ki se noče ukloniti zahtevam podeželskega župnika, opazovala sem njen »sprehod« skozi sindikate, politične stranke in številna društva, v katerih je iskala prostor, kjer bi lahko kar najbolj pomagala vsem šibkim in nemočnim, spremljala sem njeno poklicno pot, ki jo je vodila od majhnih vaških šol in tovarniških prostorov do poklicnega dela defektologinje, učiteljice otrok s posebnimi potrebami, občudovala njen brezkompromisni upor proti vsem, ki so ji prepovedovali misliti s svojo glavo, sledila sem ji v nemško koncentracijsko taborišče in slutila, kaj je preživljala pozneje. Nadaljevanje spominov, neprizanesljivo kritičen prikaz povojne komunistične realnosti, je pisala skrivaj in ga hranila na varnih mestih.

Vsaka zgodba pa ima svoj začetek. In Angelina se je začela v obdobju, ko je bilo slovensko ozemlje vključeno v Avstro-ogrsko monarhijo, točneje leta 1892 v Ljubljani, ko se je železničarju Antonu in gospodinji Frančiški rodila nadobudna deklica. Že v osnovni šoli je pokazala, da nepravičnosti ne namerava ponižno sprejemati. Najprej je opazila, da se z nemškimi otroki lepše ravna kot s slovenskimi, da izhajajo iz bolj gosposkih in premožnejših družin. Pohod slovenskih učenk, okrašen z lipovimi listi, proti Nemkam, je bil njen prvi organiziran upor. Prišlo je do pretepa, v katerem so zmagale Slovenke. Na učiteljišču je v svoj »program« vključila tudi prizadevanja za boljši položaj »svojega spola«. S sošolkami je razpravljala o pomenu poklicne izobrazbe, saj zagotavlja ne le finančno neodvisnost, ampak tudi enakopravnejši odnos med zakonskima partnerjema, spraševala se je, kako lahko nevedna in zaostala mati ustrezno vzgoji svoje otroke. V času, ko naj bi bila ženska predvsem »varuhinja domačega ognjišča«, profesorji nad njenimi idejami seveda niso bili navdušeni.

»Pravo« življenje pa je spoznala šele potem, ko se je zaposlila kot učiteljica. Stalne službe brez zvez in poznanstev ni mogla dobiti. Zato je več let poučevala za določen čas – danes bi rekli, da je bila »prekarka« – v majhnih osnovnih šolah v okolici Ljubljane. Osupnile so jo pogosto strašljivo slabe materialne razmere učiteljstva, katerega preživetje je bilo povsem odvisno od lokalnih oblastnikov, civilnih in cerkvenih. Spoznala je, da so Cankarjevi Hlapci še kako realistična literatura! Ni se uklonila in tako v začetku leta 1917 ostala brez službe. Zaradi protiavstrijskega prepričanja, ki je bilo v času prve svetovne vojne še posebej nevarno, se je morala odpovedati učiteljskemu poklicu. Zaposlila se je v Jadranski banki, kjer se je srečala s skorumpiranimi finančniki. Potem se je vojna končala in Slovenke in Slovenci so se znašli v novi – jugoslovanski državi pod žezlom srbske vladarske dinastije. Banka, v kateri je bila zaposlena, se je po priključitvi nekaterih tovarn preimenovala v Strojne tovarne in livarne d.d. v Ljubljani. Angela Vode je bila premeščena v zvonarski oddelek in ugotovila, da so novi lastniki še bolj brezvestni od starih, delavci pa še bolj brezpravni. Sodelovala je pri organizaciji skupne stavke uradništva in delavstva. Po tem  so razmere v tovarni postale zanjo nevzdržne, zato je leta 1919 sprejela službo tajnice socialdemokratske stranke. Za vključitev v stranko se ni zlahka odločila. Nad slovensko socialdemokracijo ni bila preveč navdušena, zgolj materialistično pojmovanje človeka je ocenila kot »mrtvaško hladno in brezdušno«. Ravnanje pripadnikov katoliškega tabora se ji je zdelo še bolj nesprejemljivo. Iz njihovega časopisja je razbirala le nestrpnost do drugače mislečih, nekateri voditelji pa naj bi bili pripravljeni za določene ugodnosti prodati celo narodno samobitnost. Še slabše mnenje je imela o liberalcih, ki naj bi bili v socialnih, gospodarskih in političnih vprašanjih še bolj nazadnjaški, zlasti pa jo je motila njihova brezbrižnost do nacionalnega vprašanja. Ker boljše možnosti ni videla, se je kljub vsemu odločila za socialdemokrate. Po razcepu v stranki se je priključila komunistom, misleč, da si najbolj prizadevajo za delavske koristi. Zgolj s političnim delom se ni mogla preživljati, zato je začela z zasebnim študijem zdravstvene pedagogike. Hospitirala je v Pragi, Berlinu in na Dunaju. Leta 1921 je v Ljubljani opravila specialistični izpit za učenje otrok s posebnimi potrebami in se zaposlila na tedanji »pomožni šoli« v Ljubljani (predhodnica današnje osnovne šole s prilagojenim programom  Janeza Levca), kjer je poučevala do januarja 1944. Prispevke o svojem delu je objavljala v tedanjih pedagoških revijah, dejavna pa je bila tudi v učiteljskih strokovnih organizacijah. Zavzemala se je za enakopravnost učiteljic z njihovimi moškimi sodelavci, spodbujala narodno obrambno delo, organizirala pomoč revnim družinam.

Angela Vode sicer ni bila socialna delavka v današnjem smislu, saj jih takrat pri nas še ni bilo. Spremljala pa je dogajanje v svetu in v tedanjem Ženskem svetu objavljala prispevke o pionirkah socialnega dela v zahodni Evropi in ZDA, pa tudi sama se je, najsi je bila v vlogi politične delavke ali pa učiteljice, borila za odpravo socialnih krivic, še posebej tistih, ki so prizadele ženske. Zato se je vključila v tedaj zelo živahni svet ženskih društev. Kot komunistka sicer ni oporekala marksističnemu stališču, da je žensko vprašanje le del splošnega socialnega vprašanja, a je menila, da do cilja ne vodi le ena pot. Zavedala se je tudi nujnosti humanitarnega dela in je cenila ljudi, ki so ga opravljali, čeprav je pri tem večkrat prišla v spor z nekaterimi sopotniki iz socialističnih vrst: »Poznala sem nekatere, ki so bili mnenja, da je vse humanitarno delo škodljivo, ker zavira revolucionarno razpoloženje ljudstva, češ, čim bolj bodo ljudje lačni, tem prej se bodo uprli. Tisti, ki so sami trpeli lakoto, zlasti pa njihovi otroci, pa niso bili tega mnenja…« (Vode, 2000, str. 133).  S socialno problematiko je bilo posebej povezano vprašanje, ki je zadevalo samo ženske – vprašanje splava, tedaj dovoljenega le iz zdravstvenih razlogov. Svoje izkušnje je takole opisala: »Gospodarska kriza in brezposelnost sta imeli najhujše posledice zlasti za delavsko družino. V tistem času je bilo v teh družinah rojstvo otroka prava nesreča. Kaj početi z njim, v kaj ga zaviti, kam ga položiti? Bila sem v tistem času enkrat v Trbovljah, pa sem videla toliko bede, toliko obupa, ki je prehajal že v letargijo, v brezčutnost, da mi je bilo najteže spričo nemočnosti nasproti tej bedi. Najbolj me je prizadel pogled na nosečo deklico in njeno mater, ki je sama pričakovala otroka. Saj morda onidve nista to tako strašno občutili kot jaz, ker sta že otopeli… »Odpravite plod,« sem jima svetovala. »Kako, kdo bo hotel to storiti?« »Da, kdo bo hotel to storiti? Saj so bili, ki so to delali, a za drag denar. Onidve pa…. Saj nimata, sami ne vesta, kako in kaj. No, kaj morem pomagati? Lahko napravimo zbirko. (Morda smo jo napravile, kot že tolikokrat.) Toda saj primer ni bil osamljen. A zakon ne dovoljuje. Treba ga je spremeniti« (Vode, 2000, str. 158-159). Za svoje načrte sicer ni  uspela pridobiti prav veliko članic ženskih društev, a so nekatere kljub temu organizirale odmevno zborovanje. Ena od govornic je bila tudi Angela Vode. Poudarila je, da se »zdravstvene indikacije lahko poslužijo samo premožnejše ženske, ki lahko plačajo zdravnika, pa jim prekine nosečnost zaradi bolezni, medtem ko mati, ki nima sredstev, mora roditi. Odtod bogate družine lahko same regulirajo število družinskih članov, medtem ko si revne ne morejo pomagati, čeprav nimajo otrok s čim hraniti. Zato naj se zakon spremeni v toliko, odnosno dopolni, da bodo tudi socialne razmere vzrok za prekinitev nosečnosti« (Vode, 2000, str. 159-160). Zborovanje je uspelo, sprejeta je bila resolucija, naslednje dni pa »je bil ogenj v strehi«. »Klerikalke« naj bi »ves teden besnele in kuhale napad na zborovalke«. Angela Vode je bila zaradi svojega poklica še posebej »na udaru«, češ »kako da trpi oblast »take« učiteljice v prosvetni službi, ki kvarijo našo mladino« (Vode, 2000, str. 160). Odgovorila jim je z vprašanjem: »Zakaj imate pa vi samo enega otroka?« (Vode, 2000, str. 160). Odgovora ni dobila. 

Veliko nastopala na najrazličnejših zborovanjih in prireditvah v vseh predelih Jugoslavije in tudi izven njenih meja. Predavala je predvsem o vlogi žensk v družinskem, političnem, gospodarskem in kulturnem življenju, pri čemer je ob vsaki priliki opozarjala na nevarnosti napredujočega nacizma in fašizma, o delu učiteljic in o problematiki z njenega ožjega strokovnega področja – o delu z otroki s posebnimi potrebami. Ob tem je ugotovila, da ženske, bolj kot politična vprašanja in zgodovinski dogodki, zanima usoda »njihovega spola«, še zlasti v odnosu do moža in otrok. Tako je napisala knjigo Žena v sedanji družbi, v kateri je prikazala razvoj družbenega položaja žensk skozi stoletja. Nasprotovanje fašističnim pogledom je obrazložila v delu Fašizem in žena, največ pozornosti pa je nedvomno vzbudilo delo Spol in usoda v dveh delih. V prvem je skušala prikazati razlike v usodi moškega in ženske v različnih življenjskih obdobjih. Opozorila je na nespremenljive naravne danosti in na sociološke dejavnike. Ta del je bil kar dobro sprejet. Povsem drugače pa je bilo z drugim delom, v katerem je spregovorila o zakonski zvezi. Izhajala je iz marksistične teorije o tem, da se je moževa nadoblast v zakonu oblikovala ob pojavu zasebne lastnine in razredne družbe. Neusmiljeno je razkrinkala vso dvoličnost tedanje »meščanske družbe«, ki je po eni strani govorila o »svetosti zakona«, po drugi pa dopuščala sklepanje zakonov iz koristoljubja, prostitucijo, kruto ravnanje z nezakonskimi materami in njihovimi otroki itd., ter izrazila vero v lepšo bodočnost obeh spolov v socialno pravičnejši družbi. Sledil je brutalen, prostaški napad nekaterih katoliško usmerjenih časopisov, ki so ji očitali zavzemanje za »skupinske paritvene zakone«, in za »svobodno ljubezen« po vzoru »boljševiške Rusije«. Pravico je skušala najti na sodišču, a brez uspeha.

V tistem času  je  prišla še v en spor, tokrat s svojimi partijskimi tovariši. Kljub temu, da partijskega dela ni vedno povsem razumela, da so se ji zdeli ukazi, ki so prihajali iz Moskve večkrat neživljenjski in v slovenskem okolju neizvedljivi, je vseeno ostala članica slovenske komunistične partije vse do leta 1939. Po sklenitvi pakta med Hitlerjem in Stalinom so morali namreč tudi slovenski komunisti spremeniti način dotedanjega dela. Angela Vode, nekakšna »ilegalna« komunistka, ki je bila zadolžena za uveljavljanje partijskih  idej v legalnih organizacijah, pa se ni hotela odpovedati protinacističnemu delovanju. In je bila izključena iz partije. Po začetku vojne je kljub temu sodelovala v Osvobodilni fronti in bila kot predstavnica Jugoslovanske ženske zveze celo vključena v njen vrhovni plenum. Decembra 1941 se je dokončno razšla s komunisti in se posvetila humanitarnemu delu.

Oba predvojna spora sta imela daljnosežne posledice. V vojnih letih jo je najprej doletelo  maščevanje iz katoliškega tabora. Takole ga je predstavila: »Gonjo proti meni so klerikalci zaključili med vojno s tem, da so me poslali v nemško taborišče Ravensbrück. Že prej so se vrstili name napadi ob raznih prilikah, včasih indirektni, pozneje pa direktni. To je bilo mislim da trikrat na protikomunističnih predavanjih, katerih udeležba je bila obvezna. Moje klerikalne koleginje so mi posebej prinesle podpisat vabilo na predavanje. Po uvodnih besedah strankarskega mladiča se je začel napad na komunistične ženske, nato pa name poimensko in takoj je prišla vrsto moja knjiga. Govornik je bljuval žveplo in ogenj name, moje spoštovane koleginje pa so ploskale, ploskale. Vsi so gledali name« (Vode, 2000, str. 197). Sledil je napad časopisa Slovenski dom, v katerem je 29. I. 1944 izšel članek z naslovom Vloga in usoda ženske v rdeči revoluciji. V njem je bila predstavljena kot ena izmed »rdečih emancipirank«, ki s propagiranjem enakopravnosti spolov tlakuje ženskam pot v partizane in naprej v komunistično »brezno«, kamor ji sledijo ženske, »ki so zatajile svoje naravno poslanstvo« in ki celo zagovarjajo »belo kugo in zakonito odpravo plodu – danes največji narodni greh«. Čez tri dni je bila aretirana, čez teden pa odpeljana v nemško taborišče Ravensbrück. Zgolj po srečnem naključju je ne le preživela, ampak bila čez osem mesecev tudi izpuščena.

Komunistično maščevanje je bilo dolgotrajnejše in veliko bolj boleče, saj je prišlo s strani nekdanjih tovarišev, celo osebnih prijateljev. Po vojni se je lahko ponovno zaposlila na »pomožni šoli«, a ne za dolgo. Poleti 1947 je bila na t. i. Nagodetovem procesu obtožena protidržavnega delovanja in vohunstva ter obsojena na 20 let strogega zapora. Leta 1953 je bila pomiloščena in izpuščena iz zapora. Odtlej ji je bilo onemogočeno vsakršno javno delo. Objavljenih je bilo le nekaj njenih prevodov literarnih del iz svetovne literature. Leta 1958 je dobila zaposlitev kot tajnica na obrtni šoli oblačilne stroke v Ljubljani, v letu 1960 je bila upokojena, potem pa namerno pozabljena in izobčena iz javnega življenja vse do začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je lahko nastopila na radijski oddaji in dala intervju za Novo revijo. Umrla je leta 1985, aprila 1991 pa je bila zanjo tako usodna sodba iz leta 1947 razveljavljena.  

V samostojni Sloveniji je Angela Vode dobila zasluženo pozornost. Maja 1999 je Slovenska matica organizirala simpozij o njenem življenju in delu, v letih 1998-2000 so pri založbi Krtina izšle tri knjige njenih zbranih del, potem pa še cela vrsta prispevkov v različnih zbornikih, časopisih in revijah. Leta 2004 je Alenka Puhar pod naslovom Skriti spomin objavila še spominske zapise, ki jih je Vodetova pisala skrivaj in v katerih je razkrila kritične poglede na slovensko in jugoslovansko družbo socialistične dobe. Po knjigi je bil posnet tudi film z enakim naslovom; v letu 2009 ga je predvajala Televizija Slovenije. Skriti spomin sicer vsebuje krajši prikaz Angelinih dejavnih let, v filmu pa ta del njenega življenja spolzi mimo, kot bežna slika. Zato ni preveč čudno, da se je, vsaj nepoznavalcem njenega dela, vtisnila v spomin kot ženska izmučenega obraza v ponošenih oblačilih, ločena od sveta za rešetkami jugoslovanskih komunističnih zaporov. Ne morem si kaj, da se ne bi vedno znova spraševala, bi bila ona takšno podobo zadovoljna?

Spominjam se, kako mi je tedaj še najstniška hčerka ene od prijateljic rekla: »Fajn, samo kje je pa prvi del?« Skritemu spominu nikakor ne oporekam vrednosti, mislim pa, da bi si Angela Vode zaslužila še en film! Še kdo misli tako?

Vir: Vode, A. (2000). Zbrana dela Angele Vode. Spomin in pozaba. 3. knjiga. Krtina, Ljubljana.

Slika: Angela Vode, Delo, 14. maj 1998, Književni listi.

Vir: Vode, A. (1998). Zbrana dela Angele Vode. Spol in upor. 1. knjiga. Krtina, Ljubljana. str. 89.

»Otroci, ki jih zapiramo« in 30. obletnica izbrisa

30. 12. 2021

Jelka Zorn

V raziskovalnem projektu analiziramo medijske članke zadnjega desetletja (med letoma 2011 in 2021), ki so povezani z delom socialnih delavk in delavcev, in veliko povedo o razmerju socialnega dela do družbe, in javni podobi socialnega dela.

»Otroci, ki jih zapiramo« je naslov članka z dne 1.9.2012 avtorja Uroša Škerla Krambergerja v časopisu Dnevnik. Sestavek se nanaša na otroke iz Afganistana in drugih držav, ki jih je policija zaprla v center za tujce (zapor za migrante). Iz tega in drugih člankov o življenjskih razmerah beguncev istega avtorja je razvidna odsotnost socialnega dela v problematiki. Če je bilo v času socializma, kot zapiše Darja Zaviršek (2006), socialno delo opredeljeno kot stroka, ki uresničuje cilje socialne politike (z današnje perspektive bi dodali, da na račun strokovne avtonomije), je po prelomnem obdobju 1991/92 postala ne le podaljšek socialne politike, temveč nevidna sodelavka pri nadzoru priseljevanja.

Z drugimi besedami, javno pooblastilo socialnih delavk, zagotavljati »korist otroka«, je podrejeno delitvam prebivalstva, kot jih opredeljuje zakonodaja, in izvaja ministrstvo za notranje zadeve. Medtem ko policija fizično razvršča ljudi na mejah in administrativno odloča o statusih ljudi v državi, socialne delavke policijskih delitev večinoma ne postavljajo pod vprašaj. Čeprav se zdi, da potiskanja (pushbacks[1]) na mejah niso povezani s socialnim delom, saj socialne delavke ne stojimo na mejah, pa ni mogoče spregledati sodelovanja pri strukturnem nasilju nad migranti (rasizmu, onemogočanju pravice do pravic, ali kakor koli že poimenujemo deprivacijo statusov in pripadnosti).

V članku lahko preberemo podatek, da je bilo leta 2010 v centru za tujce zaprtih šestindvajset mladoletnikov brez spremstva; leta 2011 dvanajst; najnovejše policijske statistike pa kažejo še večje razčlovečenje, saj so leta 2021 pridržali 241 otrok brez spremstva odrasle osebe (Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije. Policija 2022). V Dnevnikovem članku izpred desetih let je takratni direktor CSD Moste Polje, Marjan Vončina povedal, da druge institucije kot centra za tujce (tj. zapora za migrante) niso uspeli najti, saj so bile povsod kapacitete zasedene. »Ko smo iskali namestitve drugje, smo bili neuspešni. Nihče nam ni dal soglasja,« je povedal. Niso jih sprejeli ne krizni centri ne vzgojni zavodi. Oboji pri sprejemu mladoletnikov upoštevajo določene kriterije, pa tudi vrstni red (Škerl Kramberger 2012).

Vendar, če bi bila zasedenost namestitvenih kapacitet edina težava, februarja 2016 v dijaškem domu v Kranju ne bi zavrnili bivanja šestim begunskim otrokom, mlajšim od 15 let. Njihovemu prihodu so se uprli tako nekateri starši dijakinj in dijakov kot tudi učiteljice in učitelji gimnazije Franceta Prešerna[2] (Škerl Kramberger 2016; Košir 2016). Tako izključevanje se vleče najmanj od izbrisa leta 1992 dalje: takrat so otroci izbrisanih staršev ostali brez otroškega dodatka in subvencionirane malice.

Zapiranje v center za tujce, onemogočanje bivanja v dijaškem domu Kranj, opuščanje skrbi za otroke izbrisanih staršev so primeri neposrednega nasilja. Pogosteje kot v neposrednem nasilju so socialne službe, zlasti vladne, udeležene v strukturnem nasilju. Čeprav se je v osamosvojitvenem obdobju poudarjalo pomen varovanja človekovih pravic, demokracije in vladavine prava, izbris več kot 25.000 ljudi iz registra stalnega prebivalstva kaže nasprotno. Izbrisani so bili »test« človekovih pravic in vladavine prava: po izbrisu so se lahko sklicevali le še na človekove pravice; njihova ilegalizacija je bila institucionalizirana in vsaka naslednja vlada je stanje protiustavnosti bolj ali manj ohranjala. Kljub ustavnima odločbama leta 1999 in 2003 in razsodbi Evropskega sodišča za človekove pravice leta 2012, se je predsednik države Borut Pahor šele leta 2022, tri desetletja po izbrisu, opravičil izbrisanim v svojem imenu in v imenu države. Opravičilo naj bi vzpodbudilo globoko družbeno refleksijo, tako ki bi se odrazila v zgodovinopisju in večji občutljivosti za nesprejemljivost rasizma in drugega državnega nasilja nad ljudmi.

Kot je procese izključevanja kritično reflektirala ena od socialnih delavk, s katero smo se v okviru projekta pogovarjali, se socialne službe z izbrisom in izbrisanimi niso ukvarjale: »To je populacija, ki je bila nevidna, in je tudi nismo iskali. Vsaj jaz se ne spomnim, da bi jo nagovorili.« Enako je povedala za današnje obdobje: »Mi se tudi danes z migranti ne ukvarjamo, jih ne vidimo. To je zelo podobna zgodba. Sodelujemo postopkovno, vsebinsko pa ne. Ne vidimo jih, oziroma ne vidimo njihovih težav.«

Čeprav so danes uradno mladoletni prosilci za azil nastanjeni v dijaškem domu v Postojni, pa to ni spodkopalo zapiranja otrok, ki v Sloveniji nimajo statusa ali vloge za mednarodno zaščito. Leta 2021 so v Centru za tujce pridržali 2.367 oseb, med njimi 390 otrok, 241 brez spremstva odrasle osebe (Ministrstvo za notranje zadeve, Policija 2022). V dijaškem domu je nastanjena le tista peščica otrok brez spremstva odrasle osebe, ki jim uspe priti v Slovenijo in podati vlogo za mednarodno zaščito. Večino otrok in odraslih policisti na slovensko-hrvaški meji potisnejo nazaj na Hrvaško, hrvaška policija pa z uporabo poniževanja in fizičnega nasilja dalje v Bosno in Hercegovino. Več organizacij za spoštovanje človekovih pravic, tudi slovensko Vrhovno sodišče je taka potiskanja obsodilo kot nelegalna, torej v nasprotju z mednarodnim pravom (Škerl Kramberger, 2021). Enako kot danes migranti, pa naj gre za odrasle ali otroke, so bili nekdaj izključeni in za socialno delo nevidni izbrisani[3].

Novembra 1992 je bila sprejeta novela Zakona o socialnem varstvu (Ur. l. RS 54/92), ki predstavlja del dokumentacije, na podlagi katere so centri za socialno delo udejanjali izbris. Ta zakon je v svojem 5. členu določil, da so upravičenci po omenjenem zakonu državljani in tujci, ki imajo dovoljenje za stalno prebivanje v Sloveniji. S tem je izključil tako izbrisane kot begunce brez statusa in prebivalce z dovoljenjem za začasno prebivanje. Za razliko od te novele, predhodni »socialistični« Zakon o socialnem skrbstvu (Ur. l. SRS 35/79) upravičenosti do socialne pomoči ni pogojeval z osebnim pravnim statusom[4].

128. člen omenjene novele Zakona o socialnem varstvu je natančneje opredelil tudi policijsko vlogo centrov za socialno delo: »Centri za socialno delo so dolžni v roku treh mesecev od uveljavitve tega zakona po uradni dolžnosti ugotoviti, ali upravičenci, ki so družbeno denarno pomoč prejeli po dosedanjih predpisih, izpolnjujejo pogoje za dodelitev dajatev po tem zakonu.« Podobno je Zakon o družinskih prejemkih (Ur. l. RS 65/93, sprejet novembra 1993) v svojem 25. členu določil, da ima pravico do pomoči za opremo novorojenca mati s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji. To je pomenilo, da ženske, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva in so rodile po letu 1993, niso dobile te pomoči, pa čeprav so bile zaposlene in zdravstveno zavarovane v Sloveniji.

Če izbris »prevedemo« v bolj univerzalno terminologijo in povežemo z današnjimi procesi izključevanja, dobimo nekaj med izbrisom in pushbackom: push-away in look-away. Torej: če policisti fizično potiskajo ljudi nazaj na Hrvaško ter odrasle in otroke zapirajo v Center za tujce, pa vladne socialne službe ljudi »ne vidijo«. V luči razumevanja izbrisa, predvsem dejstva, da so javne institucije izbris najmanj desetletje reproducirale, zapiranje otrok v center za tujce žal ni presenečenje, ampak le nadaljevanje procesa zamejevanja (bordering) odrinjenih skupin ljudi od večinskega prebivalstva, dostopa do javnih storitev in pravic. Pri tem ne gre le za »slepoto« socialnih služb, temveč za sistemsko slepoto. Ta sistemska slepota je podrejanje policijski logiki, ki jo vsiljuje država oziroma vsakokratna politična oblast, socialne delavke pa tudi danes, v dvojni vlogi – podpore ljudem in uresničevanja javnih pooblastil ali socialne politike, ne dvignejo glasu proti »sistemski slepoti«. Ko javne institucije delujejo v nasprotju s svojimi strokovnimi in etičnimi načeli enakosti in solidarnosti, govorimo o tem, da se, v tem primeru, podrejajo policijski logiki.

Literatura in viri:

Border Violence Monitoring Network (b.d.): dostopno na https://www.borderviolence.eu/

Kogovšek, Neža in druge (2010): Brazgotine izbrisa. Prispevek h kritičnemu razumevanju izbrisa iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije. Ljubljana: Mirovni inštitut.

Košir, Izak (2016) Šest otrok preveč, Mladina 23.2.2016, dostopno na https://www.mladina.si/172723/sest-otrok-prevec/

Škerl Kramberger, Uroš (2016): Begunska histerija: Zaradi šestih begunskih otrok upor ljudstva v Kranju, Dnevnik 23.2.2016, dostopno na https://www.dnevnik.si/1042730579/slovenija/begunska-histerija-zaradi-sestih-begunskih-otrok-upor-ljudstva-v-kranju

Škerl Kramberger, Uroš (2021): Prelomna sodba: Slovenija mora sprejeti Kamerunca, Dnevnik 28.8.2021, dostopno na https://www.dnevnik.si/1042971911

Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije. Policija (2022): https://www.policija.si/o-slovenski-policiji/organiziranost/generalna-policijska-uprava/uprava-uniformirane-policije/center-za-tujce/statistika-ct

Zaviršek, Darja (2006): Spol in profesionalizacija socialnega dela v socializmu: primerjalna analiza. V: Darja Zaviršek in Vesna Leskošek (ur.). Zgodovina socialnega dela v Sloveniji: med družbenimi gibanji in političnimi sistemi. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo, str. 15-38.

Zorn, Jelka (2021): Nasilne meje, varnostnizacija in kriminalizacija solidarnosti. Socialno delo 60(2): 167-180.


[1] Pushback je izraz, ki opredeljuje nelegalno policijsko potiskanje iskalcev zaščite iz države in s tem onemogočanje pravice do azila. Slovenska policija potiska ljudi na Hrvaško, hrvaška policija pa v Bosno in Hercegovino. Begunci naj bi ostali na zunanjih mejah EU. Hrvaška policija je znana po fizičnem nasilju nad ljudmi na poti, obe, tako slovenska kot hrvaška, pa migrante in migrantke, tudi če so med njimi otroci, sistematično ponižujeta in ustrahujeta (Border Violence Monitoring Network, b.d.; Zorn 2021).

[2] 24 učiteljev in učiteljic je podpisalo peticijo proti njihovi namestitvi.

[3] Izbrisani so protirasistično gibanje, ki je leta 2002 protiustavni odvzem pravic poimenovalo »izbris« in skladno s tem sebe kot »izbrisani« (več o poimenovanju in aktivizmu izbrisanih glej Kogovšek in druge, 2010).

[4] Zakon o socialnem skrbstvu iz leta 1979 govori o ogroženih posameznikih, družinah, delovnih ljudeh, občanih ter uporabnikih storitev in programov.

Razvoj socialnega varstva v Sloveniji: postopno oblikovanje socialnih služb po 2. svetovni vojni in vizija Nike Arko

14. 12. 2021

Sara Pistotnik

Socialno varstvo dandanes jemljemo kot temeljni del socialne države; sodobna organizacija socialnih služb se nam vse prepogosto zdi samoumevna. Ker pa smo v zadnjih desetletjih priče ponovni transformaciji polja socialnega varstva, se velja spomniti, kako je nastala struktura socialnih služb v Sloveniji.

Ena od pomembnih akterk, ki je v 50. letih 20. stoletja oblikovala področje socialnega varstva in kasneje socialnega dela, je bila Nika Arko. Članica Osvobodilne fronte, po 2. svetovni vojni ena prvih diplomantk prava, je bila med letoma 1949 in 1951 urednica Naše žene, nato je postala sekretarka za socialno varstvo Ljudske republike Slovenije (LRS), kasneje pa profesorica na Višji šoli za socialno delo, ki je bila ustanovljena leta 1955 tudi na njeno pobudo (S.M., 2014). V drugi polovici 50. let, ko je bila sekretarka za socialno varstvo, je napisala več prispevkov o razvoju organizacije socialnih služb v tedanji LRS, ki so bili objavljeni v strokovni reviji Medicinska sestra na terenu[1]. Na podlagi dveh njenih besedil bom predstavila nekaj vidikov razvoja socialnega varstva iz časa, ko je bila v povojnem obdobju socialna služba, kot pravi Arko (1957: 53), »… popolnoma na novo vzpostavljena, saj v stari Jugoslaviji o socialni službi v modernem smislu sploh ne moremo govoriti«.

Za začetek si oglejmo, kako je Nika Arko umestila polje delovanja socialnih služb. Socialno politiko je opredelila kot »… dejavnost družbe in njenih organizacij, ki teži za tem, da izboljša razmere širokim delovnim množicam. … V širšem smislu zajema socialna politika vse, kar izboljšuje življenjski standard, posebej pa še skrb za materialno blaginjo delovnih ljudi« (1957: 53). Obenem je zapisala, da v tedanji družbeni ureditvi socialno varstvo izhaja iz drugih osnov kot v kapitalističnih deželah, »… kjer jih k temu sili gospodarski račun in pritisk delavskega razreda. Pri nas izhaja iz osnovnega socialističnega načela, ki je skrb za človeka, njegovo srečo in zadovoljstvo« (1956: 51).

Po 2. svetovni vojni je bila prva naloga novega socialnega varstva skrb za žrtve vojnega nasilja (sirote, osebe s hendikepom, družine »brez hranilcev« itn.), druga pa reševanje socialnih vprašanj, ki so izhajala iz predvojnega kapitalističnega izkoriščanja. Ker je bil cilj socialnega varstva odprava družbenih problemov, zvezanih z delovanjem kapitalizma, naj bi po besedah Nike Arko tedaj prevladovalo stališče, »… da bo z rešitvijo teh nalog v socialistični družbeni ureditvi socialna služba nepotrebna, da bo z rešitvijo gori postavljenih nalog polagoma odmrla« (1957: 53)«.

Kot je v svojih analizah zgodovine socialnega dela pri nas zapisala že Darja Zaviršek (2005, 2006), je bilo to stališče prisotno v večini novih socialističnih držav. Vendar je v Jugoslaviji kmalu prišlo do obratnega razvoja, saj se je postopoma začel razvoj socialističnega socialnega dela kot stroke, kasneje pa tudi kot znanstvene discipline. Tako je denimo že Nika Arko zapisala, da se stališče o socialistični ureditvi kot jamstvu za zmanjševanje socialnih problemov spreminja, saj je hitro postajalo očitno, da tudi socializem prinaša probleme: »V današnji etapi se služba socialnega varstva orientira in išče novo vsebino dela, da bo zajela vse one probleme, ki izhajajo in nastajajo iz naše družbene stvarnosti, ki nastajajo zaradi našega naglega razvoja industrije, novih industrijskih naselij, notranje migracije prebivalstva iz vasi v mesta. Tu se postavlja cela vrsta novih problemov« (1957: 53). Posebej jo je zanimala struktura družin, ki je izšla iz razpada tradicionalne patriarhalne družine zaradi zaposlovanja žensk in njihovega javnega udejstvovanja, s čimer je varstvo otrok postajalo vse bolj družbena skrb. Arko je tako razumela, da naloge socialnega varstva niso vedno enake, ampak so »pogojene v družbeni ureditvi in so prav tako v raznih državah v raznih obdobjih različne« (Arko 1957: 53). Zato je zatrdila: »… ni govora, da socialna služba v socialistični družbeni ureditvi nima mesta, nasprotno, dati ji je treba pravo mesto, jo okrepiti in razvijati naprej« (prav tam: 54).

Razvoj ustanov socialnega skrbstva je zaznamovala postopna decentralizacija socialnih služb v 50. letih 20. stoletja, ko so bile z Zakonom o pristojnosti občinskih in okrajnih ljudskih odborov skorajda vse naloge socialnega varstva prenešene na občinske ljudske odbore, torej na raven občinskih upravnih organov. V njihovo pristojnost so tedaj prešle vse naloge, ki so jih določali Zakon o skrbništvu, Zakon o razmerju med starši in otroki in Zakon o posvojitvi. Postali so tudi instanca za izplačevanje oskrbnin za osebe brez svojcev oziroma kadar ti niso imeli sredstev, kot obrazlaga Arko (1957: 55): »… dajanje denarne pomoči po posebnih predpisih (žrtve fašističnega nasilja, družine kadrovcev[2] in splošne socialne pomoči). V občinsko pristojnost so bile prenesene tudi mnoge ustanove za otroke, mladino in odrasle osebe. … Poleg teh pa spada v pristojnost občine tudi terensko delo, skratka vsa kurativna in preventivna dejavnost, to je individualno socialno delo, socialna akcija in skupinsko socialno delo. Občina je torej [postala] pristojna za večino poslov, ki zadevajo varstvo družine, varstvo odraslih oseb in socialno preventivo«.

Občinam nadrejeni okrajni sveti za socialno varstvo so sicer vodili socialno politiko na ravni nalog, ki so po obsegu in pomenu presegale občinski okvir, izvajali nadzor in koordinirali delo posameznih občin, a večinoma niso prevzemali neposrednega dela socialnih služb. Podobno velja za organe na republiški ravni, ko se je z novo ustavno ureditvijo leta 1953 utrdila vloga sveta za ljudsko zdravstvo in socialno politiko, za katerega je Zakon o državni upravi iz leta 1956 predvidel dva sveta: Svet za zdravstvo in Svet za socialno varstvo LRS.

Prispevek Nike Arko iz leta 1957, ko je bila sekretarka Sveta za socialno varstvo LRS, je izjemno pomemben, saj je v njem ob predstavitvi organizacije socialnih služb navedla tudi nekaj njihovih slabosti, ki jih je bilo po njenem mnenju nujno nasloviti. Kot največjo je izpostavila umeščenost v državno upravo, zaradi česar je bila metoda njihovega dela predvsem administrativna. Zapisala je, da se njihovi uslužbenci »… smatrajo za administrativne moči, ki se ob vsakem zmanjševanju upravnega aparata najprej črtajo prav na tem sektorju. Zelo pogosto se kader, ki dela na tem področju, menjava. Skratka, ne obravnava se kot strokovni, temveč samo kot administrativni kader in je temu primerno tudi plačan« (prav tam: 57).

Opazila je tudi težave v načinu delovanja socialnih služb, kjer več uslužbencev dela v istem prostoru. Vprašala se je: »Kako naj stranka obravnava svoje dostikrat zelo boleče in delikatne zadeve vpričo drugih ljudi! Pa tudi uslužbenec sam se ne more ob takšnih okolnostih poglobiti v probleme. Naši uslužbenci so se na te razmere navadili in zato uporabljajo pri svojem delu največkrat zgolj administrativne metode« (prav tam).

Kot zadnjo pomanjkljivost organizacije socialnih služb je omenila obravnavo individualnih problemov na nestrokoven način, saj so bili uslužbenci laiki. To je vodilo v preobremenjenost služb, ki ne zmorejo dobro voditi socialnega varstva, obenem pa je uporabnikom takšno delo pogosto škodilo, namesto da bi jim koristilo. Zapisala je: »Še enkrat poudarjam, da ima družbeno upravljanje v socialni službi zelo pomembno vlogo, vendar pa predvsem na področju preventive in v načelnem usmerjanju socialnega varstva in socialne službe. Individualne socialne primere pa morajo reševati strokovno posebej za to usposobljeni ljudje« (prav tam).

Ti poudarki so še posebej zanimivi, ker tako v teh težavak kot v nadaljevanju besedila, v katerem je podala možne rešitve, zlahka uzremo prav podobne jedrne problematike, s katerimi se ukvarjamo še danes. Gede v administracijo potopljenih socialnih služb je predlagala ločitev upravnih organov od socialnega dela. Natančneje, precej previdno je predlagala ustanovitev centrov za socialno delo kot posebnih ustanov na občinski ravni, ki bi jih vodili izkušeni socialni delavci, in ki bi se osredotočali predvsem na reševanje individualnih primerov. Hkrati je naslovila tudi težave z usposobljenostjo kadra, pri čemer je poudarila, da se je ravno za izboljševanje strokovnosti delavcev na področju socialnega varstva leta 1955 ustanovila Šola za socialne delavce. Vendar ta v letu 1957 še ni imela statusa višje šole, kar je po svojem programu bila, obenem pa socialni delavci niso bili uvedeni v uslužbenski sistem nazivov in plač. Slednjič je poudarila nujnost znanstvenega raziskovanja in analiziranja socialnih problemov. Zapisala je: »Mi vsi, ki v socialni službi delamo, poznamo probleme, nimamo pa zbrane dokumentacije, in kadar naši oblastveni organi rešujejo te probleme, jih ne moremo podkrepiti z dokumentiranim gradivom. Zato moramo končno prenehati, lahko rečem, s primitivnim prikazovanjem socialnih vprašanj, in se lotiti znanstvene obdelave tega materiala« (Arko 1957: 63).

V navedkih iz besedil Nike Arko (1956 in 1957) prepoznamo njeno vizijo razvoja socialnega dela v Sloveniji. Zanjo je bila ključna vzpostavitev več različnih institucij, ki lahko vsaka na svojem področju usmerjajo socialno politiko na širši, znanstveno utemeljeni podlagi, a tudi nudijo individualno podporo, ki jo mora izvajati strokoven kader, torej izšolani socialni delavci. Njena razmišljanja so aktualna tudi v sedanjem času.

Viri:

Arko, Nika. Sveti na področju socialnega varstva – njihov pomen in naloge. Medicinska sestra na terenu, let. 3, št. 2, 1956, str. 49-54.

Arko, Nika. Organizacija socialne službe. Medicinska sestra na terenu, let. 4, št. 2, 1957, str. 53-64.

S.M. Za družino je ostala le nedelja. Jana, 16.12.2014.

Uredništvo. Uvodna beseda. Medicinska sestra na terenu, let. 1, št. 1, 1954, str. 1.

Zaviršek, Darja. »Ti jih boš naučila nekaj, ostalo bo naredil socializem!«: Zgodovina socialnega dela med leti 1945 in 1961. V: Darja Zaviršek (ur.), »Z diplomo mi je bilo lažje delat!«, Znanstveni zbornik ob 50. obletnici izobraževanja za socialno delo v Sloveniji. Fakulteta za socialno delo, Ljubljana, 2005.

Zaviršek, Darja. Nagovor o nujnosti socialnega: Javni nagovor ob praznovanju 50. obletnice izobraževanja za socialno delo, Unionska dvorana, Ljubljana, 30. november 2005. Socialno delo, let. 45, št. 1-2, 2006, str. 87-89.


[1] Medicinska sestra na terenu je bil »instruktorsko-informativni list socialne medicine, ki naj bi obenem bil glasnik socialne pediatrije, porodništva in ginekologije« (Uredništvo, 1954), namenjen medicinskim sestram v patronažni službi. Izhajal je med letoma 1954 in 1961.

[2] Kadrovec je bila oseba, ki je služila kadrovski rok, torej je kot vojaški obveznik določeno obdobje obvezno bivala v vojski.

Če bi bila Tita Tito …

1. 11. 2021

Tanja Buda


Če bi bila Tita Tito, bi zanjo že slišali, ker pa Tita ni bila Tito, smo nanjo pozabili. Titino usodo delijo tudi mnoge druge ženske, ki so bile bodisi pionirke socialnega dela, ali pa so pridobile izobrazbo iz socialnega dela.

Tita Škerlj-Sojar je bila po izobrazbi socialna delavka, po duši novinarka, v resnici pa je v svojem delu združevala oboje. Leta 1966 je prevzela uredništvo Naše žene, osrednje ženske revije v času socializma. Ob tej priliki so v reviji namenili prostor predstavitvi nove urednice, ki je vanjo nato vnesla predvsem socialnodelovne tematike.

Tita Škerlj-Sojar je bila rojena 11. 4. 1922 v Ljubljani. Njena družina se je v 30. letih prejšnjega stoletja preselila v Beograd, kjer je Tita kasneje želela študirati umetnostno zgodovino. Vendar je bila talentirana tudi za ples, petje in moderiranje. Prav slednje ji je kot mladinki leta 1945 (še pred koncem vojne) prineslo delo na radiu. Poklicali so jo na Radio Jugoslavija, kjer je vsakodnevno prevajala in pripravljala poročila za oddaje, namenjene Slovencem. Postala je znana po svojem radiskem nagovoru »Slovenci in Slovenke, doma in po svetu!«

Prav službovanje na radiu jo je popeljalo v svet novinarstva. Po vojni se je vrnila v Ljubljano in od leta 1946 sodelovala pri aktualno-politični redakciji na radiu. Kot »skupščinska novinarka« se je posebej ukvarjala s socialno problematiko. Skoraj 15 let je bila tudi urednica ženskih oddaj.

Tita Škerlj-Sojar se je leta 1957 vpisala na Višjo šolo za socialne delavce in diplomirala leta 1959. Diplomsko nalogo z naslovom » Pogoji za nastanek in razvoj stanovanjskih skupnosti v OBLO Ljubljana-Moste« je napisala v soavtorstvu z Dolfko Boštjančič in Danico Jelenc. Sama se je podpisala kot Marjeta Škerlj-Sojar; kdaj je prevzela ime Tita, ni znano.

Tita Škerlj-Sojar je leta 1966 zamenjala dolgoletno urednico Naše žene, Fani Košir. Kot nova urednica je dobila možnost za predstavitev svojega diplomskega dela; napisala je prispevek z naslovom Vprašanje otroških ustanov v Mostah[1]. Pri zbiranju podatkov za diplomsko nalogo ji je pomagala tudi Vida Tomšič, ki je bila takratna podpredsednica Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije.

Uredništvo je prevzela kot predstavnica mlajše generacije, na njeno mesto jo je imenovala Konferenca za družbeno aktivnost žensk Slovenije. Že pred urednikovanjem je napisala številne članke in prispevke o različnih socialnih tematikah. Zavzemala se je za odpravo srednjega (očetovega) imena v osebnem dokumentu in drugih javnih dokumentih, da se je tako končno uveljavil zakon o enakopravnosti zakonskega in zunajzakonskega položaja žensk in otrok; napisala je nekaj prispevkov, v katerih je opozarjala na težak položaj »mater samohranilk« pri skrbi za otroke. Poglobila se je tudi v tematiko zaposlenih staršev. To vprašanje jo je še posebej zanimalo, saj je izhajala iz lastnih izkušenj, kot žena Toneta Sojarja, ki je bil priljubljen urednik mladinskih radijskih iger, in mati. Tako je v svojih člankih združevala znanje, ki ga je pridobila na Višji šoli za socialne delavce, z osebnimi izkušnjami in skozi družbeno angažiranost; bila je namreč dolgoletna sodelavka Društva prijateljev mladine in od leta 1962 članica sekretariata Komisije za družbeno aktivnost žensk. Umrla je 7. junija 2000, stara 78 let.

V reviji Naša žena je dvignila največ prahu in povzročila živahno razpravo med bralkami in bralci revije s prispevkom Misli o pravem času, da si z otrokom nalagaš odgovornost[2]. V njem je naslavljala brezbrižen odnos moških (očetov) do »nezakonskih otrok«. Poudarila je, da očetje ne plačujejo (dovolj) preživnine za otroke, s katerimi ne živijo skupaj. Vendar je pri tem kritizirala predvsem sistem, ki se ji je zdel pomanjkljiv, saj so »nezakonski otroci« praviloma živeli v ekonomskem pomanjkanju. V nadaljevanju se je osredotočila na ženske, ki so same skrbele za otroke, in so bile pri preživljanju otrok velikokrat prepuščene same sebi. Opozorila je tudi na zlorabe sistema, npr. da so nekateri očetje dobivali otroški dodatek kljub temu, da za otroka niso skrbeli. Poleg tega je poudarila, da je nepravično, da morajo matere sprožiti postopek za dodelitev preživnine. Mnogo žensk po njenem mnenju ni zahtevalo preživnine, ker prvič, niso več želele imeti stikov z nekdanjim partnerjem; drugič, ker so želele dokazati, da so same sposobne skrbeti za otroka; tretjič, ker so mislile, da bo njihov odnos z nekdanjim partnerjem boljši, če od njega ne terjajo preživnine. Takšno stanje se ji je zdelo nesprejemljivo, saj taka ureditev ni bila v korist otrok. Predlagala je, naj sodišča po uradni dolžnosti odrejajo preživnine, ne glede na to, ali matere zanjo zaprosijo ali ne. Sodišča bi morala upoštevati »korist otroka, in ne samo trenutni materialni položaj staršev«[3]. Naloga socialnega varstva naj bi bila pomoč sodiščem pri zbiranju »realnih podatkov o razmerah in možnosti obeh staršev, kakor tudi pri odločanju o tem, komu naj prisodijo otroke, da bo najbolje zanje, ne pa predvsem ustreženo staršem«[4]. Opozarjala je na kadrovsko podhranjenost in prepičlo strokovnost socialnih služb, kar je šlo predvsem na škodo samskih mater. Najbolj jo je skrbel podatek, da postopek za dodeljevanje preživnine traja približno leto dni ali celo dlje, kar lahko ženskam in otrokom povzroči veliko ekonomsko stisko. Za konec je zapisala, da je potrebno preživnine prilagoditi glede na otrokove potrebe, saj osnovnošolec potrebuje manj denarja kot študent: »Enakopravnost otrok ne sme biti samo geslo na papirju. Socialistična družba ga je dolžna uresničiti«[5].

Po objavi prispevka so se v uredništvo vsula pisma bralcev in bralk. Naval je še dodatno sprožil bralec, ki je »nezakonske očete« označil kot žrtve, ker morajo plačevati preživnino. Pisma so pisale tudi bralke, ki so bile bodisi samske matere, bodisi »nezakonski otroci«; pisali so jih tudi

odvetniki, psihologi. Zaradi burne debate in velika števila pisem je Tita Škerlj-Sojar napisala, da je uredništvo vsa prejeta pisma na temo »mater samohranilk« in njihovih otrok predalo »strokovnjakom, ki bodo sodelovali pri sestavljanju zakonskih predlogov«[6].

To je torej je zgodba o Titi, socialni delavki, novinarki in družbeni akterki na področju socialnega varstva. Zgodba zaenkrat še ni popolna, upam, da najdemo še več podatkov o njej in njenem življenju. Če je med bralstvom teh vrstic kdo, ki ve več, bom zelo vesela odgovora.


[1] Škerlj, T. (1959). Naša žena. Številka 9, str. 278-279.

[2] Škerlj, T. (1965). Naša žena. Številka 9, str. 293-294.

[3] Prav tam.

[4] Prav tam.

[5] Prav tam.

[6] Škerlj, T. (1966). Naša žena. Številka 2, str. 57.

Tita Škerlj-Sojar (1922-2000), Naša žena, številka 3, 1966, str. 85.