Objave s projekta / Project publications

Razmisleki o socialnem delu v Sloveniji v zgodovinski in izkušenjski perspektivi

Socialno delo kot družbena naprava solidarnosti: izbrane problematike v zgodovinski in izkušenjski optiki : predstavitev delnih rezultatov

Petek, 25.3. 2022, 8:30-17:00, Fakulteta za socialno delo UL
Povzetki simpozija /glede na vrstni red sodelujočih/

Dr. Mateja Jeraj
Pogled socializma na socialne zadeve in obdobje pred profesionalizacijo socialnega dela
Socialno skrbstvo, ki je pred 2. svetovno vojno temeljilo na zasebni pobudi različnih dobrodelnih društev, naj bi v socializmu prevzela država. Ta naj bi poskrbela za vse tiste, ki brez svoje krivde niso mogli sami skrbeti zase (invalide, sirote, otroke s starši, ki niso mogli skrbeti zanje, otroke s posebnimi potrebami, nepreskrbljene družine vojnih žrtev). Za socialno problematiko je bilo sprva zadolženo Ministrstvo za socialno politiko, potem Ministrstvo za socialno skrbstvo, pri okrajnih in krajevnih ljudskih odborih pa so delovali socialno zdravstveni odseki. Vendar pa takoj po vojni iz ekonomskih razlogov in zaradi vsesplošnega pomanjkanja strokovno usposobljenih kadrov še ni bilo mogoče vzpostaviti zadostne mreže socialnih ustanov. Zato je bila nujno potrebna pomoč t. i. množičnih organizacij, Rdečega križa, Protifašistične fronte ženske (AFŽ), sindikatov. Za čim hitrejšo vzgojo novih »socialnih delavk in delavcev«, ki naj ne bi bili le strokovno usposobljeni, ampak tudi »pravilno politično usmerjeni«, je skušala v prvih povojnih letih poskrbeti socialno politična šola; poleti 1945 je bila ustanovljena pri Ministrstvu za socialno politiko, delovala pa je do konca julija 1949. Potekala je v obliki tečajev, na katerih so se med drugim usposabljali bodoči referenti za socialne in zdravstvene zadeve pri okrajnih ljudskih odborih, osebje mladinskih domov, domov socialnega skrbstva in otroških počitniških kolonij, pa tudi tako imenovane terenske obiskovalke, ki naj bi vzgajale skrbnike in rejnike osirotelih otrok. V prvi polovici petdesetih let pomoč prostovoljk in prostovoljcev ni bila več potrebna v tolikšni meri kot prej. Država je bila sposobna naloge socialnega skrbstva prevzeti povsem v »svoje roke«, zato so sindikati izgubili socialne naloge. Leta 1953 je bila ukinjena AFŽ, ki jo je politično vodstvo zaradi praktičnih potreb ustanovilo le za določen čas, sicer pa je, kot odločen nasprotnik feminizma, nasprotovalo vsakršni izključno ženski organizaciji, še posebej, če je imela tudi politični pomen. Potrebe po ustrezno izšolanih kadrih, zaposlenih tako v upravnih
1 Financer ARRS, št. projekta 0591-001, vodja raziskave prof. dr. Darja Zaviršek.
organih, pristojnih za socialne zadeve kot v ustanovah socialnega skrbstva, pa so ostale in leta 1955 je bila v Ljubljani ustanovljena Šola za socialne delavce.
Mateja Jeraj, dr. zgodovinskih znanosti, znanstvena sodelavka, zaposlena kot višja svetovalka v Arhivu Republike Slovenije; raziskuje vprašanja s področja zgodovine po 2. svetovni vojni in arhivistike.
**
Dr. Nina Vodopivec
Socialno delo v socialističnih tovarnah
Avtorica bo v prispevku predstavila, kako se je v vzpostavljalo socialno delo v tekstilnih socialističnih tovarnah od šestdesetih letih prejšnjega stoletja naprej. Služba se je na pobudo direktorjev razvijala v modernejših, večjih in uspešnejših tovarnah oz. zaradi angažiranih posameznic ter posameznikov, ki so delo v veliki meri razvijali skozi prakso. Prispevek je nastal na podlagi arhivskega gradiva – pregleda zapisnikov sej DS v tovarni Pletenina, študentskih raziskav o socialnem delu v socialističnih tekstilnih tovarnah na Fakulteti za socialno delo ter pogovorov in intervjujev z nekaterimi nekdanjimi socialnimi delavkami v tekstilnih tovarnah. Gradivo kaže na probleme, s katerimi so se soočale socialne delavke in delavci v tovarnah, a hkrati na problematične razmere, v katerih so živele in delale tekstilne delavke in delavci. Diplome in naloge študentk in študentov Fakultete za socialno delo so relevanten vir za razkrivanje socialnih razmer tekstilnega delavstva v preteklosti, kot tudi družbenega prepoznavanja in razumevanja problemov ter socialnega dela v preteklem političnem sistemu.
Social work in socialist factories
The article deals with the development of social work in socialist textile factories in Slovenia. In the 1960s, social work was introduced mainly on the initiative of directors or management in the largest modern and successful factories, or by individuals who developed the service in practice. The article is based on archival material – the reports of workers’ council meetings in a knitwear factory Pletenina and research in various socialist textile factories conducted by students of the Faculty of Social Work, as well as on conversations and interviews with some former social workers from textile factories. The empirical material points to the social problems identified by the social workers in the factories and the miserable social conditions in which the textile workers lived and worked. The studies conducted by the students of the Faculty of Social Work are important sources for the study of the social conditions of the textile workers in the past. They also show the social understanding of the problems and social work in the former political system.
**
Dr. Dunja Dobaja, Inštitut za novejšo zgodovino Ljubljana
Otroci s posebnimi potrebami v Sloveniji v obdobju 1918-1991: od segregacije do integracije
Referat obravnava otroke, ki jih opredeljujemo kot otroke s posebnimi potrebami; termin, ki se osredotoča na njihove potrebe in pomoč, ne na hibe. Obravnavano skupino otrok sta namreč stroka in družba skozi različna zgodovinska obdobja opredeljevala z različnimi termini, ki so izpostavljali njihove ovire. V središču raziskave bosta predvsem dve skupini otrok, in sicer gluhi in naglušni ter slepi in slabovidni. Skupini sta izbrani zato, ker sta bili v vsem obravnavanem obdobju enako opredeljeni, tako s strani odločevalcev, kot v družbi, medtem ko se je opredelitev oseb z večino ostalih vrst hendikepiranosti sčasoma zelo spreminjala in bo morala zaradi svoje kompleksnosti zato biti predmet posebne raziskave. Referat sledi razvoju vzgojno-izobraževalnega sistema za omenjene otroke od konca prve svetovne vojne, ko se po razpadu Avstro-Ogrske monarhije oblikuje skupna jugoslovanska država, pa do konca obdobja socializma v začetku 90-ih let, ki pomeni tudi konec jugoslovanske države v obliki, kot jo poznamo po letu 1945. V tem obdobju sta se pri skrbi za otroke s posebnimi potrebami uporabljala dva temeljna koncepta, in sicer segregacija in integracija. Segregacija oz. izključevanje je na eni strani lahko posledica nepoznavanja različnih primanjkljajev na posameznih področjih ter strahu pred neznanim in drugačnim, ki med ljudmi povzroči izključevanje posameznikov iz družbe. Hkrati pa začetke segregirane vzgoje in izobraževanja omenjenih otrok prepoznamo kot pozitivne in jih razumemo v kontekstu začetkov strokovnega ukvarjanja s to ranljivo populacijo, za kar prej ni bilo poskrbljeno. Zasnova segregacije je imela pozitivne učinke, a se to večkrat pozablja, saj sama beseda asociira na izolacijo, zanikanje, manjše možnosti ipd. Zgodovinsko gledano se je proces integracije pojavil kot razmislek o slabostih povsem segregirane vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami. Pod pojmom integracija razumemo asimilacijo in prilagajanje oseb s posebnimi potrebami v okolje ali v dokaj homogene skupine. V vzgojno-izobraževalnem procesu to pomeni proces razvijanja učenca, doseganje njegovih potencialov, spodbujanje in motiviranje za pridobivanje izkušenj, medsebojno delovanje, razumevanje, strpnost in sprejemanje. Za izvedbo omenjenega procesa potrebuje otrok individualiziran program, ki mu omogoča asimilacijo v razredno skupnost in dosego ciljev.
Ključne besede: gluh, slep, otroci s posebnimi potrebami, segregacija, integracija
**
As. Tanja Buda, mlada raziskovalka
Ženske, ki so same skrbele za otroke, v arhivih centrov za socialno delo
Prvi centri za socialno delo so v Sloveniji nastali leta 1960. Zaposlovali so šolane socialne delavke, ki so na centrih za socialno delo uresničevale socialno politiko, izvrševale naloge socialnega varstva in obravnavale različne skupine ljudi. Naloge na centru za socialno delo so bile razporejene na različna področja, med drugim tudi na varstvo družine, kamor je sodilo »priznanje očetovstva«, »razveza zakona« in druge intervencije namenjene ženskam, ki so same skrbele za otroke. Dokumenti povezni z navodili, priporočili in socialno politiko (dostopni v raziskovalne namene), kažejo raznovrstnost nalog, ki so jih morale socialne delavke opravljati pri svojem delu; številni dokumenti (praviloma nedostopni arhivi) pa vsebujejo posamezne primere socialnodelovne obravnave žensk, ki so same skrbele za otroke. V prispevku se bom osredotočila na prosto dostopne in nedostopne arhive centrov za socialno delo v 60. letih 20. stoletja. Primerjala bom dokumente, ki vsebujejo navodila oziroma uokvirjajo delo socialnih delavk in dokumentacijo posameznih primerov, ki nakazujejo prakso socialnega dela z ženskami, ki so same skrbele za otroke. Zanimala me bo predvsem skladnost nalog in prakse socialnega dela z ženskami, ki so same skrbele za otroke.
**
As. Maja Vehar, doktorska kandidatka
Spolnost in z njo povezana vprašanja v prvih desetletjih socializma na Slovenskem
Spolnost, kot ena najbolj intimnih plati človekove biti, igra pomembno vlogo v življenju posameznika in družbe. Skozi čas so se posledično pojavljala različna vprašanja povezana s spolnostjo, ki so jih posamezniki in družbe naslavljale na različne načine. Pred drugo svetovno vojno je bil na Slovenskem na tem področju viden velik vpliv Rimokatoliške cerkve, po drugi svetovni vojni pa je poleg menjave družbeno-političnega sistema (uveljavil se je namreč socializem) prišlo do številnih sprememb tudi na področju odnosov med spoloma in spolnosti. Nekatera prizadevanja, ki so bila aktualna že v predvojnem času, so se uspela uveljaviti kmalu po vojni, nekatera so se uveljavila počasneje. Med glavnimi vprašanji, povezanimi s spolnostjo, po drugi svetovi vojni so bili dvig zdravstvene zaščite spolnega in reproduktivnega zdravja, vprašanje splava in kontracepcije ter spolna vzgoja. Prizadevanja so privedla do dviga zdravstvene oskrbe, institucionalizacije porodov, postopne legalizacije prekinitve nosečnosti, uvajanja sodobnejših, zanesljivejših in bolj humanih metod načrtovanja rojstev ter poskusov bolj sistematične in strokovno podprte spolne vzgoje. Pri urejanju omenjenih področij so sodelovali različni akterji – od predstavnikov oblasti, družbeno-političnih organizacij do različnih strok – med njimi tudi socialno delo. Predstavnike stroke lahko namreč opazimo v različnih organih, ki so se ukvarjali z omenjenimi vprašanji, prav tako pa so bili od začetka 60. let člani tričlanskih komisij za odobritev splava. Gre za vloge, ki vsekakor niso bile zanemarljive. Prispevek bo na podlagi arhivskih virov poskušal osvetliti vlogo socialnega dela pri načrtovanju spolne vzgoje in družine. Poleg tega bo v ozir vzeto tudi, kako je k temu prispevala vzpostavitev izobraževanja za socialno delo.
**

As. Maja Vehar, doctoral candidate
Sex and Related Issues in the First Decades of Socialism in Slovenia
Sex, as one of the most intimate aspects of a person’s life, plays a major role in the lives of individuals and in society. As a result, various sex-related issues emerged over time, which individuals and societies addressed in different ways. Prior to World War II, the Roman Catholic Church had a significant impact on this area in Slovenia. After World War II, the sociopolitical system changed (socialism was established) and many changes took place in gender relations and sex. Some efforts that had begun even before the war bore fruit soon
after the war; others took longer. The main sex-related issues after World War II were improving sexual and reproductive health services, the issue of abortion and contraception, and sex education. These efforts resulted in improved health care; the institutionalization of childbirth; the gradual legalization of abortion; the introduction of more modern, reliable and humane birth control methods; and attempts at a more systematic and professional sex education. Various actors took part in regulating the above-mentioned areas – ranging from government representatives, socio-political organizations, to various professions – including social work. Social workers were involved in various bodies that dealt with the above-mentioned issues; moreover, they were members of the three-member abortion authorization commissions since the early 1960s. These roles are certainly not negligible. For this reason, the presentation aims to highlight the role of social work in planning sex education and in the issue of family planning, based on archival sources. Moreover, it will also consider the impact of establishing social work education.
**
As dr. Sara Pistotnik
Reguliranje splava v 60. letih 20. stoletja v prispevkih Vestnika Sveta za socialno varstvo SRS
Po 2. svetovni vojni lahko v Jugoslaviji govorimo o postopni liberalizaciji dostopa do splava zaradi socialnih razlogov. Ta ni bil deklariran kot pravica ženske, temveč kot del družbene strategije boja proti nelegalnemu splavu – ki je tedaj še vedno prispeval k smrtnosti žensk -, katere integralni del sta bili tudi promocija kontracepcije ter spolna vzgoja. Najprej je Uredba o postopku za dovoljeno odpravo plodu leta 1952 omogočila indikacijo zaradi zdravstveno-socialnih razlogov, o katerih so presojale posebne komisije, ki so jih sestavljali le zdravstveni delavci. Ker pa je število vlog za abortus iz te indikacije vztrajno naraščalo, je nova Uredba o pogojih in postopku za dovolitev splava v letu 1960 razširila možnosti za splav zgolj iz socialnih indikacij. S tem se je spremenila tudi sestava komisij za dovolitev splava, ki so od tedaj dalje vključevale socialno delavko. Ena njenih ključnih nalog je bila presoja o upravičenosti prošenj za abortus glede na vsakokratno individualno situacijo ženske, ki je za svojo odločitev navajala socialne razloge. V prispevku bo predstavljeno, na kakšen način se je izvajalo odločanje o upravičenosti do splava na podlagi socialne indikacije po implementaciji Uredbe o pogojih in postopku za dovolitev splava in še posebej, kako je bilo to obravnavano v prispevkih Vestnika za socialno varstvo SRS, ki je začel izhajati leta 1962 kot glasilo Sveta za socialno varstvo.
**
Dr. Irena Selišnik in dr. Ana Cergol Paradiž
Akterke ženskega gibanja na polju socialnega dela: kontinuitete in prelomi
Demografski katastrofi obeh svetovnih vojn sta skupaj s težnjo po povojni »kulturni demobilizaciji« in vrnitvi v »normalne razmere« spodbudili vrsto različnih pobud, ki so v javnem diskurzu poudarjale pomen materinstva, v zakonodajno-institucionalnem smislu pa uvajale konkretne ukrepe za zdravstveno in socialno zaščito mater in otrok, še posebej vdov in sirot. Vprašali se bova, v kolikšni meri so iniciative v drugem povojnem obdobju, kljub zgodovinski pozabi po gospodarski krizi v tridesetih letih, vojni okupaciji in prehodu v socialistični režim, sledile predvojnim zgledom ali celo ohranjale kontinuiteto s predvojnimi napori, v kolikšni meri pa so predstavljale prelom. Detektirali bova mednarodne zglede in intelektualne povezave, ki so determinirale posebnosti diskurza o materinstvu tik po vojni ter slednjega primerjali z razmerami v sosednjih državah. Posebej bova pozorni na predstavnice ženskih gibanj in organizacij, ki so bile aktivne na tem področju pred vojno in v kolikšni meri so spremembe, ki so jih zagovarjale že pred vojno, uresničile po letu 1945.
**
Dr. Sonja Bezjak
Ustanavljanje skrbstvenih domov za »onemogle« in »defektne«: študija primera ustanove na Tratah
O zgodovini življenja in dela v ustanovah za dolgotrajno oskrbo ljudi s težavami v duševnem zdravju ali intelektualno oviranostjo v Sloveniji še danes ni veliko raziskav. Deloma je to povezano z nedostopnostjo arhivskih virov, ki jih hranijo institucije same. Deloma je to mogoče povezati z dolgoživostjo institucij in nezainteresiranostjo, da bi te preobrazili iz institucionalnih v storitve v skupnosti. Zgodovinske predstavitve, ki jih zavodi in bolnišnice pripravijo ob obletnicah in jubilejih, večinoma razkrivajo njihovo organizacijsko in strukturno plat, le redko pa govorijo o ljudeh – nastanjenih v zavode in zaposlenih. Na primeru Doma onemoglih na Tratah, ki so ga kasneje preimenovali v dom duševno defektnih, bomo predstavili, komu so bile takšne ustanove namenjene in izbrane podrobnosti iz vsakdanjega življenja v tem domu. Analiza se nanaša na obdobje med letoma 1949 in 1970 in vključuje obdelavo zgodovinskih virov in analizo 19 intervjujev z upokojenimi delavkami v zavodu Trate. Na zgodovinskem primeru želimo predstaviti ključne značilnosti delovanja ustanove z vidika ljudi, ki so tam živeli ali delali.

Establishing care homes for the “disabled” and “defective”: a case study of the institution in Trate
There is still little research on the history of life and work in long-term care institutions for people with mental health problems or intellectual disabilities in Slovenia. This is partly due to the inaccessibility of archival sources held by the institutions themselves. Partly, it may be linked to the longevity of institutions and the lack of interest in transforming them from institutional to community-based services. The historical presentations made by institutions and hospitals on anniversaries and jubilees mostly reveal their organisational and structural side, but rarely talk about the people – the institution’s inmates and staff. Using the example of the Home for the Disabled in Trate, which was later renamed the Home for the Mentally
Defective, we will present who such institutions were for and selected details of everyday life in this home. The analysis covers the period between 1949 and 1970 and includes the processing of historical sources on the Home at Trate kept by the present-day Museum of Madness and the analysis of 19 interviews with retired female workers. The analysis covers the period between 1949 and 1970 and includes the processing of historical sources and the analysis of 19 interviews with retired women workers. Using the historical example, we aim to present the key features of the institution from the perspective of the people who lived or worked there.
Dr. Sonja Bezjak, sociologinja, zaposlena v Arhivu družboslovnih podatkov na Fakulteti za družbene vede, soustanoviteljica in vodja Muzeja norosti, ki deluje v nekdanjem zavodu za duševno in živčno bolne na Tratah.
**
Prof. dr. Darja Zaviršek
Zgodovina šolanja v socialnem delu v Sloveniji: zgodnje obdobje
Podrobna rekonstrukcija zgodovine šolanja v socialnem delu v Sloveniji je pomembna zato, ker je bila socialistična Jugoslavija edina država nekdanjega »socialističnega bloka«, ki je že v petdesetih letih dvajsetega stoletja uvedla šole za socialno delo po državi. Prispevek bo odgovoril na vprašanje zakaj je bilo temu tako in kako se je začel proces profesionalizacije socialnega dela? Omenjeno posebnost je potrebno razumeti v konktekstu informbirojevskega razhoda jugoslovanskega komunističnega vrha s Stalinom, s povečanim vplivom ZDA, ki je bila zaveznica pred morebitnim napadom Sovjetske zveze na Jugoslavijo in z iskanjem »tretje poti«, torej socializma s »humanim obrazom«. Po jugoslovanskih republikah so nastale »šole za socialne delavce« (Zagreb 1952, Ljubljana 1955, Beograd, Skopje, Sarajevo 1958), ki so v sedemdesetih letih 20. stoletja postale oddelki in višje šole v sklopu nacionalnih univerz. Arhivski dokumenti o nastanku šole in časopisi, ki so leta 1955 pisali o dogodku, veliko povedo o ideji socialnega dela v kontekstu državnega socializma, ki je zaznamovala šolanje in prakso socialnega dela. Prve študentke in študentje dvoletne šole so se deloma rekrutirali iz poverjenic za socialno skrbstvo, oseb, ki so bile dejavne v terenskih socialnih komisijah in prostovoljk in prostovoljcev različnih organizacij (kot na primer razpuščene Antifašistične fronte žensk). Najpomembnejše pionirke socialnega dela v Sloveniji so bile Nika Arko, dr. Katja Vodopivec in Marija Jančar, ki so različno vplivale na razvoj šolanja. Čeprav se je sprva zdelo, da je socialno delo zaradi svoje zgodovine dobrodelnosti premožnih (predvsem žensk) iz Zahodnih držav in zato, ker naj bi socialistično univerzalno zaposlovanje in zavarovanje ljudi samo od sebe rešilo socialnih stisk, je je izkazalo, da je socialno delo koristilo tudi idejam državnega socializma. Ponudilo je okoliščine za vsesplošno izobraževanje žensk, modernizacijo institucij socialnega varstva, ki naj ženske osvobodi skrbstvenega dela, zaposlovanje žensk, povečanje vpliva na ruralno prebivalstvo in uresničevanje tako pomoči kot nadzora nad ljudmi.
**
Doc. dr. Irena Šumi
Organizacijske in integrativne dileme v socialnem delu: primer lokaliziranega zaposlovanja na CSD in primer zaposlovanja diplomiranih socialnih delavk, ki so osebe z oviranostmi
Prispevek pregleduje dve soodvisnici v sodobnem socialnem delu v Sloveniji v CSD: na eni strani nizek delež socialnih delavk, ki so ljudje z oviranostmi, v tem sistemu, na drugi pa visok delež lokalne rekrutacije socialnih delavk in drugih zaposlenih v CSD. Prva problematika je predstavljena v luči evidence o študentkah z oviranostmi na FSD UL v preteklih 10 letih, ki so študij druge ali tretje stopnje končale, niso pa našle zaposlitve v javni mreži CSD; druga problematika je razvidena skozi podatke, pridobljene na CSD samih, ki kaže na preferenčno zaposlovanje ne le diplomiranih socialnih delavk, temveč tudi drugega kadra na teh ustanovah iz bazena lokalne delovne sile. Neredko že študentke višjih letnikov FSD UL “vedo”, da bodo zaposlitev našle “doma”. Podatke smo križali tudi z evidenco krajevne provenience študentk in študentov FSD UL v obdobju zadnjih 10 let. Vzpostavljeni soodvisnici torej naslavljata dve vprašanji: kako se državna ustanova socialnega dela dejansko obnaša do hendikepiranih diplomantk in diplomantov glede na to, da pouk o hendikepu predstavlja znaten delež kurikula FSD; in drugič, kako ustanova socialnega dela upravlja s problematiko rekrutacije: ali gre pri tem za znameniti (in nikoli zares raziskani) pojav t.i. “negativne selekcije”, oz., v kakšni meri je lokalistična selekcija tudi negativna selekcija.
**
Dr. Valerija Korošec
Peza ženskosti na področju socialnega dela
Šesta evropska raziskava o delovnih razmerah (EWCS 2015) ugotavlja, da opravijo ženske v Sloveniji v primerjavi z moškimi, poleg plačanega dela, več ur neplačanega dela, namenjenega skrbi za otroke ali odraslim, ki ne morejo skrbeti zase. Strokovnjakinje že vrsto let opozarjajo, da je skrb za starejše, ki potrebujejo dolgotrajno podporo, skoraj povsem podružinjeno in bremeni družinske člane, znotraj družine pa ženske, po tradicionalni logiki, da je skrb žensko delo. UMAR prav tako v več publikacijah opozarja na neenakost po spolu v časovni dimenziji, še posebej z vidika dolgotrajne oskrbe. V najnovejši študiji Enakost spolov in dolgotrajna oskrba na domu za države EU iz leta 2020 ugotavljajo, da je Slovenija med štirimi državami EU z najnižjim deležem formalno zaposlenih v oskrbi na domu in država z najmanjšim deležem formalno zaposlenih v oskrbi za invalide. Ta dejstva močno vplivajo na možnost formalne zaposlitve in kvaliteto zaposlitve ter posledično na dohodke žensk.
Ključne besede: poklicna segregacija, plačana vrzel, revščina žensk
Key words: occupational segregation, gender pay gap, poverty of women
**
Doc. Dr. Ana M. Sobočan
Analiza kodeksov etike v socialnem delu v Sloveniji
O pomenu kodeksa etike v socialnem delu pri nas prvi piše Bernard Stritih, ki legitimacijo stroke in avtonomnost v odnosu do državnih in cerkvenih ustanov poudarja kodeks etike (Stritih, 1988). Greenwood je 1957 kot enega osnovnih značilnosti poklicev identificiral tudi kodeks etike in po razpravah o tem, ali je socialno delo poklic (v 1960ih in 1970ih), so začeli nastajati kodeksi etike za socialno delo. Danes v večini držav po svetu velja, da je v socialnem delu etični kodeks eden od temeljnih dokumentov, ki uokvirjajo poklic in ga usmerjajo s perspektive dogovorjenih poklicnih vrednot. V slovenskem prostoru je prvi kodeks etike nastal leta 1975 v Zvezi društev socialnih delavcev Slovenije. Struktura ‘Kodeksa poklicne etike socialnih delavcev RS Slovenije’ vključuje niz razdelkov, ki opredeljujejo željeno ravnanje socialnih delavcev in delavk. Značilnosti zgodovinskega momenta njegovega nastanka determinirajo, da je Kodeks že v izhodišču zastavljen kot destilat »socialistične etike in morale«, ter da izhaja iz »načel demokratičnega in samoupravnega socializma« ter »programskih načel ZKJ«, vendar pri tem navaja tudi »Deklaracijo o človečanskih pravicah«. Kodeks etike je tako z današnje perspektive lahko tudi pomemben zgodovinski dokument, ki odstira razumevanje družbeno-političnega momenta, v katerem je nastal ter s tem povezanih vrednot in socialnih praks. V prispevku bom predstavila analizo treh kodeksov etike socialnih delavk in delavcev (1975, 1998 in 2021) ter primerjala njihovo obliko in vsebino. V primerjalni analizi bodo še posebej izpostavljene vrednote, kot so samoodločanje uporabnic in uporabnikov storitev, družbena pravičnost, profesionalna integriteta; analizirala pa bom tudi dolžnosti socialnih delavk, poklicno avtonomijo in vidike poklicne prakse.
**
Izr. prof. dr. Jelka Zorn
Socialno delo med človekovimi pravicami in državnim servisom: pogledi socialnih delavk_cev na izbris in begunstvo
Ljudje, ki so po osamosvojitvi Slovenije postali ilegalizirani, torej brez pravice do pravic, so se poimenovali »izbrisani«, da bi s to dramatično besedo poudarili krivičen ukrep države izveden leta 1992. Statusi so jim bili odvzeti tajno, kar je vplivalo na javno (ne)razumevanje in (ne)poimenovanje tega procesa formalnega izključevanja. Socialne delavke_ci so uporabnicam_kom pomagali kot individuumom, niso pa problema izbrisa poskušale_i reševati na sistemski ravni. Ponotranjenje meja socialne države in socialnih pravic se kaže kot nekaj normalnega in naravnega. Nereagiranje na sistemski ravni nekatere_i vidijo kot problem svoje stroke. Spet druge_i poročajo, da izkušenj z osebami, ki so ostale brez statusa niso imele_i in izbrisa ne komentirajo z vidika svojega poklica. V raziskavi nas zanima kako se socialne delavke_ci spominjajo obdobja izbrisa in kakšne so njihove izkušnje z osebami, ki so ostale brez pravnega statusa, predpogoja socialnih in drugih pravic. Pogledi socialnih delavk in delavcev na izbris dajejo vtis, da so centri za socialno delo bližje vladajočemu diskurzu kot človeku v stiski, kadar je ta človek brez politične subjektivitete, torej človek katerega problemi niso javno prepoznani kot pomembni in še zlasti kadar gre za ljudi, ki so izključeni iz formalne pripadnosti. V pričujoči raziskavi, ki se ukvarja s sodobno zgodovino in sedanjostjo tega poklica, sem pregledala 13 narativnih intervjujev s starejšimi socialnimi delavkami in delavci, ki so prakticirali med 1980 in 2010 in ki so se spominjali izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Intervjuje je opravil tim štirih raziskovalk v okviru raziskovalnega projekta; tri intervjuje sem opravila sama, deset intervjujev so opravile kolegice Darja Zaviršek, Sara Pistotnik in Ana Sobočan. Osredotočila sem se na dele, kjer intervjuvalne_ci govorijo o izbrisanih, beguncih, osebah brez državljanstva, migrantih, »južnakih«. Intervjuji so trajali najmanj 3 ure do največ 10 ur, največ intervjujev je trajalo med 4 in 5 ur. Opornih točk za intervjuje je bilo 50, od tega so bila 3 vprašanja o izbrisu. V analizi izjav socialnih delavk_ev smo prepoznali širi vrste odzivov: a.) razumevanje izbrisa kot kršitve pravic; b) napačno prepoznavanje izbrisa; c.) sklicevanje na pravila; d.) podpora izbrisu.
**
Dr. Duška Knežević Hočevar, višja znanstvena sodelavka, ZRC SAZU
Kmetje o »sociali«
Prispevek presoja razumevanje »sociale« od ljudi, ki se s kmetijstvom preživljajo, in ga umešča v okoliščine stalno spreminjajočih se imperativov post-1991 kmetijskega razvoja v Sloveniji. Zahteve in merila »dobrega kmetovanja«, ki ga uokvirjajo nacionalne strategije kmetijskega razvoja v skladu s spremenljivimi SKP smernicami, kmetje doživljajo protislovno. Na eni strani kot svojo zgodovinsko priložnost, da so še vedno nepogrešljivi akterji v procesu vedno bolj moderniziranega kmetijstva v kontekstu globalnega tržne ekonomije, na drugi strani pa tudi njegove žrtve. Ugotavljajo, da se vrtijo v začaranem krogu stopnjevanega dela, višjih stroškov investicij in nižjih odkupnih cen, če hočejo obstati v kmetijstvu. Terenska raziskava v Pomurju v okviru temeljnega raziskovalnega projekta Spremembe v kmetijstvu skozi oči in telesa kmetov se osredotoča na njihova razumevanja doživljanja pritiskov, ki jih omenjene okoliščine prinašajo. Raziskava potrjuje, da imajo njeni udeleženke in udeleženci, ki kmetujejo in se zelo razlikujejo po velikosti in tipu kmetij, med drugim skupno tudi razumevanje »sociale«. To razumevanje sporočajo eksplicitno, ko je govor o vzrokih pomanjkanja delovne sile na kmetijah kljub visoki stopnji brezposelnosti v njihovih lokalnih okoljih, implicitno pa ko presojajo svoj položaj na splošno v kmetijstvu in širši družbi. Kaj vse sporoča njihova zazrtost v »salomonsko rešitev« – odpravo socialne države, prispevek presoja z vidika teoretizacij moralne ekonomije in družbenega trpljenja.

Farmers on »the social«
This paper discusses the understanding of »the social« by people who make a living out of farming in circumstances of constantly changing imperatives of agricultural developments in post-1991 Slovenia. The imperatives and criteria of ‘good farming’, framed by national strategies of agricultural development along the lines of the Common Agricultural Policy, are experienced by farmers in a contradictory way. On the one hand, as their historical opportunity of being still an indispensable actor in the process of intensively modernized agriculture in the world market economy, on the other hand, however, as the victim of this process, as well. Farmers believe they are spinning in a vicious circle of intensified workload, higher investment costs and lower redemption prices if they want to subsist in agriculture. Fieldwork conducted in the most intensive Slovenian agricultural region of Pomurje, within the basic research project Changes in Agriculture through the Farmers’ Eyes and Bodies, focuses on farmers’ understanding of experienced pressures brought by these circumstances. The results show that research participants who differ along the size and types of their farms share their understanding of ‘the social’. This understanding they explicitly convey when discussing the reasons of a lack of workforce on their farms despite the high level of unemployment in their local contexts, and implicitly, reflecting upon their own position in agriculture and society at large. Drawing on theorisations of moral economy and social suffering, the paper revolves around the question of what in all is conveyed through the farmers’ “Solomon solution” – the abolishment of the welfare state.
Ključne besede: kmetje, socialna država, moralna ekonomije, družbeno trpljenje, Pomurje
Keywords. Farmers, welfare state, moral economy, social suffering, Slovenian region of Pomurje
**