O nas / About us

Temeljni raziskovalni projekt z naslovom Socialno delo kot naprava družbene solidarnosti: izbrane problematike v zgodovinski in izkušenjski optiki financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (številka projekta 0591-001) v obdobju 2020-2023 in se izvaja na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani. Vodja projekta je prof. dr. Darja Zaviršek.

Research project Social Work as a Social Apparatus of Solidarity: Selected Problems in a Historic and Experiental Optics. Research project is funded by National Research Agency of the Republic of Slovenia (Project Number: 0591-001) in the period 2020-2023 and is carried out at the Faculty of Social Work, University of Ljubljana. Leader of the project: Prof. Darja Zaviršek.

Sodelavke in sodelavci / research team:

Prof. dr. Darja Zaviršek, sociologinja, vodja projekta

izr. prof. dr. Jana Mali

Doc. dr. Irena Šumi, antropologinja

Doc. dr. Mateja Jeraj, zgodovinarka

Izr. Prof. dr. Jelka Zorn, socialna delavka

Doc. dr. Ana M. Sobočan, sociologinja kulture

Asist. dr. Gašper Krstulović, socialni delavec

Asist. Tanja Buda, mag. socialnega dela

Asist. dr. Sara Pistotnik, etnologinja in kulturna antropologinja

SOCIALNO DELO KOT DRUŽBENA NAPRAVA SOLIDARNOSTI IZBRANE PROBLEMATIKE V ZGODOVINSKI IN IZKUŠENJSKI OPTIKI

Prva generacija študentk in študentov Šole za socialne delavce v Ljubljani 1955-1956, Republika Slovenija, Jugoslavija. / First generation of students at the School of Social Workers in Ljubljana, 1955-1956 in the Republic of Slovenia, Yugoslavia.

Fotograf neznan / unknown photographer

Prvič objavljeno v: Darja Zaviršek ur. (2005). »Z diplomo mi je bilo lažje delat!« Znanstveni zbornik ob 50. letnici izobraževanja za socialno delo v Sloveniji. FSD, Ljubljana, str.55; Darja Zaviršek (2018). Skrb kot nasilje. *Cf., Ljubljana, str. 215. / First published in: Darja Zaviršek ed. (2005). »With Diploma it was Easier to Work!« Scientific Volume on the 50th Anniversary of Social Work Education in Slovenia. FSD, Ljubljana, p. 55. and Darja Zaviršek (2018). Coersive Care. *Cf., Ljubljana, p. 215.


Darja Zaviršek

Raziskovati preteklost, da bi bolje razbirali sedanjost

Socialno delo kot organizirana in ciljna družbena praksa in nato akademska veda ima zgodovino, ki se odločilno veže na tiste družbene premene, ki so porodile moderni svet: na industrijsko revolucijo, kjer so socialnodelovne prakse sredi 19. stoletja vzniknile v poskusih lajšanja velikanskega obubožanja delovnih množic. Nastanek socialnega dela je odločilno zaznamoval vodstveni angažma žensk od samega začetka: Helen Bosanquet, Octavia Hill, Jane Addams, Nobelova nagrajenka za mir v letu 1931, Alice Salomon, ustanoviteljica prve šole za socialno delo v Nemčiji (1908), Ilse Arlt, avstrijska pionirka socialnega dela, idr.

Začetnice stroke so s svojim življenjskim delom naslavljale problematiko revščine in deprivilegiranosti, začetkoma večinoma v okviru koncepta dobrodelnosti, vendar so razvijale tudi emancipativno socialno teorijo, od sufražetskega gibanja pa vse do teoretizacije države blaginje, etike skrbi in človekovih pravic. Socialna pravičnost (social justice; Sozialegerechtigkeit) je bila za vse pionirke pomemben pojem. Prelomna dela Jane Addams, Mary Richmond in Alice Salomon so bila prve teoretične zaokrožitve delokroga in metod socialnega dela. Ni naključje, da se je socialno delo na zahodu dokončno profesionaliziralo prav v času, ko je ZDA in svet zadela Velika depresija (1929). Jane Addams je imela v zvezi s socialnimi vprašanji tudi pomembno vlogo v administracijah predsednikov Theodorja Roosevelta in Wodrowa Wilsona, ki sta se imela za socialna progresivista.

Povsem drugačen je bil razvoj socialnega dela kot prakse in akademske discipline v evropskih socialističnih režimih od 2. svetovne vojne dalje. Ker so ti inherentno naslavljali in domnevno tudi odpravljali socialne problematike vsakovrstnih neenakosti (npr. ekonomsko neenakost, diskriminacijo žensk, otroško delo, stanovanjske probleme ljudi), so nekatere osrednje tematike socialnega dela rešili normativno in sistemsko, npr. z uzakonitvijo volilne pravice žensk, univerzalne zaposlenosti žensk in moških, ipd. V Sloveniji, ki je bila tedaj federativna republika socialistične Jugoslavije, je bilo socialno delo za razliko od vseh ostalih socializmov kot stroka formalno uvedeno že leta 1955 (čeprav je socialno skrbstvo zaživelo že takoj po vojni), ko je bila ustanovljena Šola za socialne delavce z dveletnim programom. To dejstvo lahko beremo v kontekstu primeroma liberalnega režima v Jugoslaviji in Sloveniji, ki socializma kot normativnega družbenega reda vendarle ni gledalo kot hipno odpravo vseh socialnih problematik, temveč kot postopen proces.

Po letu 1991, ki zaznamuje ustanovitev neodvisne države Slovenije ter z njo premeno pravnega in gospodarskega sistema, se je socialno delo v Sloveniji po eni strani vzpostavilo kot znanstvena disciplina, po drugi pa ostalo omejeno s specifičnimi strukturnimi posebnostmi, podedovanimi iz časa socializma. Med temi je dejstvo, da socialno delo namesto trojnega mandata odgovornosti državi, uporabniku in znanstveni disciplini (Staub-Bernasconi, 2011) ostaja podrejeno državi, in je dojeto kot njen podaljšek. To pomeni, da država socialno delo funkcionalizira in ga s tem interpelira v izvajalca upravno-administrativnih postopkov (Zaviršek 2015). Pri tem je bilo socialno delo le ena od podedovanih družbenih ustanov, ki so vstopile v hibridno stanje med dediščino socialistične družbenopolitične ureditve in hierarhij, in nanagloma uvedenih pravnih, političnih, ekonomskih in drugih aparatov demokratične države s kapitalistično ekonomsko bazo, ki ji splošno rečemo postsocialistična tranzicija.

Ob petdeseti obletnici socialnega dela v Sloveniji leta 2005 (v Ljubljani je bila Šola za socialne delavce uvedena tri leta kasneje kot na Hrvaškem, kjer se je izobraževanje začelo leta 1952), smo na Fakulteti za socialno delo naredili pregled razvoja socialnega dela v Sloveniji, ki je pokazal, kako zelo smo se razlikovali od drugih postsocialističnih držav, in tudi, od kod izhajajo nekatere sive lise v današnji praksi socialnega dela pri nas. Več o tem v priporočenih člankih na koncu tega zapisa.

V potekajočem temeljnem raziskovalnem projektu želimo z izbranimi metodami raziskati, kako danes prakticirajoče socialne delavke same dojemajo in upravljajo svoj poklic. Zanimajo nas njihove izkušnje, ki tvorijo vsebine poklicne kulture: kako v praksi razrešujejo napetosti med akademsko disciplino in realnostjo poklica in vse večjimi socialni problemi, za katerih reševanje je na voljo vedno manj virov, zraven pa javni ugled poklica upada. Obenem nabiramo, pregledujemo in urejamo nabor najpomembnejših historičnih podatkovnih virov s področja socialnega dela v Sloveniji, ki je bil že pred začetkom projektnega dela delno kolekcioniran. Namen je predvsem podpreti in kontekstualizirati pridobljene empirične rezultate s faktografsko zgodovino ustanove socialnega dela, organizirano po zgodovinskih prelomnicah od začetkov, preko profesionalizacije pa vse do preloma v letu 1991 in t.i. postsocialističnega tranzicijskega časa do danes.

Osredotočili se bomo na razvoj socialnega dela kot stroke in prakse pred in po letu 1991 in poskušali čim bolj sistematično vzpostaviti zgodovino nacionalne discipline in prakse. Postavljamo si naslednja vprašanja:

– Kateri dogodki so predstavljali ključne mejnike socialnega dela?

– Kako je potekala profesionalizacija socialnega dela, kaj so bile značilnosti »socialističnega socialnega dela«, in kako ga umestiti v evropski in svetovni kontekst?

– Kdo so bili ključni deležniki, deležnice v zgodovini socialnega dela in kakšne so bile razlike med pionirkami v tujini in slovenskimi začetniki, začetnicami socialnega dela?

– Kako se je spreminjala praksa socialnega dela po letu 1991, ko je Slovenija postala samostojna država, in kako se je spreminjala javna podoba socialnega dela?

– Kako se zgodovina socialnega dela razlikuje v arhivski nasproti izkušenjski praksi socialnih delavk?

– Kako je socialno delo obravnavalo nekatere specifične družbene tematike v bivši državi , in kako v času po letu 1991?

– Kako je poklic zaznamovalo dejstvo, da je (bila) večina socialnih delavk žensk?

Priporočeno branje:

Hering, S., & Waaldijk, B. (2003). History of Social Work in Europe (1900-1960). Female Pioneers and their influence on the Development of International Social Organisations. Opladen, Barbara Budrich.

Schilde, K., & Schulte, D. (Eds.). (2005). Need and care: Glimpses into the beginnings of Eastern Europe’s professional welfare. Barbara Budrich.

Waaldijk, B., & Hering, S. (2006). Guardians of the Poor-Custodians of the Public: Welfare History in Eastern Europe 1900-1960. Barbara Budrich Publishers.

Hauss, G., & Schulte, D. (Eds.). (2009). Amid social contradictions: Towards a history of social work in Europe. Barbara Budrich.

Staub-Bernasconi, Sylvia. (2011). From occupational double to professional triple mandate: science and human rights foundations of professional social work. Socialno delo/Social work, 50/3-4

Regulska, Joanna, Bonnie G. Smith (ured.) (2012). Women and gender in post-war Europe: from Cold War to European Union. Routledge.

Darja Zaviršek (2012). Women and social work in Central and Eastern Europe. V: Regulska, Joanna, Bonnie G. Smith (ured . Women and gender in post-war Europe: from Cold War to European Union. Routledge, (str. 52 – 70).

Dragoš, Srečo (2011). Decentralizacija = ultraliberalizacija socialnega varstva: pripombe k predlogu zakona o socialnovarstveni dejavnosti / Decentralization = ultra-liberalization of social care: comments to the draft bill on social care. Socialno delo /Social work, 50/1: 47-49.

Dragoš, Srečo (2013). Erosion of Slovenian social policy. Ljetopis socijalnog rada, 20/1: 143-170.

Dragoš, Srečo (2015). Teleologija socialnih pravic / Teleology of social rights. Socialno delo / Social work, 54,/3-4:137-151.

Krstulović, Gašper (2016). Podobe nemoči, pokroviteljstva in družbenega zatiranja ljudi z intelektualnimi ovirami v Sloveniji / Images of disempowerment, patronizing and social opression of people with intellectual disabilities. Socialno delo / Social work, 55/5-6: 280-288.

Mali, Jana. (2014). Vloga socialnega dela v obdobju medgeneracijske solidarnosti v družbi/The role of social work in the epoch of intergenerational solidarity in society. Revija za socijalnu politiku, ISSN 1330-2965, July 2014, 21/2, pp. 111-131.

Lekošek, Vesna (2005). The role of the Slovenian women’s movement in the development of social work. V: Schilde, K., & Schulte, D. (Eds.), Need and care: Glimpses into the beginnings of Eastern Europe’s professional welfare. Barbara Budrich. Str. 149-160.

Zaviršek, Darja (2006). Spol in profesionalizacija socialnega dela v socializmu : primerjalna analiza / Gender and professisonalization of social work in socialism. V: Zaviršek, Darja, Vesna Leskošek (eds.), Zgodovina socialnega dela v Sloveniji : med družbenimi gibanji in političnimi sistemi / History of social work in Slovenia: between social movements and political systems. FSD. 15-38.

Zaviršek, Darja (2007). The political construction of social work history in socialism. In: Kruse, Elke, Evelyn Tegeler (eds.): Weibliche und männliche Entwürfe des Sozialen: Wohlfahrtgeschichte im Spiegel der Genderforschung. Budrich. 195-204.

Zaviršek, Darja (2008). Engendering social work education under state socialism in Yugoslavia. British Journal of Social Work, 38/4: 734-750.

Zaviršek, Darja (2008). Gender, welfare and social work education under communism in Slovenia. In: Buchanan, Anne (ed.), Social work: major themes in health and social welfare. Routledge. 143- 152.

Zaviršek, Darja (2015). Social work in Eastern Europe. In: Wright, James D. (ed.), International encyclopedia of the social & behavioral sciences. 2nd ed. Elsevier. 795-800.

Zaviršek, Darja (2015). Študentke in študenti socialnega dela 60 let po nastanku šole za socialne delavce. Intersekcijska perspektiva revščine in spola / Students of social work 60 years after the establishment of the School of Social work. An intersectional perspective on poverty and gender. Socialno delo / Social work, 54/3-4: 153-168.

Zorn, Jelka (2014). Undocumented migrants and detention facilities. In: Franklin, Cynthia (ed.). Encyclopedia of social work. Oxford University Press. Zorn, Jelka (2016): Social work with refugees at the Schengen border: “… but they are the same people as we are”. Critical and radical social work,. 4/1: 121-125. 13.

Šumi, Irena (2000). Kultura, etničnost, mejnost: konstrukcije različnosti v antropološki presoji / Culture, ethnicity, boundary: constructions of difference in anthropological perspective. Založba ZRC.

Šumi, Irena, Darja Zaviršek (2017). Ženska v krasnem novem neoliberalnem svetu / Woman in the brave new world of neoliberalism, Sobotna priloga, Delo, 4. marec 2017: 8-9.

Flaker, Vito (2005). Od praktičnega poklica k dejavni znanosti. V: Zaviršek, Darja (ur.). »Z diplomo mi je bilo lažje delat!«. FSD, Ljubljana (str. 65-134). Jeraj, M. (2005). Slovenke na prehodu v socializem:(vloga in položaj ženske v Sloveniji 1945-1953). Arhiv Republike Slovenije.

Jeraj, M. (2012). Otroci socializma (Skrb za otroke v Sloveniji po drugi svetovni vojni). V Škoro-Babić, A., Jeraj, M., Košir, M., Balkovec, B. (Ur.).Zgodovina otroštva. Zveza zgodovinskih društev Slovenije. 624–638.

Bock, G. (2004). Ženske v evropski zgodovini: od srednjega veka do danes. * cf., Ljubljana.

Škoro-Babić, A., Jeraj, M., Košir, M., Balkovec, B. (Ur.).Zgodovina otroštva. Zveza zgodovinskih društev Slovenije.

Cergol Paradiž, A. (2012). »V oteti deci je zaloga za našo močno in silno državo« –skrb za zaščito otrok v prvi Jugoslaviji. V Škoro-Babić, A., Jeraj, M., Košir, M., Balkovec, B. (Ur.).Zgodovina otroštva. Zveza zgodovinskih društev Slovenije. 266–277.

Žnidaršič-Žagar, S. (2009). Ženski so pa vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati: podoba in pojavnost žensk na Slovenskem: Slovenke, od sredine 19. stoletja do 2. svetovne vojne. Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta.

Schwartz, J. M., & Cook, T. (2002). Archives, records, and power: The making of modern memory. Archival science2(1), 1-19.

Turkel, W. J., Kee, K., & Roberts, S. (2013). A method for navigating the infinite archive. History in the Digital Age, 61-75.

Benoit III, E., & Eveleigh, A. (Ur.). (2019). Participatory archives. Facet Publishing

Gal, S., & Kligman, G. (2000). The politics of gender after socialism: A comparative-historical essay. Princeton University Press.

Gapova, E. (2021). The Russian Revolution and women’s liberation: Rethinking the legacy of the socialist emancipation project. In The Routledge Handbook of Gender in Central-Eastern Europe and Eurasia (pp. 115-122). Routledge.

Orloff, A. (1996). Gender in the welfare state. Annual review of sociology22(1), 51-78.

Simić, I. (2021). Yugoslav gender experiments and Soviet influences. In The Routledge Handbook of Gender in Central-Eastern Europe and Eurasia (pp. 333-341). Routledge.

Walby, S. (1990). Theorizing patriarchy. Oxford: Basil Blackwell.

Yuval-Davis, N. (2009). Spol in nacija. Sophia.

ZORN, Jelka (2006). Socialno skrbstvo po drugi svetovni vojni : nova ideologija in stare vrednote. V: ZAVIRŠEK, Darja (ur.), LESKOŠEK, Vesna (ur.). Zgodovina socialnega dela v Sloveniji : med družbenimi gibanji in političnimi sistemi. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo, str. 61-82. Zbirka Zgodovina socialnega dela.

ZORN, Jelka (2006). Od izjeme do norme : centri za tujce, pridrževanje in deportacije. Časopis za kritiko znanosti. Letn. 34, št. 226, str. 54-74.

ZORN, Jelka (2008). Ljudje brez pravice do pravic in vloga socialnega dela. V: [Socialno delo za enake možnosti za vse] : [3. kongres socialnega dela, Maribor, 10.-12.2007]. Ljubljana: Univ. v Ljubljani, Fakulteta za socialno delo, Let. 47, št. 3/6, str. 115-131.


Ana M. Sobočan

Etična načela socialnega dela in nastajanje poklica skozi čas

Vloga, cilji in namen socialnega dela so del kontinuirane teoretske razprave in tudi nestrinjanja: ali poskuša socialno delo ljudi predvsem »normalizirati« in jih prilagoditi sistemu socialne politike, ali pa je socialno delo lahko tudi poglavitni izzivalec ali kritik sistema? Gotovo je, da je socialno delo vedno vpeto v mrežo razmerij moči, ki povezujejo normativne, vladajoče, dominantne (npr. zdrave, premožne) in nenormativne, podrejene, marginalizirane (npr. bolne/hendikepirane, revne). Kot trdi Clark (2000, str. 4), vse dejavnosti v socialnem delu pridobijo legitimnost le v javnih in političnih procesih. Razumeti socialno delo tako pomeni najprej razumeti različne avtoritete in načine, kako jih socialno delo na eni strani utrjuje in udejanja, na drugi strani pa oporeka. Vsakokratni politični sistemi in družbene strukture določajo normativno raven poklica. S posameznimi sistemi socialnega varstva in socialnih politik je namreč povezano tudi to, kako so zamišljene in udejanjane vrednote, ki vodijo socialnodelovno prakso in metode dela (Sobočan, 2019: 182). Razvrščanje in interpretiranje vrednot se spreminjata skozi čas – v kontekstih sprememb socialnih politik, veljavne zakonodaje in javnih diskurzov. Tudi etični kodeksi socialnega dela kot zbir tistih načel, ki naj bi določali poklic, so se v desetletjih, odkar se je socialno delo utemeljilo kot poklic v Sloveniji, nekajkrat spremenili. Ključno za razumevanje socialnega dela je torej tudi razumevanje razvoja poklica z zgodovinske perspektive. V Sloveniji so avtorice že v preteklih dveh desetletjih veliko pisale o zgodovini socialnega dela, tako z vidika procesov kot njegove umeščenosti v širši politični prostor (npr. Zaviršek in Leskošek, 2006; Zaviršek, 2000, 2001, 2005, 2005a, 2005b, 2006, 2007, 2012, 2014, 2014a, 2015).

Socialno delo je moralo v svoji zgodovini pogosto dokazovati svoj poklicni status, danes pa predvsem svojo poklicno identiteto[i]. V Sloveniji je o poklicni identiteti socialnega dela proti koncu osemdesetih let pisal Bernard Stritih. Kot pogoj za legitimacijo stroke in njene avtonomnosti v odnosu do državnih in cerkvenih ustanov je poudaril etični kodeks (Stritih, 1988). Socialno delo je umestil med izvajalca storitev, uporabnika storitev in »odbor, ki zastopa namembnost finančnih sredstev« (Stritih, 1988, str. 289). Ob tem času je ugotavljal tudi, da je socialno delo ne le strokovna dejavnost, ampak tudi »poklic – se pravi, da še ni prišlo do osamosvojitve znanosti in stroke« (ibid.). Menil je tudi, da socialno delo najprej potrebuje metode in tehnike za »spremljanje različnih procesov, ki potekajo med ljudmi« (ibid.). To je po njegovem mnenju podlaga za snovanje oblik pomoči in »solidarnostne aktivnosti« (Stritih, 1988, str. 301).

Čačinovič Vogrinčič, Mesec, Miloševič, Stritih, Rapoša-Tajnšek in Vojnovič (1983, str. 13) so že nekaj let pred tem opozarjali, da je socialno delo po svoji osnovni funkciji preventivno in razvojno, in da ne bi smeli abstraktno ločevati kurativne, preventivne in razvojne funkcije. »Predmet socialnega dela so tiste življenjske situacije, v katerih posamezniki ali skupine ne morejo mobilizirati svojih sposobnosti za uspešno življenje in delo ter za doseganje relativne osebne sreče. Z drugimi besedami bi lahko rekli, da so predmet socialnega dela tiste situacije, v katerih je ogrožena reprodukcija posameznikovih življenjskih, delovnih in socialnih potencialov zaradi motenj v odnosih med posameznikom in njegovim družbenim okoljem« (ibid., str. 14). Avtorji so poudarili, da mora socialno delo kot znanstvena disciplina temeljiti na znanstvenih spoznanjih različnih strok. Zapišejo tudi zahtevo po »enotnem, kontinuiranem, samoupravnem in sistematično definiranem štiriletnem izobraževanju«, ki je bila sprejeta na konferenci o reformi sistema izobraževanja socialnih delavcev leta 1981, na pobudo, ki je bila oblikovana na III. kongresu socialnih delavcev Jugoslavije leta 1980 na Bledu.. Kot razlog navajajo vse kompleksnejše družbene probleme in odnose (ibid., 16–17) in zapišejo, da naj bi visokošolski študij prinesel znanje o metodah svetovalnega in terapevtskega dela, o skupinskem delu, o skupnostnem delu in za socialno delo specifičnih metodah raziskovanja (ibid., str. 18). Poudarjajo še, da je socialno delo tudi poklic, za katerega je potrebna vzgoja, tj. socializacija za delo z ljudmi (ibid., str. 24).

Miloševič (1990, str. 114) je nekaj let pozneje ponovno pisala o znanstveni zasnovanosti kot enem od pogojev za profesionalizacijo socialnega dela. Opozorila je na pomanjkljivo identiteto socialnega dela, ki jo pripisuje vplivu različnih teorij in prehitri specializaciji za razna področja, ki je onemogočila možnost za »oblikovanje enotnejših, jasnejših in trdnejših temeljev, ki bi socialno delo povezovali v celoto« (ibid.). Socialno delo je definirala kot delovni proces in teorijo o tem procesu, ki sta v odnosu medsebojnega učinkovanja (ibid., str. 115). Etiko v socialnem delu je Miloševič predstavila kot edini element, ki ga razume kot prvino profesionalizacije socialnega dela, z njo povezana načela socialnega dela pa opiše kot praktično aplikacijo etike, upoštevanje katere pozitivno vpliva na družbeno uveljavitev poklica (ibid., str. 117). Ta etika se mora šele oblikovati, razpravlja Dragoš (1989, str. 12–13) o tedanjem, jugoslovanskem etičnem kodeksu, in poudari: »Kot ni učinkovitega strokovnega dela brez lastnega etičnega kodeksa, tako ni učinkovite strokovne etike brez avtonomne stroke.«

Raziskovanje arhivov[ii] je pokazalo, da je v slovenskem prostoru prvi etični kodeks nastal leta 1975 v okviru Zveze društev socialnih delavcev Slovenije. Struktura ‘Kodeksa poklicne etike socialnih delavcev[iii] RS Slovenije’ ima niz razdelkov, ki opredeljujejo želeno ravnanje socialnih delavcev in delavk. Zgodovinski kontekst, v katerem je nastal, je botroval dejstvu, da je bil Kodeks že v izhodišču zastavljen kot destilat »socialistične etike in morale«; da je izhajal iz »načel demokratičnega in samoupravnega socializma« ter »programskih načel ZKJ«, in da se je ob tem skliceval na »Deklaracijo o človečanskih pravicah«.

Kodeks ima več sekcij. V sekciji ‘družbena odgovornost’ opredeljuje, da je delo socialnega delavca tesno vezano na »družbeno politična dogajanja« in da je zato zavezan upoštevanju zakonodaje, družbenih dogovorov in samoupravnih sporazumov. Obenem socialnega delavca poziva, da mora »raziskovati družbene procese in pojave, ugotavljati vzroke socialnih stanj in o dognanjih osveščati družbene dejavnike ter iskati možnosti za preprečevanje in reševanje socialnih problemov.« V ‘Smotrnosti delovanja’ je izpostavljeno, da mora socialni delavec delovati v interesu posameznika, a le tako, da je skladno z družbenimi normami. V ‘Vsebini in obsegu dela’ je vsebina socialnega dela opisana kot »preprečevanje in reševanje socialne problematike«, socialni delavec pa naj bi aktivno sodeloval pri »nastajanju pomembnih družbenih regulativov« in odkrivanju »nevarnosti za nastajanje neugodnih socialnih stanj«. Sekcija predvideva tudi angažma socialnih delavcev izven obsega delovnega časa. V ‘Odnosu do prizadetih oseb’ zasledimo pristope, ki so v veljavi tudi danes (delo z ljudmi, ne namesto njih; prostovoljnost, vzpostavljanje zaupanja; prilagajanje metod glede na problem in posameznika), pri tem pa je poudarek na kombinaciji strokovnega pristopa in ‘osebne humanosti’. Sekcija ‘Poklicna tajnost’ poudarja pomen varovanja zasebnosti oseb, ter »moralno in osebno« odgovornost za sporočene podatke. Tu najdemo tudi zapis »Delo SD vključuje popolno diskrecijo«, vendar ga ne gre zamenjevati s pravico do odločanja, ampak je govor izključno o diskretnosti. V ‘Odnosu do poklica’ je poudarjeno, da mora socialni delavec »varovati ugled svojega poklica z osebno požrtvovalnostjo, vestnostjo, humanostjo, osebno neoporečnostjo, s strokovnim izpopolnjevanjem in družbeno aktivnostjo […]. Strokovno izpopolnjevanje, razvijanje splošnega kulturnega nivoja in spremljanje odgovarjajočih znanstvenih in strokovnih dosežkov je stalna dolžnost socialnega delavca. Za uspešno opravljanje svojega dela mu je potrebna tudi široka družbeno-politična razgledanost. SD se mora truditi, da vsestransko izoblikuje tudi svojo osebnost. Le vsestransko izoblikovan človek bo razumel probleme ljudi, si bo pridobil njihovo zaupanje in bo sposoben prispevati k razrešitvi socialnih stisk. SD ne sme sprejeti nobene take dejavnosti, ki ni združljiva z načeli za opravljanje njegovega poklica.« V Kodeksu je navedeno še, da mora socialni delavec k spoštovanju načel kodeksa spodbujati tudi »delovne tovarišice«, in da o kršitvah kodeksa odloča častno razsodišče Društva socialnih delavcev.

Splošni vtis je, da je Kodeks determiniran s takratnimi socialnopolitičnimi okoliščinami, zato v številnih elementih socialanemu delu pripisuje vlogo nadzora in družbene regulacije. Vseeno ni zanemarljivo, da je Kodeks izpostavil pomembnost tako izobraževanja kot tudi znanosti, ter osredotočenost na ljudi, s katerimi sodelujemo v socialnem delu. Obenem morda bolj kot kasnejše različice kodeksov v ospredje postavlja tudi pomen osebnosti oz. osebnih vrlin tistih, ki opravljajo socialno delo.

Ali in kako uporabljamo etični kodeks ter etična načela v poklicu, postane seveda razvidno šele v socialnodelovni praksi. Kot je leta 1974 zapisal Franci Brinc: »Vsa načela in vse pisane in nezapisane pravne, moralne in druge norme se uresničujejo le v stiku z ljudmi in v vsakdanjem življenju« (Brinc, 1974, str. 24).


[i] V ZDA je npr. veljalo, da je imelo socialno delo še na začetku sedemdesetih let status »pol-poklica«, zaradi omejenih diskrecijskh pravic (Toren, 1972) in umanjkanja etičnega kodeksa (Congress, 2010).

[ii] Za raziskavo Socialno delo kot družbena naprava solidarnosti, v okviru katere je nastal tudi pričujoči zapis, je arhive preiskovala Tanja Buda, mag. soc. dela. Tudi dokument Kodeks poklicne etike socialnih delavcev SR Slovenije (1975) je njena ‘najdba’.

[iii] Dikcija v kodeksu je seveda enospolna. Šele Srečo Dragoš (1994) opozori na nujnost rabe dvospolne dikcije.

VIRI

Kodeks poklicne etike socialnih delavcev SR Slovenije (1975). Zveza društev socialnih delavcev Slovenije.

SOBOČAN, Ana Marija. Poklicna identiteta in etika v socialnem delu v objavah v reviji Socialno delo. Socialno delo. jul.-dec. 2019, letn. 58, št. 3/4, str. 181-192. 

LITERATURA

Brinc, F. (1974). Človek in njegova odgovornost. Vestnik delavcev na področju socialnega dela, 13(3-4), str. 18-25.

Clark, C. L. (2000). Social work ethics, politics, principles and practice. Basingstoke: Macmillan Press.

Congress, E. (2010). Codes of ethics. V M. Gray, & S. A. Webb (ur.), Ethics and value perspectives in social work (str. 19-30). Basingstoke, New York: Palgrave Macmillan.

191.

Dragoš, S. (1994). Predstavitev osnutka kodeksa poklicne etike socialnih delavk in delavcev Slovenije. Socialno delo, 33(5), str. 437-455.

Čačinovič-Vogrinčič, G., Mesec, B., Miloševič, V., Stritih, B., Rapoša-Tajnšek P., & Vojnovič M. (1983). Visokošolski program socialnega dela: resnična ali namišljena potreba? Socialno delo, 22(1), str. 3-19.

Stritih, B. (1988). Problemi profesionalizacije socialnega dela. Socialno delo, 27(4), str. 287-301.

Miloševič, V (1990). Znanstvena zasnovanost socialnega dela kot pogoj za njegovo profesionalizacijo. Socialno delo, 29(1-3), str. 113-117.

Toren, N. (1972). Social work: the case of a semi-profession. Beverly Hills: Sage Publications.

Zaviršek, D. (2000). Sozialarbeit in Slowenien – zwischen Globalisierung und Partikularismus. Archiv für Wissenschaft und Praxis der sozialen Arbeit, 31(3-4), str. 290-298.

Zaviršek, D. (2001). Regional knowledge(s) of social work – from silenced stories to their recollection. V S. Hessle, International standard setting of higher social work education (str. 45-58). Stockholm: Stockholm University, Dept. of Social Work.

Zaviršek, D. (2005). „You will teach them some, socialism will do the rest!”: history of social work education in Slovenia during the period 1940-1960. V K. Schilde, & D. Schulte (ur.), Need and care: glimpses into the beginnings of Eastern Europe’s professional welfare (str. 237-272). Opladen, Bloomfield Hills: Barbara Budrich Publishers.

Zaviršek, D. (2005a). Izmedu nelagode i entuzijazma: razvoj edukacije za socijalni rad u Jugoslaviji. V D. Brankovič, & A. Gavrilovič (ur.), Održivi razvoj i socijalni rad: studija slučaja regionalne mreže na Balkanu (str, 33-42). Banja Luka: Univerzitet u Banjoj Luci, Filozofski fakultet.

Zaviršek, D. (2005b). Spominjanja najstarejših socialnih delavk in delavcev: k branju spominov. V D. Zaviršek (ur.). „Z diplomo mi je bilo lažje delat!”: znanstveni zbornik ob 50-letnici izobraževanja za socialno delo v Sloveniji (str. 195-233). Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Zaviršek, D. (2006). Spol, socijalna skrb i obrazovanje za socijalni rad u početku socijalističke vlasti u Sloveniji. Ljetopis Studijskog centra socijalnog rada, 13(1), str. 63-73.

Zaviršek, D. (2007). The political construction of social work history in socialism. V E. Kruse, & E. Tegeler (ur.), Weibliche und männliche Entwürfe des Sozialen: Wohlfahrtgeschichte im Spiegel der Genderforschung (str. 195-204). Opladen & Farmington Hills: Verlag Barbara Budrich.

Zaviršek, D. (2012). Women and social work in central and Eastern Europe. V J. Regulska, & B. G. Smith (ur.), Women and gender in postwar Europe: from Cold War to European Union (str. 52-70). London, New York: Routledge.

Zaviršek, D. (2012a). Reproduktivna medicina in socialno delo: med moderno tehnologijo in etičnimi dilemami. Socialno delo, 51(1-3), str. 39-54.

Zaviršek, D. (2014). Everyday welfare and ethnographic vignettes of social work across Central and Eastern European Countries: is there something like an Eastern European social work?. ERIS web journal, 5(1), str. 3-16.

Zaviršek, D. (2014a). Social work education in Eastern Europe: can post-communism be followed by diversity?. V C. Noble, H. Strauss, & B. Littlechild (ur.), Global social work: crossing borders, blurring boundaries (str. 271-283). Sydney: Sydney University Press.

Zaviršek, D. (2015). Social work in Eastern Europe. V J. D. Wright, (ur.), International encyclopedia of the social & behavioral sciences (str. 795-800). Amsterdam: Elsevier.

Zaviršek, D. & Leskošek, V. (ur.), (2006). Zgodovina socialnega dela v Sloveniji: med družbenimi gibanji in političnimi sistemi. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.